Oblikovalec svetlobe Matjaž Mavsar

Svetloba je pogosto spregledan dejavnik našega življenja

Patricija Fašalek
30. 8. 2022, 10.13
Posodobljeno: 30. 8. 2022, 11.03
Deli članek:

Matjaž Mavsar vodi podjetje za oblikovanje svetlobe že devet let. Arcadia se je na začetku na trgu vzpostavila kot dobavitelj kakovostnih tujih svetil, kjer je bil močan poudarek na svetovanju in podpori, torej na znanju. Mavsar je ob prevzemu podjetja znanju naklonil še več pozornosti, poudarek pa je namesto na tuje dobavitelje preusmeril v prodajo oblikovanja umetne svetlobe prek produktov. Pravi, da je bilo ukvarjanje z lučmi in svetlobo zanj ljubezen na prvi pogled.

Sašo Radej
Matjaž Mavsar poudarja, da smo pri osvetlevanju do zdaj ukvarjali predvsem s »kako?«, v prihodnosti pa se bomo bolj z »zakaj?«.

Sprva ste bili prodajalec luči, nato ste postali oblikovalec svetlobe. Kaj oblikovalec svetlobe pravzaprav počne?

Večina projektov se začne s tem, da arhitekti poiščejo našo pomoč. Do nas pridejo z idejo prostora, včasih tudi svetlobe. Mi jo razvijemo naprej, na osnovi lastnih izkušenj, poznavanja ergonomije, predpisov in tehničnih možnosti. Vsem se zdi normalno, da podnevi obstaja v prostoru neka dinamika svetlobe, igre senc, spreminjanje barve in temperature svetlobe. Zvečer so bili ljudje včasih zadovoljni že s tem, da so prižgali žarnico. A v zadnjih desetletjih se je situacija spremenila. Svetloba – umetna svetloba – ni več nujno zlo z eno stropno svetilko na sredini vsakega prostora. Postala je del arhitekture, del življenja. Ljudje so se naučili gledati tudi umetno svetlobo skozi oči naravne svetlobe. Ustvarjati mora prijeten ambient, neko drugačno, boljše razpoloženje. Upam si reči, da smo vsaj deloma za to zaslužni tudi v Arcadii, ker nam je v 30 letih dela uspelo umetno svetlobo predstaviti malo drugače, torej na način, kot ji pripada.

Trenutno ustvarjate »show room«. Kako uspeva?

Zdaj smo v fazi vzpostavljanja nove infrastrukture. Do nedavnega je namreč v tem prostoru domovala plesna šola, ki je imela seveda povsem drugačne potrebe, kot jih imamo mi. Naš cilj je ustvariti prostor, v katerem bomo lahko končno v živo pokazali to, kar v resnici delamo: kakovostno oblikovano umetno svetlobo. Ne gre torej za »razstavni salon«, kakršnih smo pri nas vajeni. Ne bomo kazali izdelkov samih, temveč to, kar lahko z njimi ustvarimo – ambiente, razpoloženja, udobje, učinkovitost. Igral pa bo še eno pomembno vlogo, in sicer bo deloval kot izobraževalno središče. Ker pri nas ni možnosti za izobraževanje o umetni svetlobi, smo na Arcadii pripravili serijo brezplačnih izobraževalnih delavnic, ki jo bomo začeli ob odprtju salona.

Obstajajo trenutno tehnologije, ki jih z veseljem pričakujete? Kot je bila LED-žarnica?

