Danes ima slovenska ženska pravico voliti in biti celo izvoljena, kar se sicer ne zgodi prav pogosto. Lahko se izobražuje na univerzi, a jo po diplomi praviloma čaka prekarna, to je skoraj napol suženjska prihodnost. Če pa dobi redno zaposlitev, zaseda manj pomembna mesta in je zato slabše plačana kot moški. Na vodilnih mestih jo redko najdemo. Od leta 1976 ima tudi pravico do splava, a jo leta 2017, torej več kot 40 let pozneje, predvsem pred porodnišnico v Ljubljani pogosto čaka skupina nasprotnikov splava, ki jo zmerja z morilko. Še huje: pred kratkim so v naši državi ustanovili celo stranko, ki pravi, da je član družine celo nerojen otrok, kot da bi bila ženska maternica državna ali cerkvena last. In končno: Slovenke lahko govorijo v javnosti, a če se bojujejo za svoje pravice, se jim številni posmehujejo, jih ne poslušajo ter jih razglašajo za »strašne« feministke.
Kdo je Darja Zaviršek?
Darja Zaviršek je sociologinja, od leta 1987 zaposlena na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in kot gostujoča profesorica na magistrskem študiju na Univerzi Alice Salomon v Berlinu in na Univerzi v St. Poeltnu v Avstriji. Raziskovalno in pedagoško se ukvarja s socialnim delom na področju ljudi z ovirami, žensk in nasilja nad njimi in otroki, z etničnimi manjšinami in z antropologijo zdravja. Letos je njen članek o beguncih nagradila ugledna mednarodna revija Social Work Education kot najboljši članek leta. Napisala in uredila je 17 knjig, številne v angleščini. Napisala je prvi priročnik v socialnem delu na področju ljudi z ovirami in posvojitev. Leta 2015 je bila vodja evropske konference raziskovanja v socialnem delu in v Ljubljano je pripeljala 500 znanstvenic in znanstvenikov iz Evrope in sveta. Kot gostujoča profesorica je predavala tudi na več tujih univerzah: v Kijevu, Budimpešti, Maastrichtu, Hongkongu … Ima naziv častne profesorice najstarejše šole za socialno delo v Evropi, Univerze Alice Salomon v Berlinu. Je tudi mama najstnice.
O tem krasnem novem svetu, ki se mu reče tudi neoliberalizem in neokonservatizem (ali neopatriarhat), in o položaju žensk v njem smo se pogovarjali z dr. Darjo Zaviršek, redno profesorico in raziskovalko na Univerzi za socialno delo iz Ljubljane, ki vsem javno pove, da je tudi feministka.
Pojasnite nam, prosim, pojem neo.
To je ekonomski model in politični projekt, ki se je začel močno uveljavljati po letu 1980, pri nas pa od osamosvojitve naprej. Njegovi zagovorniki prisegajo na svobodni trg, ki naj regulira celotno ekonomijo brez vpliva države, na individualizem, in trdijo, da so revni in brezposelni sami krivi za svoj položaj. Obenem pa so v kot potisnjeni vsi, ki mislijo drugače, tudi strokovnjaki, ki svoje argumente utemeljujejo na raziskavah in znanstvenih ugotovitvah.
Pravite, da se je pri nas razpasla ena najbolj nevarnih oblik neoliberalizma.
Da, in to je politično-gospodarska lokalna elita, ki s pomočjo tujih neoliberalnih navez bogati, medtem ko je četrtina državljanov revnih, večina pa to postaja. V bistvu so vsi naši vodilni politiki sodelovali v tem neoliberalnem projektu, nasprotniki pa so se umaknili, ker v Sloveniji že dolgo ne prevladujejo modrost, razum in sposobnost. Iz naše države je tako vodilnim ljudem, ki so leta in leta nastavljali sebi prijetne kadre, uspelo narediti zaostalo, antiintelektualno skupnost slabo izobraženih mladih in odraslih, ki v strahu pred izgubo bednih privilegijev molčijo in podpirajo takšen sistem. Oglasijo se samo takrat, ko ne morejo na morje, ker jim slovenski in hrvaški policisti na meji pregledujejo potne liste, niso pa sposobni toliko refleksije, da bi potegnili vzporednico z begunci, ki so na vročini brez vode in hrane ne samo ure, temveč dneve čakali na istih mejah. Priznati moram, da se privoščljivo nasmiham. Meja, ki so jo hoteli, je postala tudi meja, ki nje zapira sama vase.
