Enako nagrado je tisto leto dobila tudi Svetlana Makarovič, a jo je zavrnila. Zaradi Rupnika. Najvišja nagrada za eno samo delo, ki ga nihče ni videl?! Zdaj marsikje, pater Rupnik je namreč z mozaiki krasil cerkve po vsem svetu, razmišljajo, da bi jih s kladivom in dletom stolkli s sten. Ker jih je napravil grešnik, ki je prisilil v spolne odnose številne nune, eni od njih je dal celo odvezo za greh, ker je spala z njim.
Ta zlorabljena odveza, kar je v cerkvenem pravu sicer hud greh, nekoliko spominja na Clochemerle, satiro, ki jo je leta 1934 izdal Gabriel Chevallier. Opisuje politične zdrahe med spodnjim in zgornjim delom mesteca, kjer igrata pomembno vlogo tudi župnika, ki seksata s svojima kuharicama, ženski to čutita kot svoje poslanstvo, da ne bi nadlegovala drugih babnic po fari. Vsako nedeljo se eden od župnikov spravi na bicikel in gre spovedat drugega, ko pa tisti, ki je bil na vrsti, zboli, kar v telegramu pošlje onemu drugemu odvezo.
V literaturi je veliko razumevanja za ljubezen med duhovniki in vernicami. Stara mama mi je med počitnicami skrivala Bele tulpike Ferda Godine, ker se ji je zdelo, da še nisem zrela za takšno branje. Pripoveduje o duhovniku, ki se zaljubi v dekle judovske vere. In frater Bakonja fra Brne iz Dalmatinske zagore je svojo ljubljeno Cvito naselil poleg samostana, da je lahko hodil na skrivaj k njej v goste. Verniki niso zamerili duhovnikom ljubezenskih pustolovščin, pa tudi resnih razmerij, če so bila sporazumna. Navsezadnje kar lepo število italijanskih duhovnikov hodi vsako jutro v službo od doma, kjer imajo ženo, s katero so civilno poročeni, in otroke s svojim priimkom. Pa jih nihče ne tožari, nasprotno, vernikom, razen mogoče kakšnim starim tercialkam, se zdi naravno, da imajo župniki enake probleme kot vsi drugi. Poznam duhovnika, ki ima zdaj že odrasla otroka, in na škofiji so naredili to, kar počnejo zmeraj – za kazen so ga poslali v oddaljeno faro. Verniki so ga imeli zelo radi in so uprizorili pravcato revolucijo, da bi ga zadržali, pa ni uspela.
Kaj je zagrešil pater Rupnik?
Zgodbo o sakralnem umetniku Marku Rupniku ste gotovo že slišali ali prebrali, saj je bila še malo pred novim letom na programu praktično vsak dan. Simpatični jezuit je v ljubljanski redovni skupnosti Loyola že pred tridesetimi leti psihično in spolno zlorabljal nune, tam jih je bilo 41, po pričanju ene od njih naj bi spal s polovico! Sestra Anna, pod tem psevdonimom objavljajo njena pričevanja v italijanskem tisku, se je pritoževala predstojnici, glas o zlorabi je dosegel tudi tedanjega nadškofa Šuštarja, a so se vsi, ki bi lahko nunam pomagali, potuhnili. Zlorabe so se nadaljevale tudi pozneje v Rimu, kjer deluje Rupnik s sodelavci v umetniškem centru Aletti. Boemski pater je vlekel nuno celo na ogled pornografskih filmov in predlagal seks v troje s še eno nuno, seveda je to zapakiral v duhovne razsežnosti »Svete trojice«. Anna, ki v božji ustanovi ni dobila nobene zaščite, prednica ji je celo grozila, da bo razglasila, da jo je obsedel hudič, je pozneje izstopila iz Cerkve, od sedemletnih zlorab pa si ni nikoli opomogla.
In čeprav se je vedelo, da občudovani umetnik in duhovnik nikakor ne spoštuje celibata in da svojih žrtev ne zapeljuje, ampak nadleguje in prisiljuje (Anni je grozil, da jo bo naredil za noro, če ga bo izdala, in nuna je vedela, da mu bo to uspelo), se mu ni nič zgodilo. Na mino je sedel šele leta 2019, ko je bil kaznovan, ker je dal odvezo ženski, s katero je spal, tako imenovana odveza sostorilca pa je eno najhujših kaznivih dejanj v Cerkvi. Pater Rupnik je bil avtomatično obsojen na izobčenje, ker pa je dejanje priznal in se pokesal, je bil sprejet nazaj v objem Cerkve (o hinavščini ne bi razpravljali), le da ni smel imeti stikov z verniki in javno nastopati.
Lani so dobili prijave devetih redovnic, s katerimi naj bi imel spolne odnose v devetdesetih letih, vendar jih vatikanski urad za spolne zločine ni obravnaval, ker so zastarale! Pa čeprav običajno preiskujejo tudi zastarane zločine, vsaj priznajo jih in se na neki način zanje opravičijo. Zarotniški molk ni trajal dolgo, saj so zadeve ne pricurljale, ampak bruhnile v javnost. Ki je seveda zgrožena, še posebej naša, saj gre za Slovenca, ki je večino svojih zlorab zagrešil v Sloveniji. Očitno se za patra Marka Rupnika začenja križev pot.
