Pogovor z njim je potekal v italijanščini, v kateri je seveda bolj suveren, čeprav je njegovo znanje slovenščine presenetljivo dobro. S fotografom naju je sprejel v dolini, kjer si je ustvaril dom v neposredni bližini pristajalne steze jadralnih padalcev. Na mizi ob lepi peči je izstopal italijanski prevod prešernovih pesmi. Med pogovorom je Clemente nosil naglavno ruto. Ko si jo je snel, se je razbohotila gosta griva, ob kateri je fotografu ušlo: “Prešeren!”
Nekdo bi vas lahko izzval: življenje je lepo, zakaj si ga kvarite z učenjem slovenščine?
Ne drži. Ravno zaradi lepote sem se začel učiti slovenščine. Prešernove pesmi zelo lepo zvenijo. Nasploh pa me je vsa slovenska lepota pritegnila in spodbudila k odkrivanju slovenskega sveta.
O kateri lepoti govorite?
Mislim predvsem na naravo. Ukvarjam se pač z jadralnim padalstvom in sem rad v stiku z naravo. Glede tega naj povem, kako imenitno se mi zdi, da ima naš klub vzletišče pri socerbu v sloveniji in pristajališče v italiji, tu zraven mojega doma. Tudi zaradi dejstva, da živim ob meji, sem začutil dolžnost, da se naučim slovenščine.
Ko sem začel, me radovednost ni minila, a se je vse bolj krepila in se še krepi. Začel sem poglabljati slovnico, da bi delal čim manj napak, z učenjem književnosti pa želim razumeti slovensko dušo.
So vam všeč tudi dvojina in sklanjatve?
Dvojina prav gotovo, saj je zelo romantična. Ni isto, če rečeš mi ali midva. Je sicer res, da se na primorskem dvojina zelo redko uporablja, a ko se ponudi priložnost, je to karta, ki jo lahko zaigraš. Glede sklanjanja pa moram priznati, da se mi je raba šestih sklonov na začetku zdel trd oreh, a se potem privadiš.
Vas preseneti, da slovenščina pri nas, za nekdanjo mejo, zveni drugače od slovenščine v slovenije?
Da, to mi povzroča težave. Namenoma se učim knjižnega jezika, recimo tudi tako, da poslušam slovenske radijske postaje, da si lahko z jezikom pomagam povsod, recimo v Celju, Mariboru ali Kranju. Ko pa slovenec uporablja narečje, sem v težavah, a ne samo tu v dolini, tudi na gorenjskem in v prekmurju.
Koliko let že živite v dolini?
Pet let. Pred tem sem pet let živel v trstu, še prej pa 40 let v padovi.
Ste pred selitvijo v trst veliko vedeli o slovencih?
Ne, ne. Prvič sem obiskal slovenijo zaradi svoje partnerke Barbare, ki je tržačanka in kot mnogi v Trstu ne govori slovensko, čeprav je slovenskih korenin. Tudi želja, da raziščem partnerkine korenine, me je gnala v učenje slovenščine. To, da imaš slovenske prednike, a slovenščine ne govoriš, je v trstu razširjen primer.
Tudi ta pojav me je zelo zanimal in sem ga želel razumeti. Prepričan sem, da zgodbe in zgodovino nekega področja lažje razumeš, če razumeš tudi jezik.
Ko smo že pri slovensko-italijanskih odnosih, ne moreva mimo naključja, da se pogovarjava ravno ob dnevu spomina na fojbe in množično izseljevanje iz istre in dalmacije. Kaj menite o njem?
Vsak goji svoj spomin. Poskus, da bi vse spomine, ki so med sabo tako oddaljeni, združili v enega, se mi zdi pregrob. Če pa ta dan postane priložnost, da se, kolikor je možno, objektivno poglobi nekatera zgodovinska vprašanja, je to dobrodošlo, jasno pa je, da je spomin subjektiven in da je zelo težko poenotiti različne spomine.
Ali ste pred selitvijo v trst vedeli za polpreteklo dogajanje ob vzhodni italijanski meji?
Ne, nič.
Ste v šoli sploh obravnavali 20. Stoletje?
Ne. Saj, še en razlog, da sem se poglobil v slovensko kulturo, je tudi zgodovina. Izvedel sem veliko stvari, o katerih mi - oziroma nam - ni nihče govoril. Recimo o vojnih zločinih italijanov, o zasedbi ljubljane … jaz sem po naravi radoveden, zato sem se poglobil v to in bil presenečen nad tem, kar sem izvedel.
Rojeni ste v benečiji oz. Venetu. Bi sebe opisali kot veneta?
Da in ne. Moj naglas je prav gotovo beneški. Čutim, da sem Venet, čeprav so se stvari z leti precej spremenile. Na podeželju še čutiš kulturo Veneta, v mestih pa ne, kar je škoda. Za to izginjanje manjšinskih jezikov in narečij mi je res žal, saj je to primerljivo paleti, ki izgublja barve. Beneška kultura se ohranja v glavnem izven mest in jo zato povezujem s slovensko kulturo. Ko grem v vipavsko dolino, se mi zdi, da sem nekje na podeželju v Venetu. Vsekakor, da odgovorim na vaše vprašanje, čutim, da sem bolj Venet kot Italijan.
