URESNIČUJE DEDKOVE SANJE

Vinarka leta na Nizozemskem je Slovenka!

Andreja Comino/revija Jana
10. 12. 2022, 20.15
Deli članek:

Martin Puklavec iz Ormoža si je že daljnega leta 1934 želel, da bi odlična slovenska vina iz tistih prekrasnih vinorodnih koncev prodajali po vsem svetu. Vendar je moralo preteči še veliko vode in potrgali so še dosti grozdja, preden je to njegovo željo začela uresničevati njegova vnukinja Tatjana, ki živi na Nizozemskem. Tatjana je sprva želel postati igralka, a ji je bilo s 186 centimetrov višine precej težko najti partnerja na odru. Zato se je odločila za študij marketinga, kar ji je prišlo zelo prav, ko je prevzela vodenje družinskega podjetja – vinske kleti Puklavec Family Wines. Energična, sposobna in srčna svetlolaska je postala prava poslovna in vinska enciklopedija, nedavno pa so ji podelili prestižno nagrado – postala je vinarka leta na Nizozemskem.

Osebni arhiv
Vladimir in Tatjana Puklavec.

»Slovenija je res prekrasna. Vse je na dlani: v enem dnevu si lahko v hribih, pa na morju in greš še na vzhodni konec dežele, kjer se prepletajo igrivi zaobljeni hribi, porasli z vinogradi, ki se razlezejo v prekmursko ravnico. In odkar pomnim, sem Slovenijo neznansko rada obiskovala. In kdo ve, kako bi bilo, če se moj oče Vladimir, človek širokega znanja in ciganskega duha, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi po diplomi iz strojništva na ljubljanski univerzi odpravil s trebuhom za kruhom ter željo po boljšem življenju v Nemčijo. V bavarski prestolnici München je hitro našel službo v podjetju, ki se je ukvarjalo s plini. Točen, marljiv, zanesljiv in ambiciozen je tudi hitro napredoval. A ne glede na to, kamorkoli človek gre, košček njegovega srca za vedno ostane v njegovi domovini. Zato se je pogosto vračal domov v Slovenijo in hodil na dopust na prekrasno hrvaško obalo. Tako je bilo tudi tisto poletje, ko se je kot postavni 27-letnik odpravil na dopust na Cres. Ni minilo dosti časa, ko je spoznal svetlolaso Nemko, ki je bila tudi tam na dopustu. Hitro sta si bila všeč in sta svojo ljubezensko zgodbo nadaljevala tudi v Nemčiji,« Tatjana razkrije delček očetove neverjetne življenjske zgodbe.

Tako sta si njena starša ustvarila dom in družino. Ona se je rodila pred 50 leti. Oče si je želel, da bi ji bilo ime Olga, odločna mama, ki je brala knjigo o igralki čela Tatjani, pa je dejala, da bo tako ime tudi njeni najstarejši hčerki. Očetu ni preostalo drugega kot to, da se je strinjal, zedinila pa sta se, da bodo drugi otroci Nadja, Tobias in Kristina.

Pogum za novo življenje

»Imeli smo prekrasno otroštvo v Bonnu. Starša sta nas podpirala in pustila, da smo si izbrali vsak svojo pot in raziskovali svet. Je pa bilo doma vedno zelo živahno, saj toliko otrokom, polnim energije, vedno pade na pamet kakšna »zanimiva« stvar, ki jo je seveda treba takoj uresničiti. In potem so tu še vse naloge, krožki, tečaji, počitnice ...« se smeji Tatjana, ki jo je od malega zanimalo gledališče.

Že zelo zgodaj se je priključila gledališču, ki se je ukvarjalo z muzikalom. Z užitkom je hodila na vaje in nastope. Najlepše spomine pa ima na čas po koncu srednje šole, ko je šla pred vpisom na univerzo z gledališčem za eno leto po Evropi in Mehiki in nastopala. Nekaj časa pa je tudi živela v Franciji. »Nato pa sva imeli z mamo tisti življenjski pogovor. Vprašala me je, ali si želim postati umetnica ali se posvetiti čemu bolj resnemu. Glede na svojo višino bi imela na odru vse življenje težave s partnerji, saj jih je le malo dovolj visokih, da bi delovali skladno. In sem se raje odločila za študij ekonomije, za kar mi ni bilo nikoli žal. Na fakulteti v Münchnu sem dobila veliko znanja in širine, si zgradila dobre temelje za prihodnost. Po končanem študiju nisem imela nobenih težav z iskanjem službe, takoj sem jo dobila v nizozemskem podjetju v Nemčiji. Služba pa mi je dala tudi ljubezen, saj sem tam spoznala svojega sedanjega partnerja iz Nizozemske Jana-Willema Lipsa pripoveduje Tatjana. 

Dodaja še, da se je nato preselila k njemu na Nizozemsko, natančneje v šesto največje nizozemsko mesto Tilburg, ki je z veliko narave in 200.000 prebivalci zelo udobno in prijetno za življenje. Tu so se jima rodili trije otroci: Anna je stara šestnajst let, Nienke trinajst, najmlajši Max pa jih ima enajst.