Kaj z mozaiki?
Zgroženi pa so seveda tudi duhovniki, ki svoje delo opravljajo z dostojanstvom in potrebno empatijo do vernikov. Vsak tak (smrtni) greh pušča grd madež na vseh, ki imajo kakršnokoli vlogo v Cerkvi, še posebej ko se ugotovi, da bi predpostavljeni dejanja lahko preprečili, pa jih niso. Kaj zdaj? Slovenski jezuiti čakajo na odločitev svetovnega jezuitskega reda, ki je pozval vse Rupnikove žrtve, naj prijavijo zlorabe (formular je v nekaj jezikih, a ne v slovenščini!). Predsednik slovenske škofovske konference Andrej Saje, sicer pobudnik preiskovanja spolnih zločinov v slovenski Cerkvi, je v svoji izjavi za radio Ognjišče potrdil ničelno toleranco do vseh zlorab, povedal, da zaupa jezuitom, ki da bodo zadevi prišli do dna, ter izrazil sočutje in podporo vsem žrtvam, ki niso nikoli krive.
Kaj pa patrova umetniška dela? Kot poroča Družina, je na spletni strani katoliškega medija Our Sunday Visitor objavil ogorčen članek dominikanski pater Patrick Briscoe. Na dan, ko so v javnost prišle novice o zlorabah patra Rupnika, je maševal pri oltarju, ki ga je s svojimi mozaiki opremil prav on v sodelovanju s skupino umetnikov iz Centra Aletti. »Moja prva misel je bila, da snamemo vse. Odstranimo prav vsak košček. Najemimo udarna kladiva in vrtalnike in odstranimo vsako njihovo sled.« A ko ga je prvi bes minil, je zapisal tole: »Vrednost umetnosti je v samem umetniškem delu. Če rečemo kakor koli drugače, priznamo, da je umetnost ideološka. Če bomo zanikali vrednost umetniškega dela samega po sebi, bo vsako umetniško delo postalo politična izjava.«
O tem bi se pa dalo na široko razpravljati.
Rupnikovi mozaiki so po cerkvah po vsem svetu, nekaj jih je tudi v Sloveniji, recimo v Vrhpolju pri Vipavi. Videla sem jih in lahko rečem le – lepo. Precej manj so me navdušile nekatere slike, ki jih imajo kupci (za drag denar) obešene po dnevnih sobah. Lahko bi rekla – štancanje.
Seveda pa ima vsako oko svojega malarja.
Redovnice kot servis za duhovnike
V zgodbi o umetniku in spolnem obsedencu patru Marku Rupniku nastopa sestrski red Loyola, o katerem je le redko kdo slišal, matično hišo ima v Rimu, v takšnih redovih so običajno ženske različnih narodnosti, nekdanja nuna Anna, ki zdaj nastopa v javnosti, je Italijanka. Tudi ženski samostani niso brez duhovnikov v bližini, že zato, da jim zagotovijo duhovno oskrbo. Tako se je tudi lahko zgodilo, da si je pater Rupnik iz kloštra napravil bordel. Če je res, kar priča Anna, da je od 41 zlorabil 20 redovnic, opredelitev kar drži. Pa tudi če jih je »samo« devet, ki so zlorabo uradno prijavile.
Ženski samostani so bili od nekdaj zasnovani tudi zato, da servisirajo moške redove, davna, pa tudi nedavna odkritja to potrjujejo.
Moški so pač potrebovali nekoga, ki bo kuhal, pral in jim grel posteljo, če tega niso počeli sami med seboj ali z otroki. Vem, da je trditev zelo grda, toda znanost (praksa pa še bolj) je že zdavnaj dokazala, da je spolna sla med najbolj elementarnimi in neobvladljivimi.
Opatinja Hildegarda je že pred tisočletjem (ko celibat še ni bil v veljavi) odpeljala svoje nune v gozd, tam so ustanovile svoj red, ker so jih duhovniki preveč nadlegovali. Nobena pritožba ni pomagala, opat bližnjega moškega samostana jo je obtožil, da hodijo one izzivat redovnike. Če ubežnice ne bi imele zaslombe kraljice, bi jih gotovo izobčili.
Odkritja številnih pokopališč s trupelci dojenčkov okrog samostanov dokazujejo, da sestre duhovnikom niso samo kuhale in prale. Za posledice spolnosti, pa naj je bila izsiljena ali sporazumna, so odgovarjale same. V samostanih so bile običajno ženske iz najrevnejših razmer, hudo ranljive, ki si niso mogle privoščiti protestnega izstopa iz reda. Razen tistih, ki so dosegle spodobno izobrazbo, da so se lahko same preživljale, »odpadnic« namreč tudi njihove družine niso bile vesele. Še posebej če so za svojega novorojenčka hotele skrbeti.
