Lekarne ne smejo postati prodajalne

Lekarniški zakon – kaj bi nas moralo skrbeti?

Marija Šelek/Zarja
19. 11. 2016, 20.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Nov lekarniški zakon bo nadomestil tistega, ki je bil spisan pred 25 leti. Ni slab, povedo strokovnjaki, vendar ne sledi več sodobnim praksam na terenu – tako pozitivnim kot manj primernim. V nebo vpijoča je tista, da v nekatere lekarne še posebno silovito udarja tržna miselnost.

Profimedia
»Farmacevti v lekarni želimo še vedno imeti možnost svobodno svetovati in stranki reči, da kakšnega zdravila ne potrebuje.«

Lekarniška stroka se v novem zakonu zavzema, da ostanejo lekarne del javne zdravstvene službe in da mora država njihovo delovanje regulirati. Predsednica sekcije javnih lekarniških zavodov pri Lekarniški zbornici Slovenije, Romana Rakovec, sicer opozarja, da lahko začno ugašati nedobičkonosne lekarne na oddaljenih ruralnih območjih.

Velik interes kapitala je, da se prepreči ta prepoved vertikalne povezanosti in se dovoli lastništvo lekarn proizvajalcem oziroma veletrgovcem zdravil. 

Po mnenju lekarniške stroke je za našo prihodnost najpomembneje, da ostanejo lekarne del neprofitne javne zdravstvene mreže. Da so zadaj izjemno hudi pritiski kapitala, ki si želi lekarniško dejavnost odpreti svobodni gospodarski pobudi, nam je sogovornica jasno potrdila. »Temu v stroki močno nasprotujemo, zato smo v predlogu zakona pripravili prepoved vertikalnih povezav, kar pomeni, da lastniki lekarn ne morejo biti tudi lastniki veledrogerij ali proizvajalci zdravil – tako se izognemo konfliktu interesov. To je zelo pomemben ukrep, ki ima posledice tudi za paciente, čeprav se morda tega niti ne zavedajo,« razlaga Romana Rakovec.

Velik interes kapitala je, da se prepreči ta prepoved vertikalne povezanosti in se dovoli lastništvo lekarn proizvajalcem oziroma veletrgovcem zdravil. Nekateri celo menijo, da je novi zakon v tem delu protiustaven, saj ovira svobodno gospodarsko pobudo. »Ob tem pa pozabljajo, da lekarniška dejavnost ni gospodarska dejavnost, temveč del zdravstvene javne službe, in ima država pravico do njene regulacije, torej lahko omejuje tudi lastništvo. Iz študije profesorja Velimirja Boleta z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete izhaja, da je Evropsko sodišče o tem že večkrat odločalo. Leta 2006 je Evropska komisija začela pritiskati na države članice, začenši z Nemčijo in Španijo, da morajo deregulirati lekarniško dejavnost. Ker se omenjeni državi nista ustrezno odzvali, je komisija sprožila postopek na Evropskem sodišču. To pa je tožbo zavrnilo prav z razlago, da lekarne niso navadna trgovina in da so zdravila blago posebnega družbenega pomena, zato imajo države pravico do regulacije.« Evropska komisija je bila vztrajna in je v naslednjih letih nadaljevala vlaganje podobnih tožb (proti petim oziroma šestim državam), vendar se je Evropsko sodišče v vseh primerih odločilo enako, v letu 2010 pa je komisija na koncu odstopila od vseh tovrstnih tožb. Država Slovenija ima tako popolno svobodo in pravico do odločitve, da bo lekarniški trg regulirala.

Amerika: zdravila v supermarketu

Ker so v ZDA lekarne deregulirane, se je na področju porabe zdravil razvilo potrošništvo – predvsem pri zdravilih brez recepta. Ta so namreč dosegljiva v običajnih prodajalnah. Tako lahko kupite aspirin v izjemno velikih pakiranjih. Kupec izgubi kritičnost in dobi občutek, da zdravilo že ne more biti tako škodljivo, če ga lahko dobimo v navadni trgovini. V resnici pa je 20 tablet lekadola lahko za človeka že smrtna doza. »Dejansko se v Ameriki dogaja, da so zapleti zaradi neracionalne porabe zdravil tako porasli, da je celo vzrok smrtnosti iz tega naslova že prekašal število smrti zaradi raka. Največ ljudi torej umre zaradi nepravilne oziroma neracionalne uporabe zdravil in zapletov v povezavi s tem,« pravi farmacevtka Romana Rakovec.