Zanimivo je, da nas LED-tehnologija v resnici spremlja že več desetletij. Spomnite se na primer LED-diod na različnih ojačevalcih, računalnikih, svetlobnih napisih ... Širša javnost je o tem začela res govoriti šele s prihodom »LED-žarnice«. Po mojih predvidevanjih nismo niti na polovici razvoja LED-tehnologije, kaj šele vseh pripadajočih elementov. LED-diode, ki so vir svetlobe, so samo en del sistema. Tako kot je tudi motor samo eden izmed sestavnih delov avtomobila. A sam po sebi ne zadošča za to, da je avto vozen, kaj šele tržno uspešen. Trenutno je ogromno raziskav in razvoja usmerjenega v to, da se potencial LED-virov izkoristi za ustvarjanje umetne svetlobe po meri človeka. Širša dostopnost takšnega upravljanja svetil bo prinesla novo spremembo paradigme. Od tehničnih se premikamo k biološkim, celo k etičnim vprašanjem. Lahko bi rekli, da smo se do zdaj ukvarjali predvsem s »kako?«, v prihodnosti pa se bomo bolj z »zakaj?«.

Bi lahko nekoč ustvarili umetno naravno svetlobo, ki posnema naravno?

Na trenutni točki tehničnega razvoja svetil lahko rečemo, da nam je to že uspelo. Na trgu že obstaja vrsta izdelkov, ki lahko tudi v zaprtem prostoru zelo natančno simulirajo naravno svetlobo. Če takšen sistem vgradimo na primer v pisarniške prostore, nas bo pozimi, ko zjutraj pridemo na delo, pričakala pridušena svetloba tople barve, ki se bo šele čez dan okrepila in spremenila v hladnejšo, bolj belo luč. Telo je namreč zelo dovzetno za svetlobne spremembe in preveč drastični prehodi prek daljših časovnih obdobij povzročajo stres ter celo bolezenska stanja. Za zdaj je glavna ovira v tem, da so tovrstni sistemi še vedno razmeroma dragi, tako da pri nas redko kdo poseže po njih. A če lahko sodimo po razvojnih ciklusih vseh drugih tehnologij, bo tudi tej s postopnim širjenjem uporabe cena počasi padla in kruti zimski prihodi v agresivno razsvetljene pisarne bodo postali stvar preteklosti.

Sašo Radej
"Na prvem mestu je vedno, mora biti vedno, posluh za uporabnika.", trdi Mavsar.

Ali obstaja svetloba, ki je boljša za zdravje oči?

Najboljša svetloba je zagotovo še vedno naravna. Nanjo smo se evolucijsko prilagajali milijone let in nam za to še vedno najbolj prija. Če pa govorimo o umetni svetlobi, je glavni obremenitveni dejavnik gotovo bleščanje. Oko se namreč prilagodi na enakomerno osvetlitev, tudi če je ta šibka. Kar seveda ne pomeni, da dolgotrajna nezadostna osvetlitev ni naporna in škodljiva. Toda kadar imamo v vidnem polju premočan osvetlitveni kontrast, na primer močan neposreden vir svetlobe na temnem ozadju, se oko temu ne more ustrezno prilagoditi, kar nam povzroča neugodje, utrujenost in na dolgi rok poškodbe vida.

Kako lahko svetloba vpliva na človekovo počutje?

Leta 2017 je bila Nobelova nagrada za medicino podeljena za raziskavo, ki je dokazala, da v nas ves čas tiktaka biološka ura. Izločanje hormonov, ki uravnavajo delovanje naših organizmov, sledi natančno usklajenim ritmom. In te ritme sinhronizira ritem dnevne svetlobe. Ko gre za javne prostore, zato vedno več pozornosti posvečamo temu, da temperatura, barvni spekter in jakost umetne luči čim bolj ustrezajo naravnemu ritmu dnevne svetlobe. S tem lahko pripomoremo k zmanjšanju škodljivih vplivov na telesne bioritme. Ko pa se pogovarjamo o zasebnih, bivalnih prostorih, moramo nujno upoštevati tudi to, da je vsak človek individuum. Nekdo se bolj počuti v močno osvetljenih prostorih, kdo drug ima raje pridušeno, indirektno svetlobo. Ravno zaradi tega moramo pozorno prisluhniti željam, navadam in pričakovanjem uporabnika, še preden se lotimo izdelave projekta.

