Ste lepa ženska v politiki. Vam je kaj lažje ali težje, kot ste mislili, da bo?
Hvala! (smeh) Ko sem pred desetimi leti stopila v lokalno politiko, o izzivih politike sploh nisem razmišljala. Izhajala sem iz iskrene želje po spremembah, ki sem jih želela uresničiti v Piranu. Kot ženska se kot podžupanja v Piranu s težavami zaradi svojega spola nisem srečevala. Zdaj, na državni ravni, pa je drugače. Ne morem reči, ali mi je kot ženski lažje ali težje, so pa izzivi za žensko v politiki tudi drugačni, ja, in včasih večji kot za moške kolege.
Kakšen je ta izziv?
Prej nisem bila vajena dobivati opazk o tem, kako sem oblečena, kako sem videti. Pred vstopom v politiko sploh nisem imela občutka, da kot ženska nečesa ne moreš. Vzgajana sem bila enakovredno kot moja dva brata, torej v duhu, da lahko z delom in znanjem dosežem vse, kar si zastavim. Moje otroštvo in mladost sta bila vedno dinamična, starša sta me spodbujala pri vseh mojih željah po veliki aktivnosti: trenirala sem karate, obiskovala glasbeno šolo in igrala klavir. Pravzaprav nikoli nisem poznala omejitev v športu ali poklicu, kaj je za ženske in kaj za moške. V državni politiki pa je seksizem zelo pritajeno inkorporiran in ga je na prvi pogled morda težko prepoznati. Pa vendarle se s časom pokaže; nanj sem kar nekajkrat opozorila moške kolege, ki so na račun žensk, čeprav včasih na skrit način, v besednih dvobojih želeli prikazati svojo nadvlado. Skratka, državna politika mi je izkazala, da ženske čaka še dolga pot do dejanske enakopravnosti. Ta svet je za ženske velik izziv in razviti moraš močen karakter. Jaz sem sicer po naravi bolj občutljiva in sem se morala temu veliko posvečati.
Na kakšen način?
Zelo čustvena sem in to je nekaj, kar so mi govorili, da v politiko ne spada. Danes pa bolj kot kadarkoli prej verjamem, da je prav naš, ženski princip – ki je bolj emotiven, empatičen, čuječ – prava pot naprej. Še posebej po časih epidemije in zdaj, ko se srečujemo z izredno skrb vzbujajočimi vojnimi razmerami na evropskih tleh. Če nimaš empatije, če se ne zmoreš vživeti v človekovo stisko in njegovo bolečino, težko zagovarjaš določene rešitve. Ne aroganci ne egoizmu, ampak tistemu, kar predstavljamo ženske, se mi zdi, da bi morali slediti. To, da sem čustvena, je nekaj, česar naj bi se sramovala in kar bi morala spremeniti, saj so mi govorili, da bom s tem boljša političarka. Da moram gledati na racio in odmisliti čustva. A sem že pri delu v lokalni skupnosti ugotovila, da je delo s srcem plus. Zato se nisem bila zmožna spremeniti in se zaradi politike tudi ne bom. Menim, da čustev pravzaprav primanjkuje tudi na ravni dialoga, ki ga poslušamo v državnem zboru. Zgodilo se mi je že, da če sem razlagala neko temo bolj poudarjeno, doživeto, mi je sogovornik začel govoriti, naj se pomirim. Kot da bi mi poskušal sporočiti, da sem histerična ženska in da me bo on kot moški zdaj utišal.
Pa se to pogosto dogaja?
Tega prikritega seksizma je ogromno. Če bi na takšen način govoril moški, bi rekli, da je goreče zagovarjal svoje stališče, meni pa rečejo, da sem napadalna. To se mi ne zdi prav. Če nekaj zavzeto zagovarjam, pričakujem na drugi strani spoštljiv odgovor. Prisotno je tudi veliko sovražnega govora, tako po spletu kot med politiki. Tukaj bo moralo priti do neke prevzgoje družbe, ker vsak izmed nas je navsezadnje le oseba in vsak ima svoja čustva. Ti napadi in žaljivke bolijo, na spletu pride tudi do groženj. Razviti moraš debelo kožo, a mislim, da nam to nikoli ne uspe dokončno. Le govorimo si, da imamo debelo kožo, da preživimo. Jaz poskušam biti v svojih razpravah vedno spoštljiva in argumentirana, tudi ko se z nasprotno stranjo v nobenem pogledu ne strinjam.Menim, da moramo nujno spremeniti raven komunikacije, ker to, kar se zdaj dogaja, kakšne razprave imajo določeni politiki proti raznim manjšinam, se odraža v družbi.
Nagovori, ki so jih bili deležni ljudje s strani vlade v zadnjih dveh letih, so bili velikokrat žaljivi in nespoštljivi. Takšna retorika tudi ne temelji zgolj na razumu. Morda gre bolj za regulacijo, kjer je treba čustva v politiki usmerjati proti empatiji namesto proti sovraštvu?
