SKUPINA MAVRICA

V njem najdejo vse – zdravje, veselje, smeh, družbo, pa še starost puščajo za seboj!

Katja Božič/revija Jana
5. 11. 2022, 16.04
Deli članek:

Na Rakeku deluje plesna skupina, ki se prav nič ne ozira na leta. »Ni pomembno, koliko si star in ali si že kdaj plesal, pomembno je, kako se pri tem počutiš, učimo pa se tako ali tako vse življenje,« pravijo plesalke. Enajst jih je, starih od dvainšestdeset do osemdeset let, ki z gibčnostjo, glasbo in dobro voljo prehitevajo starost. Ta ostaja vedno malo za njimi. S plesom si nahranijo dušo in telo. Vsaka med njimi je izjemno zaposlena še z različnimi drugimi dejavnostmi, ki so si jih vedno želele početi, pa nikoli prej niso imele časa zanje. Čeprav ga tudi zdaj nimajo, se smejijo.

Foto: Mateja J. Potočnik
Starost ostaja vedno malo za njimi, pravijo nasmejane plesalke.

Iz enega od skupnih prostorov Upokojenskega društva Rakek je prihajala razposajena country glasba. V rdeče-mavričnih oblačilih se je urno vrtelo deset plesalk, enajsta, Jelka Beber, je bila tisti dan odsotna. Ritmi in pa njihova dobra energija so še mene potegnili v gibanje. Prav ta energija, so povedala dekleta, je gibalo njihove skupine. Ne glede na to, kakšne volje pridejo, jih skupina vedno spravi v dobro razpoloženje. Za dvigovanje vzdušja se je kar sama »javila« Milena Kranjc, blagajničarka skupine, ki je že po naravi vedra in nasmejana. »Med plesom jih vedno malo 'motim', da se nasmejejo,« se je navihano smejala. »Kar naprej tuhtamo, kako bomo šle levo ali desno, pa potem pozabimo na nasmeh. Jaz ga še doma treniram, se kar steni smejim. Če je med nami dobra energija, jo gledalci občutijo in kakšne napake med plesom še opazijo ne.«

Mavričarke

Plesati so začele pred petimi leti, najprej v okviru domačega društva upokojencev z učiteljem plesa. Potem pa jim je bilo tako lepo, da so želele več, zato so se pred skoraj tremi leti osamosvojile. Taktirko je prevzela Marija Španič, upokojena medicinska sestra, ki pravi, da zdaj zares uživa življenje. Poleg Mavrice, tako se imenujejo, obiskuje še country plese v vrsti, letos pa je postala novopečena ribička. Za ribarjenje v Cerkniškem jezeru, čarovniško jezero mu pravi, jo je lani navdušil vnuk. Marija nenehno brska po Youtubu za raznimi plesi, ki bi bili primerni za Mavrico. »Vse naštudiram, se doma plesa naučim najprej sama, na plesnih pa mi ga preostale pomagajo dodelati.«

Ni izgovora za ples

Srečujejo se dvakrat na teden, ure plesa so zanje svete, ples je zadnje, kar bodo izpustile, so zatrdile. Nekatere so namreč vse življenje čakale na te trenutke. »Ko sem bila mlajša, sem hodila v plesno šolo Urška, vendar se nisem naplesala. Zdaj uresničujem svoje sanje,« nam je zaupala Fani Černigoj. Tako kot Tonka Šlajnar, ki je začela v folklorni skupini, v Mavrici pa najde sprostitev za dušo. Majda Šušteršič je prav tako z veseljem izkoristila možnost učenja plesa, ko sta se z možem po upokojitvi preselila nazaj v rodne kraje. Najprej sta leta plesala skupaj, zdaj pa že nekaj let pleše v ženski skupini, moža je namreč medtem, žal, izgubila. »Sem med najstarejšimi, pa vendar čutim, da starost ostaja za mano. Ples je najboljši recept za počasno staranje.«

Za gibčnost misli

S plesom si napolnijo dušo, ples je smeh, druženje, predvsem pa gibanje, ki je v teh letih tako zelo pomembno. »Ples je zdrav v vsakem pogledu, z njim pridobiš, ne da bi se sploh trudil,« je prepričana Marija Ogrinec, najstarejša med njimi, ki ples obožuje že od majhnega. Dolga leta je poučevala izrazni ples, ko se je preselila na Rakek, pa si je rekla, da je vse življenje učila druge, zdaj je pa sama lahko enkrat učenka. »Ples mi je povrnil mladost,« je kar žarela. Pravijo, da je ples tudi izredno dober za izboljšanje spomina. »Zapomnile smo si devetnajst koreografij. Ne le da smo gibčne, ples ohranja tudi gibčnost naših misli. To ni moja edina dejavnost, bi jo pa najteže opustila,« je dejala Anica Truden.