Prenova Cukrarne je bil eden izmed največjih izzivov, s katerimi se je srečevala Arcadia. Kaj je bil ključ, po katerem ste oblikovali osvetlitev za razstavljene umetnine?

Težava razstavnih prostorov je v tem, da s časom spreminjajo funkcijo. Ni vsaka razstava ista, ne razstavljajo se samo slike in kipi, temveč tudi kompleksne prostorske instalacije, digitalne projekcije ali zasloni, dogajajo se performansi. Naša naloga je bila v teh prostorih najti najustreznejši način, da se vsaki razstavi lahko čim bolj prilagodimo tudi z osvetlitvijo. Splošna osvetlitev je bila narejena z uporabo tako imenovanih »dynamic white« svetil, ki omogočajo spreminjanje temperature svetlobe. V vsakem prostoru lahko neodvisno določimo, ali želimo toplo (bolj rumenkasto, jutranjo) ali hladno (popolnoma belo, opoldansko) svetlobo. To dopolnjujejo reflektorji, ki ustvarjajo svetlobne poudarke. Poseben izziv je bila osvetlitev fasade, za katero smo skonstruirali povsem novo svetilo, ki je vgrajeno v vseh fasadnih odprtinah. Vsakemu posameznemu svetilu lahko neodvisno dinamično spreminjamo barvo, ker nam omogoča, da celotna fasada Cukrarne postane svetlobna instalacija. To novo svetilo se zdaj celo prodaja v katalogu enega izmed naših dobaviteljev.

Sodelovali ste tudi pri projektu Islamsko versko-kulturnega centra v Ljubljani. Kakšna je svetloba, primerna za boga?

Za oblikovalca svetlobe verjetno ni večjega izziva, kot je verski objekt. Če pomislimo, kje drugje nosi svetloba toliko pomena, toliko simbolne vrednosti? Hkrati je ta naloga pred nas postavljala dva, skoraj nasprotujoča si ideala – skromnost in slavljenje. Skromnost in ponižnost vpričo tega, kar presega ne samo to, kar smo, temveč tudi vse, kar bi sploh lahko bili. In obenem, slavljenje, radost, veselje, hvaležnost in predajanje vsemu, kar je dobro, vredno, sveto. Predajanje odpuščanju, sprejemanju in, ja, ljubezni. Bevk Perović arhitekti so na svoji strani do popolnosti izkoristili vse možnosti, ki jih ponuja naravna svetloba. Naš cilj je bil, da to vizijo razširimo in udejanjimo tudi z umetno lučjo. Z uporabo skritih, posrednih in ugreznjenih virov svetlobe smo poskušali ustvariti svetlobno atmosfero, ki hkrati prihaja od nikoder in od povsod. In mislim, da nam je to tudi uspelo.

Svetlobo ste oblikovali pri novi Očesni kliniki, ki je dobila center za slepe in slabovidne. Kako ustvariti svetlobo za slabovidne, ki je ključ pri uspehu rehabilitacije?

Osnovni namen centra je, da slabovidne osebe čim bolje pripravijo na vse situacije, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, še posebej v javnem prostoru, to so klančine, robovi pločnikov, različni materiali tlaka in tako naprej. Ker se lahko videz teh elementov v različnih svetlobnih razmerah drastično spremeni, smo morali omogočiti ustvarjanje čim več svetlobnih situacij na istem poligonu. Obenem je morala biti rešitev dovolj enostavna, da je prijazna do uporabnikov in cenovno dostopna. S kombinacijo različnih svetil, ki jih je mogoče neodvisno vklapljati in jim določati jakost, nam je na koncu uspelo ugoditi tako potrebam centra kot finančnim okvirjem.

Sašo Radej
Matjaž Mavsar

Kakšno umetno svetlobo pa ste izbrali za svoj dom?