Res je. Ta komunikacija zadnjih dveh let, ki smo je bili deležni vsi državljani in državljanke, je bila grozna. Z danes na jutri so se spreminjali ukrepi, priporočila, ljudje niti niso imeli časa, da bi se nanje pripravili. Če si bil kritičen do te zmede in nejasnosti, si bil takoj deležen žaljivk, še več, želeli so te ukalupiti kot nekoga, ki mu ni mar za zdravje ljudi. Vse to izhaja iz nekega sovraštva ali arogance vladanja. V času te krize smo zagotovo pogrešali komunikacijo, ki bi bila bolj empatična. Če želimo pripeljati družbo do večje solidarnosti – solidarnost potrebujemo, da zaščitimo šibkejše med nami – tega ne moremo narediti arbitrarno in čez noč, z ukazi, kaj morajo ljudje narediti. Jih zapreti za štiri stene, omejiti gibanje na občine. Komunikator je celo izjavil: »Uživajte, dokler lahko.« Ta stavek pove vse.
To je bilo res neprimerno.
Naloga komunikatorja med krizo je, da ljudi pomiri in poskuša s spoštljivim nagovorom izkazati razumevanje za stiske ljudi. Ljudje so bili namreč v času te zdravstvene krize res v izjemno veliki stiski. Ta žal ostaja tudi danes. Najbolj me skrbijo duševne stiske, ki se šele začenjajo kazati, saj bo to obdobje prizadelo tudi generacije za nami. Otroci, mladi, ki so v tem času odraščali … Ko si najstnik, komaj čakaš, da greš ven in se družiš, študentsko življenje in zabave so del tega mladostniškega doživetja. Vsega tega naenkrat ni bilo več. Mladim smo sprva govorili, naj ne bodo toliko za računalniki, potem pa so bili prisiljeni prilepiti se za zaslone. Še več, bili so zaprti v domove, vladajoča politika je namesto razumevanja tudi zanje uporabljala načelo strahu in strašenja. Ta komunikacija strašenja, širjenje panike in strahu je bil razlog, da so se ljudje začeli upirati. Dolgoročno je to namreč nevzdržno.
Med mladimi je ocenjen porast poskusov samomorov za približno 50 odstotkov. Kako bi lahko na politični ravni pristopili k izboljšanju duševnega zdravja?
Na to temo sem podala že več poslanskih vprašanj. Kaj ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za zdravje sploh delata na področju skrbi za duševno zdravje mladih? Nimamo nekega pravega akcijskega programa. Ustvariti bi morali pravi podporni sistem. Vem, da nevladne organizacije veliko prispevajo na tem področju, in za to sem jim hvaležna. Kot politiki bi se morali zavzemati za destigmatizacijo bolezni. Še vedno nas je sram, če doživljamo duševno stisko, in težko si priznamo, da potrebujemo pomoč. Ustvariti bi morali programe za šole, v katerih bi se že mlade generacije naučile, da je duševno zdravje popolnoma enako pomembno kot fizično zdravje. Potrebujemo tudi akcijski načrt glede covida in posledic, ki jih je pustil na duševnem zdravju. Stroka naj seveda pove, kaj bi bilo potrebno. Mi, stranka SD, si želimo tudi splošno izboljšanje dostopnosti do storitev javnega zdravstva, vključno z zmanjšanjem čakalnih vrst za psihoterapevte. Osebja je dovolj, samo sistem je treba spremeniti, da lahko vsak, ki potrebuje zdravstveno storitev, do nje pride pravočasno.
Ljudje od politike po vašem mnenju upravičeno pričakujejo, da bo poskrbela za najboljše mogoče razmere za kakovostno življenje v državi. Ampak ali ima katerikoli politik, ko pride na vrh, dejansko to v mislih?
(smeh) Ne morem soditi o drugih, lahko govorim samo o nas. Menim, da smo se v SD z našim delom glede vsega, kar zagovarjamo, že izkazali. Mislim pa tudi, da bi moral obstajati sistem, ki bi nas držal za besedo, ko prevzamemo oblast. Obljube, ki smo jih dali, moramo izpolniti, to smo dolžni ljudem in samim sebi. Ljudje upravičeno od nas to pričakujejo. Mi smo v službi ljudi. V kontekstu vladanja marsikdo to pozabi. Seveda ni vse odvisno od tistega, ki vlada, saj obstajajo tudi zunanje okoliščine, ampak če si prizadevaš delati dobro za ljudi, sem prepričana, da ljudje to vidijo in z volitvami to potrdijo. Ljudje ne smejo pozabiti, da so oni tisti, ki izvolijo predstavnike, in oni so tisti, ki jim predstavniki odgovarjamo. Ljudstvo ima oblast, ne obratno.