Izginjanje lekarn s podeželja

Študija je tudi pokazala, kaj se zgodi tam, kjer so proizvajalci zdravil lahko tudi lastniki lekarn. Tak primer je Norveška, kjer so lastniki lekarn veledrogerije. »Čez čas se zgodi dvoje: prvič, lekarne izginjajo z območij, ki niso dobičkonosna, in se koncentrirajo v mestih. Tako se zgodi, da 130 km od določenega kraja ni nobene lekarne, medtem ko so v glavnem mestu skoraj druga zraven druge. In drugič, trg je skoncentriran na prodajo zdravil, ki prinašajo dobiček, zato je na takih trgih praviloma vedno težko zagotoviti zdravila, ki so zelo draga in ne prinašajo dobička. Če bi dovolili iti v to smer razvoja dejavnosti, bi bila lahko v prihodnosti hudo motena preskrba vseh bioloških zdravil za težke onkološke bolnike, hemofilike …«

Lekarniški zavodi imajo pri nas običajno pod svojim okriljem več lekarniških enot, od katerih niso vse rentabilne (na Gorenjskem denimo poslovalnice v Kropi, Žirovnici, na Jezerskem …). Vendar se poslovanje izide na račun ene ali dveh enot v večjih krajih, ki poslujejo zelo dobro.

Po zadnjih podatkih je v Sloveniji 325 lekarn, torej ena lekarna na več kot 6000 prebivalcev. Marko Kržan, ki se v Združeni levici ukvarja s tem področjem, pravi, da je pokritost z lekarnami pri nas na ravni Avstrije, medtem ko imajo skandinavske države celo manj lekarn na prebivalca. »Največ lekarn je v Grčiji, Bolgariji, Romuniji in na Cipru (ponekod je celo zgolj 1000 prebivalcev na lekarno). V državah z dobrim javnim zdravstvenim sistemom lekarništvo (prodaja zdravil brez recepta) očitno ni tako dober posel. V Sloveniji so cene zdravil na recept regulirane, zato ni visokih provizij distributerjev, kaj šele lekarn (marže so komaj 0,3-odstotne, pri zdravilih brez recepta pa kar 7-sedemodstotne). Hkrati je pri nas poraba teh izdelkov dokaj nizka. Povprečni Slovenec porabi za zdravila brez recepta samo 27 evrov, povprečni Poljak pa 54 evrov. Pri tem je zanimivo vedeti, da ima naša država višji BDP (18.682 EUR) od Poljske (11.250 EUR). Iz tega bi lahko sklepali, da čim slabši je javni zdravstveni sistem, tem več zdravil brez recepta kupujejo ljudje. To pa pomeni, da je tu zelo velik tržni potencial, zato je velik interes za opravljanje tudi zasebne lekarniške dejavnosti,« razloži Marko Kržan.

Pomembno je, da ohranimo dober javni sistem lekarn, da so med njimi tudi velike lekarne, kajti te so pomembne za dobrobit pacientov, saj lahko prav v njih proizvajajo galenska in magistralna zdravila, ki sicer na majhnem slovenskem trgu ne bi bila dostopna. Velike lekarne so tudi učni zavodi Fakultete za farmacijo, v njih študenti opravljajo prakso in se jim je treba posvečati z mentorstvom. Tudi to v majhnih lekarnah ne bi bilo izvedljivo, opozarja Rakovec.

