Kot pravita zakonca Jurkovič, sta v Šentjerneju dolgo živela v miru. Vesna pove, da so tu živeli že njeni starši, z Bojanom, ki se je k njim priženil, pa sta si postavila dom in si ustvarila družino. Vsi trije otroci so že šli na svoje, ostala sta sama. Zapletlo pa se je, ko so sosedovi nabavili veliko živali: od konjev do ovc, zlasti pa veliko koz. Te se pasejo na sosednjem travniku, ki jim ga je dal neki Šentjernejčan v najem. »Travnik je sicer ograjen, a kaj, ko koze kar naprej prihajajo k nam na dvorišče, sprehajajo se med avtomobili, uničujejo stvari, jejo naše rože, skratka to je postalo tako moteče, da sva sosede z ženo opozorila,« pripoveduje Bojan Jurkovič, žena pa doda, da vse te stvari motijo tudi druge v romskem naselju, a se jim nihče ne upa tega reči.
A sosedje menda čisto prijaznih opozoril, naj koze privežejo oziroma nanje bolje pazijo, da ne bodo drugim delale škode, niso vzeli dobronamerno. »Bila je slaba volja, k nam sta se soseda hodila prepirat, potem pa so se začele vsakodnevne grožnje, da nas bodo pobili. To naj bi storil njihov mladoletni sin, da bi bil manj kaznovan,« pripoveduje Bojan in doda, da je zato klical tudi policijo. A bil razočaran. Prišli naj bi večkrat, »a učinka ni bilo nobenega. Sosedje so se zlagali, da naj bi bile koze celo naše. Pa kaj še! Mi nimamo nobenih živali. Policija pa mi je rekla, naj jih raje pustim pri miru,« pravi Bojan.
PUSTILA HIŠO
Vesna in Bojan Jurkovič pravita, da sta zato v strahu za življenje – grožnje sosedov s kriminalno preteklostjo sta vzela resno – pred tremi meseci zgrabila nekaj najnujnejšega in se z avtom odpeljala v romsko naselje Gazice v brežiški občini, kjer z družino živi njuna hči Simona, pa tudi sin. V njunih hišah je premalo prostora, zato sta si na dvorišču postavila šotor, kjer zdaj domujeta.
»Ja, pustila sva svojo zidano hišo, v kateri sva živela trideset let. Tam imava kopalnico, kuhinjo, vse udobje, in šla pod šotor. A življenje je bolj dragoceno,« pravi Vesna. Hiša, ki je sicer na občinski zemlji, tako kot večina romskih domov na Trdinovi ulici, naj bi bila vredna okrog 55.000 evrov. In kako sta si lahko postavila tak dom, če nista nikjer v službi? Bojan pove, da je nekaj časa delal v krškem Kostaku, tudi prek javnih del v Šentjerneju, sicer pa da so v »starih časih« nekaj zaslužili tudi z zbiranjem starega železa.
PRIČAKUJETA POMOČ
Jurkovičeva si ne predstavljata, kako bosta pod šotorom živela naprej. »Zdaj poleti še gre, čeprav je že tudi deževalo. A kaj bo pozimi, ko bo mrzlo,« se sprašujeta. Kot pravita, si ne želita več nazaj v Šentjernej, saj ju je strah. Prej sta bila pripravljena tam odkupiti zemljišče, če bi do tega prišlo, kar je občina tudi večkrat omenjala. A zdaj je situacija drugačna. Tudi v Gazicah dolgoročne rešitve ne vidita, saj ne želita obremenjevati otrok. Tu niti ni elektrike, ne moreta se skopati, ker hči nima kopalnice, pravita. V romskem naselju na Trdinovi ulici pa je komunalna infrastruktura odlično urejena tako kot drugje v Šentjerneju.
»Rada bi, da nama nekdo pomaga, da bi prišla do kake hiške ali parcele, kjerkoli. Da se razumemo – ne zastonj. Vse sva pripravljena odkupiti in postopno odplačevati na obroke. Samo da bi živela v miru,« poudari Bojan Jurkovič. Z ženo naj bi skupaj na mesec dobivala okrog petsto do šesto evrov socialne pomoči, položnice sta redno plačevala. Pravita, da sta o svoji situaciji obvestila tako Občino Šentjernej kot novomeški center za socialno delo, a odziva ni nobenega. »Menda bova morala taboriti kar pred občino,« ugibata.
KAJ PRAVI ROMSKA SVETNICA IN POLICIJA
Ali o sporih v romskem naselju na Trdinovi ulici kaj ve šentjernejska romska svetnica Darka Brajdič, ki tam tudi živi? »Pri nas po mojem vedenju ni nobenih večjih razprtij, v naselju živimo mirno in varno, razumemo se. O kakih grožnjah s smrtjo ne vem nič. Kot sem slišala, so koze le enkrat zašle k Jurkovičevim, takrat ko ni bilo doma ne enih ne drugih, enkrat je tudi prišla policija. Sicer pa težave v naselju delajo le Jurkovičevi, ki pa jih ni veliko tu in se pogosto za dlje časa odselijo v Gazice k svojim otrokom, pa ne zaradi groženj. Slišim, da bi radi prodali hišo. Ne drži, kar govorijo,« pravi Brajdičeva. Bojan in Vesna Jurkovič pripomnita, da je romska svetnica sorodnica sosedov s kozami in da je treba njene besede jemati temu primerno.
In kaj pravijo na policiji? Alenka Drenik, predstavnica PU Novo mesto za odnose z javnostmi in samostojna policijska inšpektorica, najprej pojasni, da zaradi določil zakona o varstvu osebnih podatkov ne morejo posredovati informacij, ki se nanašajo na konkretne fizične osebe, o čemer smo povpraševali.
»Zagotavljamo pa, da se policisti odzovejo na vsak klic, vsako naznanilo, preverijo okoliščine in ukrepajo v skladu s svojimi pooblastili. V primeru, da se posameznik ne strinja z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ki bi lahko pomenilo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, lahko poda pritožbo,« poudari.
Statističnih podatkov o sporih med družinami v romskih naseljih na policiji ne vodijo. »Lahko pa potrdimo, da pogosto prejemamo klice, ki se nanašajo na najrazličnejše nesporazume med posamezniki. V primerih, ko ne gre za kazniva dejanja (na primer grožnje) ali druge kršitve, občane napotimo na strpnost in mirno reševanje sporov,« pravi Drenikova.