Dejavne na vseh področjih

Plesalke Mavrice so tudi sicer zelo ustvarjalne ženske. Zmaga Raljevič vodi tečaj klekljanja, Anica Truden poje v dveh pevskih zborih, Milena Biber pleše v folklorni skupini in planinari, Fani piše zgodbe in vodi bralno skupino za osebnostni razvoj ter rekreacijsko skupino. Marija Turk, nekdanja turistična vodnica, je planinka, plezalka, obožuje zelišča. Izdeluje kreme, mila, mazila, hidrolate, pralne praške in s svojimi izdelki zalaga vse plesne kolegice. Milena Kranjc, to je tista duhovita gospa, ki soplesalke vedno spravi v smeh, vodi telovadno skupino, v plesni skupini pa je tudi blagajničarka. »Vsak mesec prispevamo po deset evrov – za nakup oblačil, pa da se kdaj poveselimo in gremo na pico.« Poleg tega je odgovorna za obveščanje. Svojim soplesalkam pošlje natančna navodila o garderobi za prihajajoči nastop – od čevljev, nogavic do hlačk, so se smejale mavrične plesalke.

Foto: Mateja J. Potočnik
V plesu najdejo zdravje, veselje, smeh in družbo.

Gledalci z njimi zaplešejo

Glede na publiko se dogovorijo za vrsto plesa, ki ga bodo predstavile, in garderobo. Oblačila jim šivajo šivilje, h krilom kupijo majice različnih barv, oblekice pa kupijo v trgovinah, kjer imajo upokojencem prijazne cene. Ko kakšna vidi luštno obleko, primerno za nastope, dobesedno oropajo trgovino, se hihitajo. Udeležujejo se pustnih festivalov – bile so že kavbojke, ciganke, pikapolonice, oblečene v gospodinje so bile na ličkanju koruze … Vsako leto imajo vsaj deset nastopov, na katerih kar zasijejo, saj tako zelo uživajo. Če je dobro vzdušje, gledalci celo zaplešejo z njimi. Nikoli ne bodo pozabile nastopa v zaprtem oddelku doma starostnikov, kjer so bili najbolj dementni ljudje. Tako so jih sprostile in razveselile, da so na koncu zaplesali z njimi. »Srečna in vesela sem bila, da smo jih spravile v pogon in jim polepšale dan,« je bila zadovoljna Ogrinčeva.

Hitreje ozdravijo

Plešejo polko, dunajski in angleški valček, sirtaki, čača, charleston, twist, kavbojske plese. »Plešemo razne koreografije na znano glasbo, recimo na lani tako popularno Jerusalema. Ko je bila Milena Kranjc na rehabilitaciji v Strunjanu po operaciji kolka, smo jo obiskale. S sabo smo vzele zvočnik, šle na plažo in zaplesale. Ljudje so bili navdušeni!« je razložila Španičeva. Dogovorile smo se, da o zdravju ne bomo govorile, čeprav ima vsaka kakšno težavo, ampak pomembno je povedati, da se s pomočjo plesa hitreje pozdravijo. »Že tri mesece po operaciji sem plesala. Kup denarja sem zmetala stran za razne strokovnjake, a ples mi najbolj ustreza.« Podobne izkušnje ima tudi Turkova. »Po operaciji hrbtenice mi je skoraj odpovedala noga, pa sem se s plesom rehabilitirala, ples res pomaga,« je bila prepričljiva. Hitro nam je postalo jasno, zakaj so tako zaljubljene v ples. V njem najdejo vse – zdravje, veselje, smeh, družbo, pa še starost puščajo za seboj!