Dejstvo, je, da si ljudje s socialnega dna pri nas težko privoščijo nepremičnino, o tem govorijo tudi statistični podatki. Pri nas ima najrevnejših deset odstotkov prebivalstva le 0,4 odstotka vseh nepremičnin, pri čemer je vrednost teh na prebivalca dobrih 6000 evrov. Na drugi strani pa deset odstotkov najbogatejših danes premore kar 37 odstotkov nepremičnin, na osebo to pomeni vrednost 623.000 evrov. Največji skok pri lastništvu stanovanj se je dejansko zgodil takoj po osamosvojitvi, ko so na osnovi tako imenovanega Jazbinškovega zakona prebivalci lahko ugodno in množično odkupovali do takrat družbena stanovanja. Po nekaterih podatkih naj bi na osnovi tega zakona še do leta 2010 zabeležili 160.405 kupoprodajnih pogodb.
Visok delež lastniških nepremičnin
Na statističnem uradu pravijo, da je bilo v letu 2021 kar 76 odstotkov bivalnih nepremičnin lastniških, devet odstotkov najetih, preostalih 15 odstotkov pa z drugimi tipi lastništva, kot so na primer uporabniška stanovanja, v katerih nihče od stanovalcev, ki stanovanje uporabljajo, ni lastnik, hkrati pa stanovanje ni najemno ali so lastniki sorodniki, prijatelji ali druge osebe. Vsega skupaj naj bi bilo istega leta več kot 864.300 stanovanj, za bivanje pa smo imeli na voljo 71,5 milijona kvadratnih metrov površin, medtem ko novejša stanovanja v povprečju merijo okoli 130 kvadratnih metrov. Starejša so seveda nekaj manjša, kar tudi zmanjšuje povprečno bivalno površino pri nas.
Alen Komić iz nepremičninske agencije ABC pravi, da je po njihovih podatkih in opažanjih na trgu povprečno stanovanje pri nas veliko okoli 60 kvadratnih metrov, staro je okoli 40 let, v njem pa bivata povprečno dve osebi. »Stanovanja so srednje dobro vzdrževana, imajo na primer nova okna, obnovljen parket, pred leti obnovljeno kopalnico in kuhinjo. Povprečni stroški takega stanovanja so okoli 250 evrov na mesec,« pojasnjuje.
Statistika sicer pravi, da je pri naseljenih stanovanjih povprečna uporabna površina trenutno pri 80 kvadratnih metrih, še leta 1971 smo na primer živeli v precej manjših stanovanjih, ki so merila v povprečju le 57 kvadratnih metrov. Na osebo to pomeni povečanje s 16 na 29 kvadratnih metrov.
Večina v hišah
Šestdeset odstotkov vseh stanovanj v Sloveniji je v eno- ali dvostanovanjskih hišah, v njih pa prebiva dobrega 1,27 milijona prebivalcev ali 66 odstotkov vseh. Preostalih 40 odstotkov naseljenih stanovanj je bilo v tri- ali večstanovanjskih in drugih stavbah. Od vseh omenjenih 864.000 stanovanj jih je štiri petine naseljenih, v obdobju od 2011 do 2021 pa so pri nas zgradili 36.400 stanovanj, in kar 87 odstotkov teh novogradenj je v lasti fizičnih oseb.
Ministrstvo za solidarno prihodnost dodaja, da je prav velik delež lastniških stanovanj eden glavnih razlogov, da v Sloveniji ni nikoli zares zaživel najemniški trg. »Glavni razlog je sicer po naši oceni ta, da država od osamosvojitve dejansko sploh ni imela stanovanjske politike, ki bi sistemsko gradila javna najemna stanovanja na letni ravni, glede na potrebe ljudi,« še pravijo. V zadnjih desetletjih smo namreč v povprečju zgradili zgolj 200 neprofitnih stanovanjskih enot na leto. Ministrstvo za solidarnost je za dokapitalizacijo Stanovanjskega sklada Republike Slovenije v letu 2023 namenilo 25,5 milijona evrov, tudi letos in prihodnje leto bo znesek dokapitalizacije enak. Kakšen pa bo potem rezultat, bo pokazal čas.
Najemništvo zelo negotovo
Mnogo Slovencev sicer še vedno meni, da je bolje biti lastnik kot najemnik, a na ministrstvu dodajajo, da je največji vzrok za to varnost: »Če pri neprofitnem najemu in lastništvu ni večjih razlik z vidika varnosti, višina mesečnih stroškov in varnost najema, pa je tržni najem izrazito negotov in prekaren. Najemne pogodbe so kratke, najemnine visoke in se letno spreminjajo, stanovanjski fond je dotrajan, ni učinkovitih mehanizmov varovanja najemnikov. V tržnem najemu trenutno najemniki ne morejo ustvariti varnosti in gotovosti, ki sta predpogoj občutka doma.«
Komić pa na to strategijo gleda precej bolj kritično. Po njegovem mnenju bo zadnje ponovno povišanje davčne stopnje na dohodek iz oddajanja premoženja v najem s 15 na 25 odstotkov marsikoga odvrnilo, da bi svojo nepremičnino dal na trg in jo oddal. »Davčno okolje mora biti tisto, ki bo spodbujalo najem. Verjetno bi to spodbudo dala tudi določena obdavčitev druge, tretje nepremičnine. Predvsem pa morajo tako država kot občine še aktivneje pristopiti k temu, da se ponudba neprofitnih stanovanj poveča, kar bi omogočilo dolgoročnejše najeme, stabiliziralo najemnine in tudi razbremenilo prosti trg najemov, da bi tudi mlade družine lahko lažje prišle do najemniškega stanovanja.«
Na robu obupa
Sicer je po njegovih podatkih v Sloveniji najemov hiš tako malo, da so tako rekoč nepomembni, da bi dobili splošno sliko nepremičninskega trga. »Najemniki se srečujejo z relativno nezaščitenostjo, pogosto zasledimo vrsto omejitev, na primer, da iščejo najemnika brez otrok, zahtevajo visoke varščine, redkokateri najemodajalec podpiše najemno pogodbo za več let in podobno. Zaradi tega ima marsikdo težavo najti nepremičnino za najem, predvsem imam tu v mislih mlade družine, ki so pogosto na robu obupa.«
V Sloveniji tako zadnja leta v agencijah vseeno beležijo trend višanja deleža najemnih stanovanj, ki je bil leta 2018 še 7,7 odstotka nepremičnin, v letu 2021 pa že omenjenih devet odstotkov. »A to je še vedno odločno prepočasna rast, v zahodni Evropi imajo že nekaj desetletij veliko močnejši trend povečevanja deleža najemnih stanovanj. Tam prebivalci nimajo tako zakoreninjenega mišljenja o lastništvu nepremičnine.«
Po besedah Sanje Verovnik s časopisa Večer smo Slovenci v primerjavi z Avstrijci, ki imajo enega najnižjih deležev lastniških stanovanj, čustveno navezani na nepremičnine. »Lastna streha nad glavo pomeni varnost, pogosto tudi investicijo. Najem je rezerviran bolj ali manj za tiste, ki si lastniških nepremičnin ne morejo privoščiti. Avstrijci imajo ogromen nabor stanovanj za najem, ki je tudi raznolik. Niti približno ni podoben našemu, kjer se na neprofitna stanovanja čaka tudi več let, mnogi pa jih ne dočakajo nikoli.«