Zdaj se bližajo volitve. Toda ljudje že toliko časa poslušamo razne lažne obljube in dobivamo zlagane informacije, da se sprašujem, kako lahko sploh še komu kaj verjamemo?
Ne morem govoriti o drugih strankah, lahko ponovno odgovarjam samo v okviru naše. Smo stranka z dolgo tradicijo. Sama sem uresničila vsako obvezo, ki sem jo dala: delala sem za ljudi in za svoje mesto Piran. Poslanske pobude, ki jih vlagamo Socialni demokrati, potrjujejo, da znamo ljudi slišati. Ogromno časa preživimo na terenu, saj poskušamo delovati obratno od tega, kar po navadi politika počne: k ljudem ne pridemo neposredno z odgovori na vse probleme, čeprav teh sploh ne poznamo, ampak poslušamo, česa si ljudje želijo in kaj zanje predstavlja največji problem. Na podlagi tega potem gradimo program, ki prihaja od ljudi. Tako smo ugotovili, da je vprašanje zdravstva tisto, ki skrbi praktično vse naše državljanke in državljane. Šolstvo in zdravstvo morata ostati javna, čeprav si nekateri strašno želijo privatizacije. Privatizacija vodi v hudo razslojevanje. Menim, da je pri izbiri pred volitvami treba ocenjevati tudi strokovno znanje. To se je še posebej pokazalo v zadnjem času, saj je bila ena stroka v ospredju, ostale pa so bile porinjene na stran. Zgrožena sem bila nad kršitvami, ki so se v tem času dogajale glede ustave.
Ste specializirani za mednarodno pravo in človekove pravice. Imate kakšen komentar o vladavini prava in človekovih pravicah v zadnjem času?
(smeh) Pravniku je ustava najvišja vrednota. Ko študiraš pravo, vse izhaja iz ustave, je temelj vsega. In opazovanje tega, kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih … to je popolna razgradnja pravne države. V vseh pogledih. Diskreditacija sodstva, diskreditacija ljudi v sodstvu. Ustavno sodišče je še edini branik, ki je ostal, skrajna svetla točka, zaradi katere sem kot pravnica še ohranila vsaj tisto malega upanja. V času aktualne oblasti je bilo zaznati tudi veliko diskrepance z mednarodnim pravom, nespoštovanje Evropske komisije, nespoštovanje prava Evropske unije. Ko že misliš, da gre lahko družba samo še naprej, da bodo človekove pravice vse bolj upoštevane, se zgodi šok – nisem mogla verjeti, kaj se nam je zgodilo. Zgodila se nam je popolna zloraba človekovih pravic na račun arogance vladajoče politike.
Ste lahko glede tega kaj naredili?
To je bilo težko gledati tudi z vidika opozicije, ker mi žal več kot povedati, kaj si mislimo, nismo mogli. Sprožili smo določene presoje ustavnosti, val teh presoj je bil na ustavno sodišče tudi sicer enormen. Največja težava je bila, da sodišče sploh ni utegnilo zadeve dovolj hitro procesirati; ko se je presodilo o enem odloku, so bili vmes sprejeti že trije novi. Dve leti smo bili priča temu, da je o vsem odločala vlada sama, v državnem zboru pa smo se pogovarjali predvsem o kakšnih PKP-jih. Omejitve na občine, policijska ura … O tem nismo mogli odločati. Razumem, zakaj ljudje niso mogli ponotranjiti ukrepov – ker se jim niso zdeli logični, kajti logični in smiselni tudi niso bili. Če se ti nekaj ne zdi logično, je toliko bolj normalno, da se temu upreš.
Polemike so bile tudi glede privatizacije Save. Ljudje niso ravno najbolj navdušeni nad prodajo deleža madžarskemu podjetju.
Socialni demokrati smo bili zgroženi nad tem, kaj se dogaja. Da bi neki madžarski sklad s povezavami z najvišjimi predstavniki madžarske vlade odkupil del Yorka v Savi ... Kot prvo, vsaj 340 milijonov evrov se je z dokapitalizacijo prek bonov vložilo v naš turizem. Govorimo o ključnih, strateških lokacijah, ki predstavljajo premoženje za naše vnuke. Gre tudi za tisoče zaposlenih in njihove družine. Imeli smo že primere slabih praks, kjer se je dogajalo, da so novi lastniki zanemarjali okolico, odpustili veliko ljudi, temu pa neizbežno sledi socialna bomba. Ne gre samo za prodajo podjetja, kot so želeli prikazati v vladi. Šlo je za veliko večjo zgodbo. Zdaj je sicer dogovor, da bodo dokapitalizirali Slovenski državni holding (SDH) in uveljavili predkupno pravico. Upam, da bo pri tem ostalo.
