Vinci Vogue Anžlovar

Spregovoril o svoji duševni motnji

Jure Aleksić
19. 5. 2016, 15.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

V slabo uro trajajočem avtoportretu Selfie brez retuše se nam je Vinci Vogue Anžlovar predstavil iskreno kot le malokateri režiser.

arhiv Zarja

Toliko bolj, ker je večino časa pustil o sebi prosto govoriti drugim. Na začetku je mirno in trezno strnil patologijo svoje globoko mučne mladosti, potem pa prepustil besedo soborcem, sovragom in tudi kakemu zgolj mimobežniku. Mozaik, ki je tako nastal, je dragocen dokument širine in distance do sebe, ki ju človeški duh lahko pridobi, če se je odločil na polno soočiti s svojimi demoni. Ko sem ga po pogovoru vprašal, od kod taka brutalna iskrenost, je odgovoril, da iz želje, da bi pomagal vsem umetnikom in drugim kreativcem, ki so se tako kot on na svojo pot podali z resnim notranjim minusom. »Kadar v življenju zmaga kakšen od teh,« se je utrujeno nasmehnil Vinci, »ima taka zmaga še posebno težo in poseben pomen.«

Strniva najprej osnovne značilnosti tvoje t. i. mejne vedenjske motnje, ki ji tudi pri nas z angleško besedo pogosto pravimo borderline motnja.

Gre za duševno motnjo, ki jo najbolj določajo izrazito pomanjkanje empatije, pogosti občutki vsemogočnosti in potreba po tem, da si vedno v centru vsega. V mnogih konfliktih, ki iz vsega tega izhajajo, človek praviloma ni zmožen prevzemati odgovornosti. In za vse so krivi drugi. Poleg tega so za motnjo značilni huda nihanja čustvovanja in nagnjenost tako k samomoru kot k najrazličnejšim oblikam zasvojenosti.

Kolikor je moč razumeti, obstajata dve obliki. Prva je mejna osebnostna motnja, druga pa mejna osebnostna struktura.

Tako je. Pri slednji je zadeva lahko nekoliko omiljena, ker je bolnik zmožen vse skupaj omiliti s svojo kreativnostjo … Oziroma s potrditvami, ki jih na ta račun dobi, ublažiti svoje notranje viharje in s tem tudi zmanjšati nivo konfliktov z okolico.

In ti imaš to drugo, s kreativnostjo omiljeno obliko?

Drži.

Ko se človek spravi malo raziskovat, hitro ugotovi, da tudi mejna motnja temelji na nekem rezervoarju grozljivih čustev iz otroštva.

No, veliko vlogo igra tudi dednost … Je pa res, da borderline motnja po navadi korenini v pomanjkanju ljubezni, potrditev in varnosti v najnežnejših letih.

arhiv Zarja

Tvoja zgodba je bila vsekakor precej surova. Ko si bil še zelo majhen, je tvoja mama pobegnila s češkim režiserjem, in pristal si v reji pri babici, ki je bila očitno klasični psihopat. Tista od klečanja na koruzi do krvi razmesarjena deška kolena, ki si jih pokazal v filmu – so bila to prav res tvoja kolena?

To so bila moja kolena, ja.

Kako pogosto si moral pri babici in dedku klečati na koruzi?

Oh, zelo pogosto, recimo vsak drugi dan. Babica je bila res demonska oseba v mojem življenju. Prav naklepno je sejala razdor v vso širšo družino, zaradi nje so bili med sabo sprti vsi sorodniki.

Torej se je hranila z bolečino bližnjih?

Lahko bi tako rekli, ja.

Zgovorna je zgodba, ko si nekoč razbil kozarec marmelade, nakar si kar sam raztresel koruzo po tleh in pokleknil nanjo. A ko je prišla babica domov, ni to nič zaleglo, saj si jih vseeno pošteno fasal in moral za povrh odklečati še eno rundo.

Seveda, saj babici kazen ni pomenila nič, če je ni bilo zraven, da bi izkusila trpljenje.

