O božiču, cepivu, porokah, otrocih in istospolno usmerjenih

Priljubljeni župnik Martin Golob: »Najtežje je, ko slišim za stisko in ne morem pomagati«

Polona Krušec
24. 12. 2021, 18.05
Deli članek:

Triintridesetletni dušni pastir iz župnije Grosuplje je prava medijska zvezda. S svojo odprto in iskreno pojavo je osvojil ne samo katoličane, ampak tudi ateiste. V tem, kar dela, vidno uživa. Tik pred prazniki smo ga povabili na sogovorniški stolček, da nam pove, kako je preživel iztekajoče se leto, kako poteka vsakdan v njegovi župniji in kaj je najtežja plat njegovega dela.

Primož Lavre
33-letni Martin Golob bo za praznike s svojimi župljani, obiskal pa bo tudi domače.

Martin Golob, veseli me, da bodo naši bralci prav pred prazniki prebirali vaše misli. Kako ste? Kaj vas okupira te dni?

Sem dobro. Bogu hvala – zdrav in pri močeh. Te dni se pripravljam na praznik Jezusovega rojstva. V župniji je nekoliko bolj živahno dogajanje. Več je tudi medijskega udejstvovanja, na primer intervju za vaš časopis, kar se mi zdi prav; z veseljem sodelujem. Kdo drug pa bo govoril o Jezusovemu rojstvu in božiču, če ne mi, kristjani!?

Koliko časa je že, odkar ste nastopili delo v novi župniji, in kako ste se navadili na nov kraj? Kako so vas sprejeli domačini?

Zdaj sem v Grosuplju že dobro leto in pol. Tu se počutim zelo dobro. Življenje v tem kraju je dinamično in zanimivo. V primerjavi z Bohinjem, kjer sem kot duhovnik uradoval in ki je nekoliko odročnejši kraj, je prednost Grosuplja ta, da je vseeno bolj v nekem urbanem okolju človek verjetneje zaide vanj. Marsikdo se tako pelje tu mimo in se ustavi, tako da smo res aktivna župnija, precej se dogaja. Fajn mi je, no.

Hočete reči, da v vašo župnijo prihajajo ljudje od povsod iz Slovenije? S kakšnim namenom pa pridejo? Se želijo srečati prav z vami, vas spoznati, se udeležijo svete maše, ki jo vodite?

Da, v naši župniji se oglasijo ljudje tudi od drugod. Pridejo si ogledat našo lepo cerkev, krasni Rupnikov mozaik. Grosuplje je lepa točka za na hitro se ustaviti. Radi se udeležijo tudi svete maše.

Ljudem je všeč, da ste tako dostopni, ljudski, odprti, napredni. Prav to je nesporno pripomoglo, da ste zanimanje za vero še bolj približali mladim, in to po poteh, ki so njim najbližje – prek sodobnih medijev, predvsem družbenih omrežij.

Menim, da smo v zmoti, ko trdimo, da je to, da gremo v cerkev k maši in živimo duhovno življenje, samo za starejše ljudi, ki nimajo več kaj početi. V praksi na lastne oči vidim, da ni tako. Grosupeljska župnija se lahko pohvali z močno aktivnim župnijskim življenjem tudi v vrstah mladih. Je pa res, da mi marsikdo reče, da je prek mene našel pogum, veselje do vere. Jaz ob tem pravim, da ima dostop do src edino Bog. Jaz lahko človeka samo spodbujam, sem mu lep zgled, motivator, spreobrača pa Bog oziroma se človek, da bo povabil vero v svoje življenje, odloči sam. Torej, v Cerkvi je veliko prostora za prav vse generacije, ki lahko tu iščejo odgovore na svoja vprašanja.

Primož Lavre
Prihodnje leto se bo njegova družina povečala.

Ko že omenjate vprašanja; se farani pogosto obračajo na vas, kadar jih pestijo težave, dvomi, negotovost, in vas prosijo za pogovor, morda celo nasvet?