Klic domovine

Tatjana je s starši že od zgodnjih mesecev, prvič že, ko je bila dojenček, prihajala v domovino svojega očeta, Slovenijo, in uživala v družbi tet v Ljubljani in na Ptuju. Oče je nekega lepega dne leta 2008 od prijatelja dobil klic, da v Ormožu prodajajo delnice kleti, v kateri je nekoč delal njegov oče. Ponudili so mu jih in leto dni pozneje je zavihal rokave in se skupaj s hčerama Tatjano in Kristino lotil dela. Zadruga je bila takrat na robu bankrota, kar bi pomenilo tudi izgubo delovnih mest za več kot 150 ljudi, ki preživljajo še svoje družine. Tatjana in njen mož sta pustila službi in se navdušeno lotila novega izziva. Kar za kuhinjsko mizo sta začela delati načrte modernizacije kleti in marketinške strategije.

»Da bi uresničili vizijo dedka Martina in jeruzalemsko-ormoška vina izvažali po vsem svetu, sva se morala domisliti novega imena blagovne znamke. In tako je nastala znamka Puklavec & friends. Delala sva na konceptu, zgodbi, kleti, kakovosti vina. Veliko denarja smo investirali v klet in tehnologijo, saj smo mnenja, da se dobro vino naredi v vinogradu. Vse smo morali prenoviti, dela je bilo ogromno. Leta 2010 smo začeli vina prodajati na Nizozemskem in bili navdušeni, kako so jih ljudje dobro sprejeli,« je zadovoljna Tatjana.

Vsi so zavihali rokave in kmalu so prišli uspehi, vina Puklavec so postala prepoznavna in cenjena po vsem svetu. Danes v pisarni v Tilburgu dela pet ljudi v prodaji in marketingu, seveda pa jih je še veliko več v kleti v Ormožu in v ljubljanski pisarni. Uresničili so dedkove sanje in vina prodajajo na Poljsko, v Nemčijo, Veliko Britanijo, Ameriko ... V več kot dvajset držav izvozijo več kot polovico pridelka. Zdi se ji noro, da ljudje v Rio de Janeiru, Torontu in drugod pijejo njihova vina. Tatjani je žal, da dedek tega ni dočakal. Žal pa je nedavno umrl tudi njen oče, ki bi naslednje leto praznoval 80. rojstni dan. Zadnja leta se je počasi umikal iz posla in zaupal svoji družini in sodelavcem, da bodo dobro peljali zastavljeno.

Kozarec dobre penine za najboljšo večerjo

Tatjana je v otroštvu prihajala v Slovenijo le nekajkrat na leto, zadnja leta pa vsak mesec prihaja enkrat ali dvakrat. Le da to niso obiski sorodnikov, temveč resne poslovne poti, ko ima v dveh ali treh dneh urnik zapolnjen s sestanki. Zdaj je velik izziv tudi spopadanje z naraščajočimi stroški. In pa promocija slovenskih vin v tujini, kjer kljub zelo kakovostnim Slovenija (še vedno) ni povsem poznana kot vinska dežela, kot sta denimo Francija ali Italija, ko ljudje že ob omembi države takoj pomislijo na njihova odlična vina. Kot ženska se v tem tipično moškem okolju dobro znajde.

»Saj padejo kdaj tudi kakšni komentarji, vendar sem se naučila, da gredo pri meni skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Zelo pa sem bila vesela nedavne nagrade vinarka leta, ko so mi čestitali tako moški kot ženske. Dobila sem tako veliko rož, da je bila moja hiša videti kot cvetličarna,« se smeji Tatjana, ki obožuje kakovostna suha in sveža vina. Pa tudi mehurčke. Vedno se ji zdi dobra priložnost za kozarec penine. Prizna, da mož ne pije dosti, sama pa si občasno rada privošči kozarec vina, medtem ko kuha.

»Ob petkih imam poseben ritual. Vzamem si čas zase in za družino. Nakupim vse sestavine za dobro večerjo, odidem v kuhinjo, si odprem steklenico penine in potem počasi uživam, ko kuham. To me po celem delovnem tednu sprosti, mi umiri možgane, nato pa pogovor ob dobri hrani še dodatno poveže našo družino,« pove Tatjana, ki je ves čas zelo aktivna. V mladih letih je igrala košarko, smučala, zdaj pa jo pogosto srečajo na kolesu in dolgih sprehodih. Na vprašanje, ali bi živela v Sloveniji, kot iz topa odgovori, da zlahka. Otroci Slovenijo poznajo tako, kot jo je spoznavala pred desetletji ona s sestrama in bratom. Zdaj je v najboljših letih (kmalu bo praznovala abrahama), tako da za zdaj še ne premišljuje, ali bo morda kateri izmed njenih treh otrok, ali pa devetih nečakov prevzel zdaj cvetoče vinsko podjetje.