Kdaj si se zavedel, da si bil na ta račun pohabljen z osebnostno motnjo? Kajti zanimivo je, da se veliko, če ne večina, ljudi z borderline motnjo tega preprosto ne zaveda.

Tudi jaz se dolgo nisem. A ko je pritisnila kriza srednjih let in sem začel delati bilance, me je presenetila počasi razvijajoča se misel, da morda nisem imel vedno prav. In potem sem se spravil reševat neki test za bordeline motnjo in na njem dosegel zelo visoke rezultate.

Neverjetno, v bistvu si sam ugotovil, da imaš to motnjo!

Tako, in zaradi tega me je stroka tudi zelo pohvalila. Ljudje s to motnjo se je praviloma nočejo zavedati – tudi če jim kdo drug pove, da jo imajo, tega preprosto nočejo slišati.

Kriza srednjih let … Bi lahko torej rekli, da so te v to samospoznanje prignali določeni življenjski porazi?

Ne, ob porazih po navadi samo še bolj trmasto rinem naprej. Mislim, da je šlo bolj za odnose z mojimi otroki. Ključno je bilo, ko sem prebral knjigo otroškega terapevta Jasperja Juula in doumel, da lahko beseda otroka enako poniža in razžali kot udarec. In ko sem spremenil svoj način vedenja do njih, sem hitro ugotovil, da sem prej na svojih otrocih ponavljal vzorce iz lastnega otroštva. Sicer v blažji obliki, ampak vseeno. Zato sem povsem prenehal s fizičnim kaznovanjem, poleg tega se zelo potrudim, da pri karanju vedno karam otrokovo dejanje, ne otrokove osebnosti. Torej ne »Ti si bedak!«, ampak »Tole je bilo res bedasto!« In moj odnos z njimi se je hitro izjemno popravil.

Torej te k samospoznanju niso pripravili porazi, temveč ljubezen.

Ja, itak.

Kako poteka zdravljenje tvoje motnje? Kakšne so prognoze?

Gre za neozdravljivo motnjo. Tako pač je. Lahko pa posameznik veliko naredi s krepitvijo svojega razuma, ki prepozna določene vzorce in se iz njih uči, da prihodnjič reagira bolje. Še vedno sem recimo vzkipljiv, le da se zdaj pogosto lahko zabremzam ali vsaj kasneje opravičim.

Si pri tej svoji rasti pomagaš z antidepresivi?

Ja, že deset let. Prej sem bil na prozacih, zdaj sem na cipralexu, ker ima manj stranskih učinkov. Če dva dni zapored pozabim vzeti tabletko, hitro opazim, da postanem bolj razdražljiv. Bolj tak, kot sem bil prej. Tablete mi tudi pomagajo, da se skoncentriram, kar je ključno pri reševanju problemov. Naučil sem se reševati vsakega posebej, ne recimo petih hkrati. Ker če se jih lotiš hkrati, boš vsaj pri enem gotovo pošteno zamočil, kar bo slabo vplivalo tudi na reševanje preostalih štirih.

Je bilo snemanje dokumentarca o sebi del tvoje terapije?

Hm, ja in ne. Vsekakor sem po tem, ko sem ga posnel, postal veliko bolj produktiven. Mislim, da mi je zelo pomagalo, da sem šel v Ameriko in poiskal svojo mamo. Okej, pravzaprav nisem našel svoje mame, našel sem neko čisto drugo zanimivo žensko, a mi je vseeno neskončno koristilo. Prej sem jo krivil za slabo startno pozicijo v življenju in osnovni manko materinske ljubezni … Zdaj pa sem jo pač lahko doživel kot človeka, ki ima svoje probleme – ravno nekje toliko jih ima kot jaz, če ne še kakšnega več. In na koncu sva se drug drugemu opravičila.

Za kaj?

Ona meni, ker je ni bilo zraven, ko sem jo potreboval. Jaz pa njej, ker sem jo krivil za toliko reči.

Zelo inspirativno. Je bil Selfie brez retuše nasploh mišljen tudi kot opravičilo ljudem, s katerimi ste si zaradi tvoje motnje prišli navzkriž?

