Dosjeji SFRJ

Kako je Tito obračunal s slovenskimi liberalci

Mirko Vorkapić
27. 9. 2018, 20.01
Deli članek:

V drugi polovici šestdesetih let se je politična klima v Jugoslaviji liberalizirala. Po znamenitem Brionskem plenumu je prišlo do menjave partijskih generacij.

Profimedia
Tito je videl mračno prihodnost.

Padec Rankovića je imel močne politične in družbene posledice. S tem, ko so moč izgubili zagovorniki centralizma in trde roke, se je v državi razširilo liberalno ozračje, ki je tvorilo nove smernice v politiki, gospodarstvu in družbi. Nekateri starejši voditelji partije, ki so že v času NOB igrali pomembne vloge, so se umaknili v ozadje, nadomestili pa so jih mlajši komunisti. Začela se je izvajati gospodarska reforma, ki je uvedla nekatera načela tržnega gospodarstva.

Toda ob liberalnih tendencah so se začeli kazati tudi prvi obrisi nacionalizma oziroma tako imenovanega nacionalnega interesa. Nova struja znotraj komunistične partije je bila najmočnejša v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. Pojavile so se zahteve po večji avtonomiji republik in, predvsem v Sloveniji, tesnejših vezeh z zahodom. Leta 1967 je predsednik slovenskega izvršnega sveta postal Stane Kavčič.

Arhiv Reporterja
Edvard Kardelj

»Nevarno spogledovanje z zahodom«

Novo slovensko vodstvo se je zavzemalo za decentralizacijo Jugoslavije, razvoj panog, ki prinašajo kapital, spodbujanje zasebnih investicij, povečanje izvoza, izrabo zemljepisne in prometne lege Slovenije ter vključevanje v evropske gospodarske tokove. Leta 1968 se je na televiziji Ljubljana tudi pojavil TV-dnevnik v slovenščini. Istega leta je začel delovati Center za raziskovanje javnega mnenja, ki je meril priljubljenost politikov. Nekateri pravijo, da je zaradi Kavčičeve priljubljenosti v anketah staro partijsko vodstvo z Edvardom Kardeljem na čelu začelo gojiti zamere, ki so prerasle v odkrit obračun s Kavčičem.

STA
Stane Kavčič je predstavljal liberalno krilo slovenske partije. Kljub odstavitvi s položaja in izgonu iz političnega življenja, se ni odrekel sistemu samoupravljanja.

Slovence potegnili za nos

Slovenija je že dalj časa načrtovala avtocesto od Šentilja do Nove Gorice in Kopra, ki bi povezala Slovenijo z zahodno in srednjo Evropo ter dala zagon. Projekt je bil utemeljen na dejstvu, da gre več kot 94 odstotkov jugoslovanskega prometa čez Slovenijo, da pa je Slovenija v obdobju med letoma 1956 in 1965 iz zveznega sklada za ceste prejela le 3,4 odstotka razpoložljivega denarja. V tistem obdobju je šla večina denarja za gradnjo cest bratstva in enotnosti, ki so tekle čez Srbijo. Slovensko partijsko vodstvo je bilo šele prek tiskovne agencije Tanjug obveščeno, da posojila za gradnjo predvidenih odsekov v Sloveniji ne bo. Ko je pet dni kasneje v slovenskem dnevnem tisku izšel članek z naslovom ZIS je Slovence potegnil za nos, pa je bila javnost ogorčena.

SENZACIONALIZEM

Po mnenju vrha partije so bili mediji s senzacionalističnim poročanjem glavni krivci za cestno afero. Vsi pomembnejši mediji so morali zato napisati poročilo o svojem poročanju med cestno afero. Nekaj urednikov je bilo tudi zamenjanih.

Protesti, graja in čistke

Zaradi izbruha afere je protestiral Slovenski cestni sklad, sestajati so se začele občinske skupščine s cestne trase, prišlo pa je tudi do nekaterih javnih protestov in uličnih manifestacij. V tem času so se pojavile številne zahteve, kot so revizija materialnih obveznosti Slovenije do federacije in celo odpoklic slovenskih poslancev iz Beograda ter odstop zvezne vlade. Prvič po drugi svetovni vojni se je zgodilo, da je neka republika javno nasprotovala sklepu federacije, čeprav je ob tem treba omeniti, da je bil slovenski politični vrh razdeljen.

 Sedmega avgusta je bil sklican partijski vrh na Brionih, kjer je Tito obsodil cestno afero kot nacionalistično in Kavčiču očital rušenje enotnosti, saj da nacionalni interes postavlja pred interes delavskega razreda. Na Brionih so tako sklenili, da zvezni izvršni svet ne more spreminjati sklepa pod pritiskom ter da so bile informacije nepravilno posredovane slovenski javnosti. Nekateri viri celo navajajo, da naj bi Tito v skrajni sili načrtoval vojaško posredovanje v Sloveniji, vendar do tega ni prišlo, saj je konservativni del partije pravočasno uspel obračunati z liberalci v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Stane Kavčič je moral tri leta po cestni aferi zaradi številnih (drugih) očitkov odstopiti. Proces liberalizacije prostora je bil tako ustavljen za skoraj dve desetletji.