Pacient bo vedel, kam po zdravilo

V novem zakonu so opredeljene tudi brezšivna skrb za pacienta in licence za farmacevte, kot je to urejeno v drugih evropskih državah (to je EU zahtevala že pred 12 leti). Slednje naj bi bilo dodatna varovalka za uporabnike lekarn, garancija za varnost, da se delo opravlja kakovostno in da se farmacevt nenehno izobražuje. Brezšivna skrb pomeni, da bo ob odpustu bolnika iz bolnišnice poskrbljeno za pretok informacij, ki zdaj večkrat peša. Tako se je zgodilo, da je pacient po odpustu iskal zdravila v lekarni, tam pa mu jih niso mogli takoj zagotoviti. Vse lekarne v Sloveniji so dolžne pacientom zagotoviti vsa zdravila, ki so registrirana (in dobavljiva) na slovenskem trgu, v roku 24 ur. Če lekarna iskanega zdravila nima, se mora pacient vračati ponj, ko pa bo ta pretok informacij ustrezno urejen, bo vse lažje.

»V novem zakonu si v zvezi s tem obetamo kar nekaj izboljšav. Bodisi bo pacient z informacijami o zdravilih oskrbljen pri odpustu bodisi bo točno vedel, v kateri lekarni bo oskrbljen. Ali bo celo vnaprej povedal, v kateri lekarni bi želel zdravilo prevzeti. Do zdaj je bil marsikdaj prepuščen samemu sebi,« pove Romana Rakovec. Prav tako bo novi zakon opredeljeval nove lekarniške storitve, kot je pregled porabe zdravil. To pomeni, da farmacevt pregleda ves spisek zdravil pacienta, vključno s prehranskimi dopolnili, nato se naredi načrt jemanja zdravil; druga stopnja pa je, da če farmacevt ugotovi nezdružljivost zdravil, na to opozori zdravnika, ki lahko da farmacevtu v vpogled vso pacientovo dokumentacijo, vključno z laboratorijskimi izvidi.

»Veliko takih primerov imamo po domovih za ostarele, kjer sestre na primer opazijo, da je z oskrbovancem nekaj narobe. Pred kratkim smo s takim farmakoterapevtskim pregledom pomagali gospe, ki je jemala 23 različnih zdravil. Poprej je bila gospa zelo apatična, potem pa so po natančni analizi jemanja zdravil nekaj teh odvzeli in gospe se je stanje izjemno izboljšalo.«

Kam z denarjem?

O novem lekarniškem zakonu se bo zagotovo še govorilo in očitno se bo v njem še kaj spreminjalo. 

Lekarniška stroka želi, da je v zakonu jasno opredeljeno, da se presežek iz opravljanja lekarniške dejavnosti nameni za razvoj dejavnosti. Prakse po Sloveniji so različne, nekatere občine so zgledne, ponekod pa se iz lekarn napajajo občinski proračuni. Tudi v Združeni levici menijo, naj se presežki porabijo samo za lekarniško dejavnost ali pa za investicije v zdravstveno varstvo (občinske zdravstvene domove). Pri tem opozarjajo, da je treba zajeti tudi presežke koncesionarjev, zlasti s koncesijsko dajatvijo. »Pomislite: noben zdravnik koncesionar ne plača koncesijske dajatve državi ali občini, tudi večina zasebnih lekarn ne. Zakon veliko premalo omejuje koncesije. Mi smo srednjeročno za popolno odpravo koncesij, ker v tej dejavnosti nastaja znaten presežek – ne iz javne, ampak iz tržne dejavnosti, ki je nanjo vezana, saj lahko zdravila brez recepta prodajaš samo v lekarni. Odpraviti bi morali tiste koncesije, ki niso bile izdane skladno z resničnimi potrebami, občinam pa naj bo onemogočeno samostojno podeljevanje koncesij. To naj počno samo na podlagi akta ministrstva, ki bo določilo resnične potrebe,« je povedal Marko Kržan.

O novem lekarniškem zakonu se bo zagotovo še govorilo in očitno se bo v njem še kaj spreminjalo. Romana Rakovec močno upa, da bo prevladal razum, predvsem pa si farmacevti želijo še naprej delovati v skladu z lekarniško doktrino, racionalno predpisovati zdravila, si dovoliti reči pacientu tudi, da kakšnega zdravila ne potrebuje, si dovoliti poglobljeno svetovati, ne pa stremeti k povečevanju dobička, k spodbujanju nakupovanja in celo k nagrajevanju potrošništva. »To ni pravi način, radi bi imeli sistem, v katerem nam bo omogočeno še naprej delati v skladu s strokovno integriteto.«