Do neke mere gotovo. Večina tistih, s katerimi sem se resno razšel, je žal sicer zavrnila sodelovanje. Od teh je prišel le Lado Hribar in pošteno povedal svojo zgodbo o meni, kar se mi je zdelo resnično spoštovanja vredno dejanje.

Seveda morava omeniti tisto tvojo znamenito klofuto kulturnemu ministru Peljhanu. Je bila tudi ta posledica tvoje mejne osebnostne strukture?

Delno najbrž ja. Je pa res, da so nas takrat pri snemanju filma Gypsy Eyes na ministrstvu tako šikanirali in nam tako lagali, da sem zaradi tega še danes v dolgovih. In ko mi je minister nehal odgovarjati na pisma, ko so ga nehali zanimati argumenti, sem se pač odločil, da bova nadaljevala diplomacijo z drugimi sredstvi.

arhiv Zarja

Čeprav tvoj takratni pristop nikakor ne priča o neki impulzivni vročekrvnosti. Kvečjemu nasprotno: ko si prišel na ministrstvo, si tajnici lepo pošteno napovedal, da si prišel premlatit ministra, ob tem pojasnil, da gre v celoti za politično dejanje … Nakar si lepo mirno pol ure čakal policijo in kasneje tudi zelo korektno sodeloval z njo.

S tem da jih takrat sploh ni bilo. In sem na neki točki vstal in šel, saj sem si rekel: Kaj bom zdaj tu sedel na sovražnem teritoriju? Saj imajo moj naslov! Na poti dol po stopnicah sem srečal policaja. Rekel sem mu, da je najbrž prišel pome. Ob tem me je vprašal: Zakaj pa, gospod Anžlovar? In sem mu odgovoril, da zato, ker sem klofnil Peljhana. In potem me je vprašal: Kdo pa je to Peljhan? No, do takrat, ko sem prišel domov, je bila klofuta že glavna novica na radiu.

Ko si že omenil spektakularno polomijo Gypsy Eyes … Kaj sta imela z danes slovito hollywoodsko divo Claire Forlani, ki je takrat rosno mlada igrala glavno žensko vlogo? Zakaj sta se tako sprla?

Strašno mi je šla na živce, že od prvega sestanka naprej. Na njem sem se želel z njo pogovarjati o filmu, njo pa so zanimali predvsem kostumi in je norela, ker na sestanku ni bilo kostumografinje. Bila mi je blazno antipatična.

Pa se je bilo pametno takole vdati antipatiji do svoje glavne zvezde?

Seveda ne. A tisto je bilo obdobje, ko se mi je zdelo, da držim boga za jajca. Včeraj sem posnel Babica gre na jug, danes že snemam ameriški film – zdelo se je, da gre vse samo na gor. In me je pač ego zapeljal v kozlarije.

Kar ego pač še posebej rad počne.

Mirno priznam, da sem bil takrat en tak izrazit brezveznik.

Pomemben del terapije do današnjega boljšega, bolj umirjenega tebe je bilo slikarstvo.

Definitivno. Kot fant sem si zelo želel na srednjo oblikovno, a mi je oče to preprečil. Rekel je, da hodijo tja samo kurbe in pijanci. Mimogrede, moja mama je bila slikarka. Kasneje sem mu enkrat rekel: Vidiš, nič ni pomagalo: čeprav nisem šel na oblikovno, sem vseeno in pijanec in kurba. No, zdaj, ko sem se spravil slikarstvo resno študirat, sem spoznal, da je to zame res vrhunska terapija.

Na kakšen način ti najbolj pomaga?

Na zelo podoben način kot cipralexi. Omogoča mi, da se osredotočim na nekaj zunaj sebe.

In s tem odtegneš pozornost bolečini. Tisti bolečini, ki je že od nekdaj tako vseprisotna, da je sploh ne doživljaš več kot bolečino, ampak kot neki osnovni del sebe.

