Letni pregled

Koristi gospodarske rasti niso deležni vsi

Matej Klarič
31. 12. 2017, 08.10
Deli članek:

Slovenija tudi v letošnjem letu beleži eno izmed največjih gospodarskih rasti v celotni EU. Zato ne čudijo zahteve po zvišanju plač, ki ne sledijo tej rasti, in napovedi številnih stavk.

Profimedia

V Sloveniji po uradnih podatkih 280 tisoč prebivalcev oziroma 14 odstotkov prebivalstva živi pod pragom tveganja revščine, kar pomeni, da živijo z z manj kot 7396 evri letnega dohodka. Tveganju revščine pa je izpostavljenih 371 tisoč prebivalcev oziroma skoraj vsak peti prebivalec.

Vse premalo je politične volje tudi za preprečevanje izkoriščanja delavcev in izboljšanje pogojev dela ter povečanje števila inšpektorjev, ki nadzorujejo kršitve.

Enaintrideset odstotkov gospodinjstev si ne more privoščiti enotedenskih letnih počitnic, 45 odstotkov gospodinjstev ne bi zmoglo pokriti nepričakovanih izdatkov in samo 14 odstotkov je takih, ki mesec s svojimi dohodki preživijo brez resnih težav.

Dve tretjini manj od povprečne plače

Že na podlagi teh podatkov vidimo, da velik problem predstavljajo nizke plače velikega dela prebivalstva. Povprečna neto plača trenutno znaša 1056 evrov, toda kar dve tretjini zaposlenih prejemata manj od tega zneska. Vsaj 42 tisoč delavcev (podatkov o točnem številu ne zbira nihče), ki delajo za polni delovni čas, ima plačo, nižjo od minimalne plače, ki trenutno znaša 613 evrov.

Ob tem se vse bolj razraščajo tudi prekarne, slabo plačane zaposlitve, ki jih posamezniki večinoma opravljajo prek »prisilnih« espejev. Zadnji primer s trafikanti, ki delajo po deset in več ur na dan, za plačilo, nižje od minimalne plače, brez bolniške ali dopusta, kaže, do kakšne nedopustne mere, ki spominja na suženjstvo, se je pri nas razširilo izkoriščanje delavcev. 

Izjemna gospodarska rast in dobički

Premoženjska neenakost je pri nas še mnogo večja od dohodkovne. Nedavna raziskava je pokazala, da ima 10 odstotkov najbogatejših gospodinjstev 47,3 odstotka vsega premoženja, najrevnejših 20 odstotkov pa le 0,5 odstotka premoženja. Davek na nepremičnine bi zato lahko prinesel pomemben vir proračunskega dohodka, ki bi ga plačevali najbogatejši. Poudarek: Vladajoče politične stranke očitno ne premorejo dovolj politične volje, da bi s spremembami od gospodarske rasti imeli koristi tudi najrevnejši sloji pri nas. 

Ob tem Slovenija beleži izjemno gospodarsko rast in rast produktivnosti. Letošnja gospodarska rast je višja od vseh napovedi in se bo gibala okrog 4,7 odstotka. S tem Slovenija že nekaj let zapored spada med države z najvišjo gospodarsko rastjo v EU. Letos bosta najverjetneje pred nami samo Romunija in Malta. Čisti dobički podjetij so lani znašali slabe 3,2 milijarde, za plače pa so podjetja namenila 10,6 milijarde evrov.

Lani so se dobički glede na leto 2015 povečali za neverjetnih 70 odstotkov. S Sursa so nam sporočili, da je bila neto rast plač v prvih desetih mesecih letos glede na lani 2,5-odstotna, približno pol manjša od gospodarske rasti. Leta 2010 je imela Slovenija na tekočem računu plačilne bilance 43 milijonov evrov primanjkljaja, letos pa bo imela približno dve milijardi presežka. Pozitivni trendi naj bi se nadaljevali tudi v prihodnjem letu.