A imate sicilijanske korenine.
Res je in spet velja, da čutim povezanost zlasti s kmečko kulturo. Nasploh je tako, da ne čutim pripadnosti mestu, ampak podeželju. Zato se v dolini bolje počutim kot v trstu. Zaradi te svoje navezanosti na naravo sem hkrati Venet, Sicilijanec in Slovenec.
Lahko postaneš slovenec, če nimaš slovenskih prednikov?
Odvisno od tega, kaj pojmujete s 'postati Slovenec'. Vem, da so v Sloveniji korenine zelo pomembne, kar ne velja za Italijo ali Francijo, kjer lažje postaneš Italijan ali Francoz. V slovanskem in slovenskem svetu je drugače, upošteva se dnk, kri … zato po tem vidiku ne bom nikoli Slovenec, a po pravici rečeno, me ta vidik niti ne zanima.
Želim pa od Sicilije, Veneta in Slovenije vzeti to, kar me zanima, in iz tega narediti svoj dober talilni lonec.
Kako vašo popolno odprtost slovenski kulturi sprejmejo slovenci?
Dobro, res. Slovenci pokažejo odprtost in so navdušeni, ko, recimo, citiram slovenske pesmi.
Katere znate?
Zdravljico, o, vrba in zelo rad bi znal tudi celega Povodnega moža, kar ne gre tako hitro.
Na facebooku kot svoj najljubši citat navajate ravno verz “žive naj vsi narodi” ...
Res mi je zelo všeč. Ko sem prebral in razumel sedmo kitico zdravljice, sem si takoj zaželel razumeti še vse ostale kitice. Na začetku mi je bil všeč zven besed, potem, ko sem dojel še vsebino, mi je bila ta pesem še toliko bolj všeč.
Poznate predlog - strinjal se je tudi boris pahor -, da bi bilo za himno treba izbrati drugo kitico?
Poznam, da. Meni se zdi želja iz sedme kitice lepa želja. A vem, da je bil Prešeren tudi silovit, zato imamo tudi grome v tretji kitici.
Kot narava pač, ki ima dan in noč ter različne letne čase, tudi človek spreminja razpoloženje. Smo lahko dobre volje, a ko se nam zgodi krivica, smo jezni.
Od kod vaše poglobljeno poznavanje književnosti?
Z univerze. Najprej sem se vpisal na ljudsko univerzo v trstu, kjer pa je bil tečaj slovenščine preskromen glede na mojo željo po spoznavanju slovenskega sveta. Zato sem začel obiskovati predavanja iz slovenskega jezika in književnosti na filozofski fakulteti v trstu.
Predavatelja miran košuta in rada lečič sta se mi prikupila, zato sem se odločil, da se na univerzo vpišem kot študent.
Ob službi še študij?
Da. Srečno naključje je, da sem zaposlen na tržaški univerzi kot tehnični vzdrževalec. Univerza spodbuja izobraževanje svojih zaposlenih, zato imam možnost, da 150 ur letno namenim študiju.
Obiskujem predavanja iz slovenskega jezika in književnosti, hkrati pa se iz lastnega veselja udeležujem tudi predavanj v narodnem domu, to bi bilo na prevajalski visoki šoli, kjer jezik spoznavam z drugega vidika, učim se recimo pomena frazemov. To je odlična kombinacija.
Koliko italijanov poznate, ki se za slovenski jezik in kulturo zanimajo tako kot vi?
Po pravici rečeno jih ne poznam.
Kako si to razlagate?
Večkrat sem vprašal Tržačane, zakaj ne govorijo slovensko. Vsi so mi rekli, da bi pač moral vedeti, kaj se je dogajalo tod pred 40 ali
50 leti. Dopuščam možnost, da je moje zanimanje za slovenščino drugačno od povprečnega Tržačana, ker pač nisem živel tu. A kolikor se poskusim vživeti v tukajšnje razmere, se mi zdi, da bi me moj značaj in radovednost gnala k učenju slovenščine, tudi če bi se rodil v Trstu.
Kako nenavadno se vam zdi, da se nekateri nočejo učiti jezika iz političnih oz. Zgodovinskih razlogov?
Veste, menim, da je ključ vsega lenoba. Preteklost je prikladen izgovor. Učenje jezika je zagotovo zahtevno. A primerjam ga z maratonom: ko začneš, je težko, a potem vztrajaš in tečeš.
Koliko daleč bi radi prišli?
Učenje jezika ni maraton, ki bi se nekje zaključil. Če se ustaviš, se vrneš nazaj. Zame učenje jezika zato ni tekma, ampak življenjski slog. Tečeš, ker si se zavestno odločil, da se boš ukvarjal s športom, ker je zdravo. Jaz se jezika učim zaradi življenjske izbire: nimam ciljev pred sabo, ampak samo željo, da nadaljujem.