Kaj pa pravite o neokonservativcih? In ali se vam ne dozdeva, da ta nazadnjaška politika v Sloveniji dobiva krila?
Gre za novi nacionalizem, ki slavi tradicionalne vrednote, kot so narod, moškost, ženskost in rojevanje velikega števila otrok za obnovo naroda. Po eni strani ljudje iščejo cenene izdelke, številni si lahko privoščijo samo najcenejše, po drugi strani pa nasedajo nacionalističnim plakatom, kot recimo tistim, ki ga je pred časom naredil TUŠ: »Pridelal Janez, ne Juan ali Chin Chao«. Ne le da bi morali politiki takšno pisanje najostreje obsoditi, niti dovoliti ne bi smeli, da visi na panojih. Neokonservativci, ženske in moški, se zgledujejo po starem patriarhatu. Zato denimo nekateri govorijo, da morajo moški spet dobiti več testosterona, ženske pa več ženstvenosti. Govorijo o »pravih« moških, ki morajo spet prevzeti oblast v družini, skupnosti in družbi, in o »pravih ženskah«, ki naj ostanejo doma, da bo več služb za moške, naj rojevajo in dojijo in bodo lepe. Neopatriarhat je torej nov v tem, da so v njem ženske formalno sicer enakopravne z moškimi, v času gospodarske krize in vse večjega pomanjkanja najrazličnejših virov pa jih moški želijo izriniti s področij, ki jih potrebujejo zase. Njihove metode so pogosto še brutalnejše kot nekoč, saj jih vodi misel »če so ženske enake, naj se branijo«.
Takšnih političnih klovnov, ki močno spominjajo na stare čase, sploh ni malo.
»Tudi v Sloveniji najete molivke vznemirjajo zdravniško osebje in uporabnice ginekoloških klinik. V marcu leta 2016 je skupina občank in občanov, ki jih je spletni cerkveni medij javno sramotil, da so 'ubijalci otrok', ker so se zavzeli za z ustavo zajamčeno pravico do splava, na sodišče podala kazensko ovadbo medija. Tožilstvo in policija še danes 'zbirata dokaze'.«
Politični klovni so nekaj novega. To so otročji, skrajno neodgovorni in nevarni ljudje, ki smo jih v zgodovini poznali malo, recimo mali hitlerji, ki menijo, da imajo oni vednost, in jih ni sram trditi, da tisto, kar piše v resni znanstveni literaturi, ne drži. Dejstva nič ne pomenijo, ker imajo moč in oblast, imajo tudi resnico na svoji strani. Nekatere financira Cerkev, druge ruski konservativci in tretje ameriški republikanci. To so nevarni ljudje, ki hujskajo, lažejo in obrekujejo, kar pa ni težko, če imamo slabo izobražene in uklonljive ljudi in sodstvo, ki se ne postavi na stran človekovih pravic.
Se vam ne zdi, da največ svoje energije usmerjajo proti ženskam?
Napadi na pravice žensk so del njihovega programa, saj jim je pomembno, da ženske utišajo in jih izbrišejo iz javnega prostora. Spomnimo se, kako so v Egiptu religiozni fundamentalisti na demonstracijah proti režimu pred leti obstopili demonstrantke in jih začeli nasilno slačiti in otipavati, da bi jih odstranili iz javnosti in politike in si jih podredili. Vsi religiozni fundamentalisti imajo enak način razmišljanja, samo njihove metode so različne. Slovenski fundamentalisti so se lotili pravice do abortusa.
