Cesarsko krvno sodišče v trgu Ribnica je 11. maja “pravično razsodilo”, naj se čarovnico javno usmrti s cesarskim mečem, telo pa naj se vrže na grmado in sežge. Enaka usoda je v okviru istega čarovniškega procesa že pred Marino Šušarek doletela Zbačnikovko in Rusovko ter še vsaj štiri druge ženske. Dekleta so menda letela na Klek, na shod “čarovniških ljudi in hudobnih duhov”. Tam je Marina Šušarek spoznala vraga v človeški podobi, z njim plesala in se mu naposled vsa predala. Zasliševalce je zanimalo, ali je pri tem občutila kakšno veselje – odgovorila je, da”ne dosti, ker je bil ves kosmat in je imel hladno naturo” …
Dobrodošli v krasni nori Novi vek
Čarovniški procesi ne sodijo v “temačni srednji vek”, temveč so pojav začetka novega veka. Manj znano je tudi dejstvo, da so čarovnice preganjali izobraženi pravniki po uradni dolžnosti, v okviru obstoječe zakonodaje in ne inkvizicija. Za čarovništvo je bila po zakoniku, ki ga je za celotno nemško cesarstvo leta 1532 izdal cesar Karel V., predvidena smrt na grmadi. Iz 16. stoletja so tudi prva poročila o posameznih čarovniških procesih na Slovenskem, če ne ne upoštevamo procesa proti Veroniki Deseniški, ki ga je že leta 1427 dal uprizoriti celjski grof Herman II., češ, da je začarala njegovega sina Friderika, da jo je poročil in da je s pomočjo čarovniških veščin tudi njemu, očetu, stregla po življenju.
Pogromi skoraj izključno v vinorodnih okoliših, vsega že takrat krivi cigani
Toda to še ni bil tisti pravi čarovniški proces, ko je obtoženi moral priznati. Veronika Deseniška je bila oproščena zaradi pomanjkanja dokazov, je pa moralo biti takrat čarovništvo že splošno znano, kar priča freska iz sredine 15. stoletja na fasadi cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki, kjer je po mnjenju stroke že upodobljena čarovnica, ki “kuha” točo. Osnovo pri čarovniških procesih je sicer vedno predstavljalo škodljivo čarovništvo: povzročanje toče, pozeb, škodovanje živini in ljudem, obtoževali so jih, da v podobi vran pobirajo pšenico s polj, da iz otroških src in posvečenih hostij izdelujejo maže za letenje, pa odpada od krščanske vere, paktiranja, spanja s hudičem …
Vrhunec je blodnja na sončni strani Alp dosegla v drugi polovici 17. stoletja in prvem desetletju 18. stoletja, ko so na grmadi poleg številnih drugih žensk končale tudi uvodoma omenjene Ribničanke. Po ljudskem izročilu se je v tistem obdobju “razpaslo uživanje nekih mamilnih zelišč, katera so raznašali cigani, ljudje so imeli od tega privide in nekatere ženske so menda tako doživljale sestanke s hudičem”. Največ so jih skurili na Štajerskem, žarišča procesov so bila: Ormož, Ptuj, Ljutomer, Gornja Radgona, Hrastovec in Maribor. Na Štajerskem v celoti, pa tudi na Kranjskem z izjemo cerkniškega področja, so doslej znani pogromi potekali izključno v vinorodnih okoliših.
Neuradni rekorder v Zavrču priznal po 31 urah “neprestanega mučenja”
Krvni sodnik, ki je prišel v nek kraj iztrebit coprniško zalego, pretiranega dela ni imel. Sami sodniki preiskave namreč niso vodili, ampak posebni preiskovalci s »krvnikom« in njegovim hlapcem. Priznanje, kronski dokaz, je bilo izsiljeno z mučenjem. Kljub omejitvi mučenja na dvanajst do štirinajst ur, je večina, vsaj na Kranjskem, popustila že po treh do šestih urah. Nekega reveža v Zavrču leta 1701 pa so šele po 31 urah neprekinjenega mučenja prisilili, da je priznal. Sodnik je potem skupaj s prisedniki, ki so bili domačini, iz ljudstva, na osnovi preiskave in priznanja preiskovanega, izrekel le še “pravično in zasluženo” obsodbo.
Celoten članek, na primer o tem, kako so čarovnice nagajale kmetom, si preberite TUKAJ.