O, stika z ljudmi imam pa ogromno. Saj je narava župnikovega dela taka že sama po sebi, da je veliko srečanj z ljudmi. Pri verouku se povezujem z otroki in njihovimi starši, potem je veliko dnevnih obiskovalcev cerkve, stika z mimoidočimi. Še ko grem v trgovino, se vedno s kom kaj pogovorim. Srečanja so tudi, ko se od nekoga poslavljaš, kot so pogrebi. Ravno danes, ko klepetava, imam enega. Srečanja so, ko ljudje prosijo za podelitev zakramenta. Mimogrede, naj se pohvalim, da smo v naši župniji letos imeli veliko krstov in 30 porok! Vse, kar naštevam, so priložnosti za pogovor. Seveda pa so vmes tudi taki, po katerih sprašujete. Časi so namreč zahtevni in opažam, da je med ljudmi veliko stisk, negotovosti. Pogosto me obiščejo, da se o njih odprejo, da jih dajo ven iz sebe. Tega sem vesel. Jaz pa jih večinoma poslušam in spodbujam, jim prigovarjam, da je treba naprej.

Kaj je najtežja plat vašega dela?

Najtežje je, ko slišim za stisko in sem nemočen pomagati. Takrat izročam Bogu.

Preseliva se malo še k aktualnemu dogajanju. Kakšno je vaše stališče do cepljenja proti covidu-19? O tem kaj govorite tudi s svojimi župljani?

Sam sem cepljen. Veliko sem med ljudmi. Veliko bolnih, ostarelih in obnemoglih obiskujem in to, da sem se cepil, je tudi ljubezen do teh ranljivih ljudi. Še nedolgo nazaj sem hodil obiskovat tudi bolnike na covidne oddelke, kjer sem se srečal s hudimi posledicami te bolezni. Vesel sem, da imamo cepivo, in zaupam stroki. Priznam, da me je bilo na začetku tudi malo strah cepljenja, ker sem na spletu zasledil različne informacije. Danes sem vesel, da sem se!

Kakšno pa je bilo sicer za vas leto 2021?

Označil bi ga za lepo leto. Zaznamovalo ga je ogromno srečanj, ki mi bodo ostala v spominu, kar nekaj življenjskih spoznanj, tudi priložnosti za osebno rast je bilo precej. Za mano je leto s koronskimi svetimi mašami, za katere sem vesel, da smo jih lahko približali širšim množicam, saj so se predvajale po televiziji in spletu. Doživel sem tudi, da se nas je zbralo 2000 ljudi in smo skupaj obhajali sveto mašo. Postal sem stric in izvedel, da bomo prihodnje leto v naši družini pozdravili še enega dojenčka, saj potomca pričakuje še eden od mojih bratov. V bližnjem sorodstvu sem se srečal tudi z boleznijo, stiskami, ki jih je povzročil rak. Bil je preplet veliko stvari, a ko potegnem črto, lahko leto, ki se izteka, opredelim za bogato.

Kaj pa so vaša pričakovanja, želje za v prihodnje?

Kar bo, pa bo. (smeh)

Ljudem je všeč tudi, kako iskreni in odkriti ste, kot takrat, ko ste na primer povedali, da če ne bi bili župnik, bi verjetno imeli družino.

Primož Lavre
Bralcem Novic Svet24 želi, da bi našli resnico.

Zdi se, kot da je o stvareh onkraj duhovniškega življenja, in kar ga zapoveduje – sem spada tudi družina in vse z njo povezano, od ljubezni in partnerstva do otrok – župnike prepovedano spraševati. Ali pa bom raje rekel, da se ne zdi spodobno, da se dreza v to. Jaz pa s tem nimam težav. Veste, sem običajen človek in samo človek. Pomembno se mi zdi, da se ljudem pokažem, kakršen sem. Se ne znam pretvarjati in se tudi ne želim, zato me sogovorniki ne morejo presenetiti z vprašanji o ljubezni, ženskah, otrocih, o tem, kaj bi bilo, če ne bi bil župnik, in podobno. Veste, to, da oblečem duhovniško obleko, me še ne naredi angela. Sprejel sem križe, ki so mi dani nositi, s tem, ko sem se odločil za duhovniški poklic. Zaradi tega se moram vsak dan krepiti v vztrajnosti, premišljevanju, ponižnosti, zvestobi ...