Povejva še enkrat: zakaj je pravica do splava tako pomembna?
Pravica do splava omogoča, da se rojevajo zaželeni otroci, da nimamo sirotišnic in da imata ženska in moški, ki se jima je kljub široko dostopni kontracepciji zgodila nezaželena oploditev, možnost odločitve, da bo ženska naredila splav. Odločitev je vedno predvsem ženska, saj ona nosi največ posledic, če se rodi otrok. Zato je danes pravica do splava razglašena za univerzalno pravico žensk, prepoved splava pa za obliko mučenja žensk, saj te umirajo zaradi mazaško opravljenih splavov ali pa imajo trajne zdravstvene težave. Zato je v demokratičnih državah splav demokratična vrednota, zaradi katere so družbe boljše, ne slabše. Naj še omenim, da smo se ženske lani jeseni odločno uprle predlogu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je predlagal plačljivo kontracepcijo. S tem je ogrozil ženske, ki bi brez te univerzalne pravice v ekonomski nuji morale prisilno izbrati med nakupom, denimo, hrane za družino ali kontracepcije.
Tisti, ki se zavzemajo »za življenje «, so hkrati množično med zagovorniki smrtne kazni in so tudi brezbrižni do revščine in stiske otrok, še posebno otrok tujcev, sploh beguncev …
»Oglasijo se samo takrat, ko ne morejo na morje, ker jim slovenski in hrvaški policisti na meji pregledujejo potne liste, niso pa sposobni toliko refleksije, da bi potegnili vzporednico z begunci, ki so na vročini brez vode in hrane ne samo ure, temveč dneve čakali na istih mejah. Meja, ki so jo hoteli, je postala tudi meja, ki nje zapira sama vase.«
Se strinjam. Ti posamezniki, obrnjeni v preteklost, imajo zelo omejen in starokopiten pogled na svet. To kažejo tudi s tem, da želijo odločati o drugih ljudeh, predvsem o telesih žensk. Običajno so to agresivni ljudje, ki pod krinko »skrbi za narod« želijo nadzorovati ljudi, spet predvsem ženske. S svojimi dejanji tudi nazorno kažejo, da želijo uničiti vse demokratično pridobljene vrednote, svobodo, razvoj. Zato jih novinarji in politiki ne bi smeli gledati z odobravanjem ali molkom.
Pravite, da smo tudi v naši državi priče vse glasnejšim mnenjem, da je vsaka družina dobra, tudi takšna, ki ne deluje in je duševno, spolno in fizično nasilna, samo da je biološko povezana.
Tradicionalisti stavijo na ideologijo biološke družine, čemur se ljudje sicer pogosto na videz podredijo in »kupijo « to ideologijo, a cena, ki jo plačajo, je visoka: nasilje v družini, nezadovoljstvo, sovraštvo med sorodniki, nenehne psihične napetosti in konflikti, celo uboji. Nekateri ne razumejo, da biologija ali kri nikakor nista zagotovilo za dobre medsebojne odnose.
Skokovito naraščata delna in prekarna zaposlenost žensk, kar ženske vseh starosti potiska na rob trga delovne sile in jih ogroža z revščino.
To velja predvsem za mlade ženske od 16 do 29 let in za starejše. Ne smemo pozabiti, da ženske svoj dohodek delijo tudi z vsaj enim otrokom, moški pa ga pogosto porabijo zase in za nakup predmetov, ki jih uporabljajo predvsem oni, na primer za velik in drag avto. Tudi to dela ženske ranljivejše za revščino.
Kaj reči za konec?
Boj za pravice žensk ni nikoli dokončan projekt. V času kriz se spet razplamti, zato moramo biti ženske tankočutno pozorne, če nam začnejo jemati pridobljene pravice. Nobenega koraka nazaj ne sme biti.