Ker sem čez dan zelo zaposlen, se domov navadno vrnem proti večeru precej utrujen. Tako da mi agresivna, močna osvetlitev ne ustreza. Seveda sem poskrbel za splošno osvetlitev, ki pa jo uporabljamo izključno v primeru obiskov, čiščenja in podobno. V največji meri pa uporabljamo način osvetlitve, ki temelji na indirektni, odbiti svetlobi. To so v glavnem samostoječa in stenska svetila s temperaturo 2700 K. Tako zagotavljamo v prostoru prijeten ambient in potrebno intimo. S prilagoditvijo jakosti osvetlitve na vsakem posameznem svetilu pa lahko v istem prostoru bivamo vsi, vsak v svojem mikro ambientu.

Kaj vam je najpomembnejše pri oblikovanju svetlobe za zasebno stanovanje?

Na prvem mestu je vedno, mora biti vedno, posluh za uporabnika. Za njegove potrebe, želje, dnevne ritme, načine, kako deluje v prostoru. V prostoru ne funkcioniramo le mehanično, temveč tudi čustveno, telesno, estetsko. In ravno svetloba je, podobno kot vonj, tisti pogosto spregledan dejavnik našega življenja v nekem prostoru, ki lahko ponudi subtilno, a izjemno bogato oplemenitev bivanja. Obenem je, če jo primerjamo z drugimi elementi prostora, kot so tlaki, zidovi, pohištvo, neverjetno hitra in poceni. Da ponazorim: predstavljajte si, da želite svojo dnevno sobo narediti bolj intimno, toplo, romantično. Lahko kupite novo preprogo, obesite zavese, prebarvate zidove. Lahko pa preprosto namesto električne luči prižgete sveče. To je tisto, kar vsakič znova poskušamo na Arcadii ustvariti za naše stranke. Ne samo zadostne svetlobne pogoje za vsakdanja opravila, ampak žive, stimulativne, navdihujoče prostore za življenje.

Ste član SBC - Kluba slovenskih podjetnikov. Klub povezuje slovenske podjetnike, ki z lastnimi idejami in trudom razvijajo vrhunska podjetja. Vam povezovanje z drugimi pomaga pri uspehih Arcadie?

Kdor dela, ta greši. Na svetu ni nikogar, nobenega guruja, ki bi vedno sprejemal samo pravilne in najboljše odločitve. Mogoče je malce banalno reči, da vsi delamo napake in se iz njih učimo. Veliko bolje je to povedal Isaac Newton, ko je rekel: »Če sam danes vidim daleč, je to zato, ker stojim na ramenih velikanov.« Tako nekako vidim tudi vlogo Kluba. Seveda sta konkurenčnost in tekmovalnost med osnovnimi načeli kapitalizma, a mislim, da vseeno nista izključujoči z medsebojno podporo in rastjo. Vsako podjetje je živ organizem. Dobesedno. In večina ljudi v podjetju prebije dobršen del svojega aktivnega življenja. Hote ali nehote se dogajajo manjše in večje napake, boljše ali slabše poslovne odločitve. Moja vloga znotraj podjetja je, da sem samo upravljavec, krmar, ki poskuša narediti čim manj napak. In čim manj poškodovati barko. Klub je po mojem mnenju ravno to: izkušnje drugih uspešnih podjetnikov so dobrodošla pomoč pri razvoju in pravih strateških odločitvah lastnega podjetja.

Se kdaj srečate s predsednikom kluba Jocem Pečečnikom in z njim izmenjujete mnenja ali poglede na podjetništvo?

Gospod Pečečnik je v klub vnesel nov veter, mu dal nov zagon. V trenutni ekonomski in družbeni situaciji, ko se vsi še malo poskušamo na novo orientirati po epidemiji, se mi zdi ta način povezovanja in izmenjave izkušenj še posebej pomemben. Dejavnost kluba je nujna za dvig podjetniške klime in kulture, tako da me res veseli, da smo postali člani in lahko tudi sami prispevamo k temu. Trideset let konec koncev ni zanemarljiva doba in v tem času smo se naučili marsičesa. A niti približno ne vsega ...