Pajki in njihove mreže so predmet zanimanja in strahospoštovanja, že odkar naj bi človek »prilezel iz jame«, zagotovo pa se je z njimi ukvarjal že v njej. Na Slovenskem sicer večinoma niso nevarni, nasprotno, Vidku so celo pomagali sešiti srajčico.
Profimedia
Med največjimi pri nas je verjetno žarkasta tarantela (Hogna radiata).
Danes so pajki tudi po zaslugi Spidermana popkulturni fenomen in življenja brez svetovne mreže oziroma spleta (angl. world wide web) si ne znamo več predstavljati. V Sloveniji se je glede na podatke statističnega urada lani 694 oseb ponašalo s priimkom Pajk, s priimkom Pajek pa 316.
V sumerski mitologiji so si Utu, boginjo tkanja, predstavljali kot pajka, ki spleta mrežo življenja. V starem Egiptu je bil pajek povezan z boginjo Neit, predilko in tkalko usode, tradicija se je nadaljevala z babilonsko Ištar in grško Arahno; od tu tudi izvira znanstveno poimenovanje razreda pajkovcev (Arachnida) in samih pajkov (Araneae). Že od nekdaj sicer vzbujajo tudi strah, gnus. Slabo so zapisani v krščanski tradiciji, Biblija jih omenja samo dvakrat, v negativni luči. Do pajkov so bili očitno bolj prizanesljivi zgodnji kristjani, ki so jih preganjali še mnogobožni Rimljani; Feliks iz Nole pri Neaplju je okoli leta 250 umrl kot mučenik in pozneje postal svetnik, zavetnik pajkov, ker so mu dvakrat spletli mrežo in mu tako pomagali pobegniti iz rimske ječe.
Profimedia
V Sloveniji živi največ vrst iz družine pajkov baldahinarjev (Linyphiidae).
Strah pred pajki, arahnofobija, je ena najpogostejših fobij in je precej kulturno pogojena, čeprav ima pajek v simbolnem smislu tudi pozitiven pomen. V pravljici Frana Levstika denimo pomaga Vidku napraviti srajčico. Nekatera prepričanja, na primer da nam ponoči pajki lezejo v usta, pa niso nič več kot le urbana legenda.
Slovenci živahni raziskovalci pajkov
Po besedah doc. dr. MatjažaGregoriča z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU poznamo že več kot 51 tisoč vrst pajkov, arahnologi pa ocenjujejo, da jih je po svetu vsaj dvakrat ali trikrat toliko. V Sloveniji smo do zdaj zabeležili okoli 800 vrst. Zoolog Anton Polenec je bil v drugi polovici 20. stoletja prvi slovenski profesionalni arahnolog in je pomembno pripomogel k poznavanju favne pajkov pri nas. Na temo favnistike in ekologije pajkov je objavil več kot 70 znanstvenih del. »Danes je arahnologija na Slovenskem, glede na majhnost države, kar živahna. Trenutno je najpopolnejši seznam vrst pri nas delo dr. Roka Kostanjška z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Matjaža Kuntnerja z Nacionalnega inštituta za biologijo in ZRC SAZU,« pojasnjuje Gregorič. Sicer pa so pajki zaradi velike vrstne pestrosti in zahtevne sistematike nekaterih družin v Sloveniji še vedno nepopolno raziskano področje.
Profimedia
Grška Arachne v upodobitvu francoskega umetnika Gustavea Doreja.
Zares strupenih v tem delu sveta ni
»Kakšno je število osebkov neke vrste, je nemogoče reči,« pravi Gregorič, »v Evropi in tudi Sloveniji pa je največ vrst iz družine pajkov baldahinarjev (Linyphiidae), sledijo jim pajki skakači (Salticidae), ki so sicer najpestrejša družina po svetu.« Več družin ima kakšnega velikega predstavnika: »Med največjimi je verjetno žarkasta tarantela (Hogna radiata), ki spada med pajke volkce, pa nepravi volkec (Zoropsis spinimana), ki se je ob globalnem segrevanju razširil tudi po srednji Evropi. Zelo veliki so tudi hišni pajki iz rodu Tegenaria (pajki lijakarji, Agelenidae) in vrsta vodnega pajka (Dolomedes plantarius).«
In katere vrste so najbolj strupene in kaj se zgodi, če nas ugriznejo? »Za najbolj strupeno vrsto pri nas velja trnasti vrečasti pajek (Cheiracanthium punctorium, družina dolgonogih vrečastih pajkov (Cheiracanthiidae)), vendar jih težko tako rangiramo, saj zares nevarnih vrst v tem delu sveta ni. V podobno kategorijo bi lahko uvrstili velike pajke volkce. Ob ugrizu so simptomi podobni kot pri piku ose ali čebele, torej lokalna bolečina in rdečica. Mediteranske črne vdove v Sloveniji še nismo opazili,« pojasnjuje Gregorič.
Ugriz podoben piku čebele ali ose
Google pravi, da je v 20. stoletju, glede na dokaze, zaradi ugriza pajka umrlo okoli sto ljudi. »Števila smrti zaradi pajkov ne poznam in vprašanje je, kako zanesljiv bi bil ta podatek. V svetovnem merilu je smrti zaradi pajkov na leto tako malo, da bi jih lahko prešteli na prste. Če se to zgodi, gre verjetno za že sicer ranljivo osebo,« pojasnjuje Gregorič. Na vprašanje, ali pozna kakšen smrten primer na Slovenskem oziroma večji zdravstveni zaplet ob ugrizu pajka, odgovarja: »Primera ne poznam, a to tudi ni področje mojih raziskav. Sicer pa opozarjam, da se po mojem mnenju preveč stanj diagnozira kot ugriz pajka, a neutemeljeno. Ugrizi pajkov niso neboleči, kakor to včasih mislijo. Podobno kot občutimo pik čebele ali ose, ki ju zato tudi identificiramo kot 'storitelja', je skeleč ugriz pajka, saj prebode kožo.«
Profimedia
Za najbolj strupeno vrsto pri nas velja vrečasti pajek (Cheiracanthium punctorium).
Večina vrst po svetu je avtohtonih
Ob vprašanju, ali v Sloveniji poznamo avtohtone vrste, Gregorič odvrne, da bi se vprašanje moralo glasiti: ali v Sloveniji poznamo tujerodne vrste pajkov. »Večina vrst po svetu je avtohtonih, maloštevilne pa so tujerodne, včasih celo invazivne. Te so večinoma vezane na človeška bivališča in prevozna sredstva, na tak način smo jih tudi zanesli po svetu.« A kot pravi stroka, tujerodne vrste pajkov niso pomemben dejavnik tveganja za naravna okolja in avtohtone vrste organizmov v Sloveniji, saj je njihov vpliv precej omejen na urbana okolja, v naravi predstavljajo zanemarjiv delež. Poleg naključno prinesenih vrst tujerodne vrste v Sloveniji najdemo tudi v naravnih habitatih; v Postojnski jami denimo vrsto Psilochorus simoni, ki so jo v začetku prejšnjega stoletja prenesli iz Južne Amerike v Francijo, od koder se je razširila drugam po Evropi.
Profimedia
