Čez teden dni bo Bor Schweiger Mužar iz Črnomlja odletel v Združene države Amerike. Seveda ne na počitnice, ki bi si jih kot maturant in uspešen igralec tenisa gotovo zaslužil, ampak na študij, ki ga bo združil z igranjem tenisa za chicaško univerzo.
Igrati je začel pri petih letih
Odločitev za študij poslovanja
Iz Združenih držav Amerike je imel okrog 25 ponudb s fakultet, odločil pa se je za študij poslovanja, ki je podoben naši ekonomiji, na Northern Illinois University v Chicagu. Poslovni program, za katerega se je odločil, je, kot pravi, med 20 najboljšimi v ZDA, teniška ekipa na njegovi bodoči univerzi pa je v prvi diviziji.
Borova teniška pot se je začela že zelo zgodaj, največji »krivec« za to pa je bil njegov oče Boris Mužar, s katerim je mali Bor začel igrati tenis pri petih letih. Oče je zaslutil njegovo nadarjenost za ta šport in leto pozneje je fantič že treniral v Teniškem klubu Krka na Otočcu. Po zgolj dobrem letu treninga na Otočcu se je Bor preizkusil na prvem turnirju in prejel pokal za 2. mesto. To je bila zanj velika spodbuda in po tem pokalu so sledili še številni. Do danes jih je zbral 140. Devetkrat je bil državni prvak v svoji kategoriji. Od šestnajstega leta je tekmoval po skoraj vsej Evropi, večkrat je bil zmagovalec na mednarodnih turnirjih ali pa je bil med najboljšimi.
Šola mu ni delala težav
Seveda vsi ti uspehi niso prišli čez noč in ne brez velikega truda, odrekanj. Predvsem oče, včasih pa tudi mama ali sosed, ga je vsak delovni dan vozil iz Črnomlja na treninge na Otočec, marsikdaj tudi ob koncu tedna, bodisi na Otočec bodisi drugam po Sloveniji, kjer je pač imel turnirje.
Marsikdaj je imel kondicijske treninge ali trening tenisa že pred poukom, vedno pa po pouku. »Domov sem prihajal proti večeru in šele takrat sem se lotil dela za šolo, ki pa mi ni delala težav. Znal sem si dobro razporediti čas. Discipline sem bil navajen že pri tenisu. V splošni gimnaziji v Novem mestu sem imel status športnika. Veliko sem manjkal pri pouku, a so to v šoli razumeli. Na treninge se nisem vozil le na Otočec, ampak tudi v Ljubljano, Kranj, Zagreb,« pove Bor.
Opravil je ameriško maturo
Ker je kar nekaj njegovih starejših teniških kolegov odšlo po srednji šoli na študij v Ameriko, se je v 2. letniku gimnazije tudi Bor odločil, da bo šel po tej poti. Za to pa je potreboval kar precej priprav. Že lani je opravil ameriško maturo. Bil je uspešen, prizna pa, da je bila angleščina težja kot pri naši maturi, medtem ko so bile biologija, kemija in fizika, ki so bile združene v en predmet, ter matematika lažje kot pri nas. Posebej je moral opraviti izpit iz znanja angleščine ter seveda slovensko maturo. Poleg vseh teh pogojev se je moral zavezati, da bo igral tenis za univerzo, na kateri bo študiral.
Potrebnega je bilo veliko odrekanja
»Iz ZDA sem imel okrog 25 ponudb s fakultet, odločil pa sem se za študij poslovanja, ki je podoben naši ekonomiji, na Northern Illinois University v Chicagu. V teniški ekipi te univerze je osem tekmovalcev, in ker je eden od njih diplomiral, so potrebovali novega. Lovci na glave hodijo po svetu, si ogledujejo tekme in iščejo igralce. In izmed vseh na svetu so izbrali prav mene. Letošnjega januarja so mi zagotovili, da me bodo sprejeli. Za chicaško univerzo sem se odločil, ker se mi je zdela njihova ponudba najboljša. V Ameriki velja leto študija od 55 do 90 tisoč dolarjev, odvisno pač od tega, za katero fakulteto se človek odloči. Meni pa so odobrili štipendijo v vrednosti vseh stroškov študija za vsa štiri leta, kolikor nameravam študirati. Seveda sem tega vesel, prav tako tega, da je poslovni program, za katerega sem se odločil, med 20 najboljšimi v ZDA, teniška ekipa na moji univerzi, če lahko tako rečem, pa je v prvi diviziji. Kot rečeno, je bilo seveda za uspehe, ki sem jih doslej dosegel v življenju, potrebnega veliko odrekanja, a se mi je splačalo. Tudi zabave, ki so jih imeli moji vrstniki, so šle mimo mene,« pravi Bor, ki mu za to ni prav nič žal. Zanimivo pa je, da ni nikoli razmišljal o študiju športa. Pravi, da ga ima ob rednem šolanju kar dovolj.
Zanimivo je, da ni nikoli razmišljal o študijo športa. Pravi, da ga ima ob rednem šolanju kar dovolj.
Študija se ne boji
Ve, da ga bodo starši, še posebno mama, pogrešali. Ne nazadnje je edinec. Zase pa pravi, da domotožja najbrž ne bo imel. Decembra bo doma en mesec, poleti kar štiri mesece. Tudi zaradi telekomunikacijskih naprav je svet danes veliko manjši kot nekdaj. Študija se ne boji, angleščino govori odlično. »Na univerzi bom edini Slovenec med 25 tisoč študenti z vsega sveta. Na fakulteti gredo zelo na roko športnikom in se jim prilagajajo, sicer pa je študij zelo podoben našemu učenju na srednjih šolah, s sprotnim preverjanjem znanja, kar mi zelo ustreza. Ne bojim se, da ne bi bil uspešen,« je odločen. Kaj bo čez štiri leta, ko bo zaključil študij, sicer še ne ve. »Razmišljam o profesionalnem igranju tenisa, a bom še videl, kaj se bo zgodilo v prihodnjih letih,« pove.