A se ne čutite prikrajšanih, ne?
Ne. Daleč od tega. Celo tako bom rekel: v mnogočem sem močno nagrajen, poplačan. Sicer pa sem deležen tako dobrega kot slabega, kot preostali. Marsikaj tudi meni prinese življenje. Ampak ga kljub temu dojemam kot polno, uživam predvsem v duhovnem izobilju. Hvaležen sem za to.

Ne vem, kako naj to naslovim, ampak saj vidim, da se pri vas lahko z lahkoto znebim vseh predsodkov, kaj vas kot duhovnika lahko vprašam in česa raje ne. Zato: kaj govorite z Bogom?
Vse sorte neumnosti ga sprašujem in prosim. (smeh)

Pa vam odgovarja?
Seveda!

Vas smem vprašati, kako boste preživeli praznike? Boste obiskali tudi svoje domače?

Praznike bom preživel s svojimi farani. Bom v službi tega, da bom njim delal lepe praznike. A bom tudi svoje domače obiskal. Veselim se obdobja po praznikih.

V enem od svojih nedavnih intervjujev ste dejali, da bi poročili tudi dva moška, če bi Cerkev in birokracija to dopuščali.

Me veseli, da so ljudje to slišali in da ste tudi vi to izpostavili, namreč glede tega bi rad dodal, da globoko v srcu živim z znanim rekom: kdo sem jaz, da bi sodil. Pa tudi: sem pokoren nauku Cerkve, jo imam rad, jo spoštujem, Cerkev je moja mati. To mi je nekaj najbolj svetega in del Cerkve so vsi krščeni, tudi istospolno usmerjene osebe. Želim sporočiti, da jih jaz sprejemam v tem, kar so. Cerkev jih sprejema prav tako. Sicer se kot duhovnik že srečujem z njimi, pri čemer opažam, da je njihova ključna težava, da ne sprejemajo tega, kar so. Iz srca jim privoščim, da bi se, da bi sebe sprejeli kot božji dar.

Primož Lavre
Martin Golob je, preden je prevzel grosupeljsko župnijo, služboval v Srednji vasi v Bohinju.

Kaj boste vključili v svojo letošnjo božično pridigo? Lahko kakšno misel podelite z nami?

Božič je zelo konkreten praznik. Ni praznik, ker se oblečemo v pulover s podobo Božička. Ni praznik, ker imamo smreke in darila. Je pa praznik, ko v to temo sveta, strahu, napetosti, živčnosti, obremenjenosti, osamljenosti, gluhosti, ločenosti, razdvojenosti in nesprejemanja med nas prihaja dar, ki nam kaže, kako globoko smo ljubljeni. Dar prihaja k tistim, ki ga bodo sprejeli. Osebe, polne sebe in s sodbo o svoji popolnosti, daru ne bodo deležne. Dar prihaja k ponižnim, ki ga sprejmejo z odprtim srcem. Ta dar je Jezus Kristus.

Za zaključek bi vas prosila še za misel, s katero bi naše bralce pospremili v novo leto.

Ob izhodišču, ki ste mi ga zastavili, pomislim na sodobnega človeka. Če nanj pogledam širše, se mi zdi, da izstopa njegovo iskanje resnice, kaj je prav in kaj ne. Želel bi mu, da bi jo našel in s tem svoj mir. Ob to naj dodam, da je resnica tudi v Bogu. Predvsem pa, ne iščimo je okoli sebe, v zunanjem svetu, ampak znotraj sebe, kar bo rezultiralo v globok mir in srečo.