Zaposleni z minimalno plačo v revščini

Ob vseh teh spodbudnih gospodarskih kazalcih in tako velikem izkoriščanju velikega števila delavcev je nesprejemljivo, da politiki, ki jih izvoli ljudstvo, ne najdejo interesa in volje, da bi izboljšali in uredili delovne pogoje in položaj najrevnejših slojev. Pretekli teden so poslanci tako zavrnili predlog Levice, s katerim so želeli zvišati minimalno plačo, ki je nižja od praga tveganja revščine. Minimalno plačo so želeli postaviti za izhodiščno plačo, na katero bi se nato vezali dodatki (za delovno uspešnost, delovno dobo ...).

Predlog Levice za dvig minimalne plače na 700 evrov neto bi pomenil 17-odstotno zvišanje minimalne plače. Februarja 2010 je Pahorjeva vlada minimalno plačo že dvignila za 23 odstotkov. Češka je v zadnjem letu minimalno plačo dvignila za 15 odstotkov, Madžari za skoraj 18 odstotkov. 

Prikriti problem minimalne plače je namreč prav to, da se večina kolektivnih pogodb začne s plačami okrog 400 evrov, celo v javnem sektorju pa je 16 plačnih razredov nižjih od praga revščine, torej 613 evrov. Julija je plačo, nižjo od minimalne, prejemalo 16.230 zaposlenih v javnem sektorju.

Proračunske stroške dviga minimalne plače so v Levici ocenili na 39,7 milijona evrov. Pri tem bi se 12,2 milijona evrov vrnilo v obliki davkov, dodatno pa bi se denar vrnil zaradi višje gospodarske rasti, ker bi najslabše plačani večino tega denarja zapravili, zmanjšali pa bi se tudi izdatki za socialne prispevke. Še dodaten denar pa bi prišel od privatnega sektorja, kjer je delavcev, ki delajo za minimalno plačo ne manjka.

Zaposleni na teh delovnih mestih tudi z dodatki komaj dosežejo minimalno plačo. K temu lahko dodamo številne kršitve delovnopravne zakonodaje, ki jih premajhno število inšpektorjev ne more preganjati. Takšni pogoji dela, ki jim kljub drugačni zaznavi dela javnosti lahko dodamo eno najnižjih efektivnih obdavčitev podjetij v EU, vse bolj omogočajo razvojni model, ki temelji na nizko plačani in izkoriščani delovni sili, ki dela vse dlje in jo je vse lažje odpustiti, ne pa na gospodarstvu, ki bi temeljilo na novih tehnologijah, inovacijah in prodiranju na tuje trge.

Statistične manipulacije ministrstva za delo

Kot so ugotovili v Delavski svetovalnici, ministrstvo za delo, ki bi moralo v prvi vrsti ščititi interese prebivalstva, celo samo s prirejanjem podatkov želi prikazovati lepšo sliko. Minimalne življenjske stroške, ki bi jih morali izračunati na pet let, so z nekajletno zamudo letos vendarle znova izračunali. Pri tem pa so se poslužili statistične manipulacije, da so prišli do zanje očitno bolj sprejemljive višine minimalnih življenjskih stroškov. Namesto 40 odstotkov gospodinjstev z dna prebivalstva so vzeli zgolj 20 odstotkov in prišli do 606 evrov minimalnih življenjskih stroškov. Kot menijo v Delavski svetovalnici, bi moral biti ta znesek ob prvotnem izračunu 661 evrov.

Ne čudi, da sindikati ob neposluhu vladajoče politike edino rešitev vidijo v stavkah, s katerimi želijo izboljšati položaj delavcev pri nas. Pred prihodnjimi državnozborskimi volitvami bi nizke plače in slab položaj (pre)številnih delavcev morali postati ena od osrednjih predvolilnih tem v državi. Od političnih potez na tem področju bo namreč močno odvisna kvaliteta naših življenj.