Ja, prav imaš. Nisem sicer še tako razmišljal, ampak imaš še kako prav. Če je ta bolečina kot kamen v čevlju, potem si med slikanjem bos. In to je neskončno osvobajajoč občutek.

Najboljša droga zate je torej ustvarjalnost?

Brez sence dvoma.

Rekel si, da imaš v življenju še velike načrte. Katere so tvoje glavne ambicije?

Napisan imam scenarij za TV-nadaljevanko Bobri, zelo aktualen je tudi projekt, ki sem ga delovno naslovil Dedek gre na jug. Nima sicer nobene zveze z Babico, zgodba pa temelji na tem, da gresta Boris Cavazza in Vlado Novak v Srbijo. Dolgoročno pa bi najbolj želel posneti Krst pri Savici. Tudi zanj imam že napisan zametek scenarija.

Krst pri Savici kot polnomastni slovenski superspektakel?

Recimo, čeprav veliki bitki sta notri samo dve. Drugače je pa v glavnem pogovarjanje.

Ampak vseeno … Si res predstavljaš, da bi Slovenija v tej gospodarski epohi financirala spektakel?

No, film Šiška Deluxe je bil posnet za milijon in dvesto tisoč evrov. Mislim, da bi za ta denar ali celo manj znal posneti zelo korekten slovenski spektakel.

Bobri in Krst pri Savici – zanimivo, kako te vleče nazaj v slovensko mitologijo.

Pri tem se zgledujem po bratih Avsenik, ki so vzeli slovenski melos in ga zmešali s svingom. Jaz pa bi vzel slovenske mite in jih posnel na ameriško sočen način. Vsi moji dosedanji filmi so bili prej skice kot kaj drugega, ker sem imel tako malo denarja. In pri filmu je žal denar res vse.

Če se še malo vrneva na Selfie brez retuše. Tisti Tomažek, ki je prvič od doma pobegnil pri šestih letih, se je odpravil v Ameriko. Ni sicer vedel, kje točno je ta obetavni kraj, je pa vedel, da je na zahodu, zato se je pač odpravil v to smer. In je hodil in hodil in hodil, vse dokler ni na koncu ves izčrpan vprašal nekega mimoidočega, ali je še daleč. Nakar ga je ta mimoidoči odpeljal naravnost na policijsko postajo. Če bi takrat namesto tistega gospoda Tomažek srečal današnjega tebe, kaj bi mu rekel? Kakšen nasvet bi mu dal?

Hmmm … Kaj pa vem. Mislim, da bi se bolj kot z njim raje zelo konkretno pogovoril z njegovim fotrom. Pri Tomažku je pa veliko vprašanje, ali bi znal poskrbeti zanj. Poškodovani ljudje niso najboljši terapevti.

Na to lahko naveževa enega zaključnih citatov v tvojem dokumentarcu. In sicer: »Težko je vsem razložiti, da sem vse stvari potreboval v svoji podobi le zato, da bi zapolnil praznine, ki so zevale v mojih zahtevah do samega sebe.«

Ja, in takoj zatem povem, da sem v bistvu cirkuški klovn – nekdo, ki zapolnjuje praznine med točko z levi in točko s trapezom. In potem so praznine polne in jaz prazen. Od sebe sem vedno hotel bistveno preveč – v veliki meri zato, ker za fotra ni bilo nikoli nič dovolj dobro. In tudi zame ne. Tudi v obdobju, ko sem držal boga za jajca, nisem bil zares zadovoljen s sabo. A v resnici sem bil lačen nečesa drugega, pa se nisem tega niti zavedal. In zato nisem znal naročiti obroka tople ljubezni, po katerem sem v resnici hrepenel. Tako sem kar naprej igral neke vloge, za katere sem mislil, da bodo ljubezen prinesle same od sebe. Da mi, če jih odigram perfektno, ne bo treba na glas reči: Samo ljubljen bi bil rad.

Kako resnično čudovito povedano. Pa si zdaj kje našel obrok tople ljubezni?

Zdaj dobivam to od svojih otrok, ja. Hči je že toliko stara, da hodi bolj po svoje, za vikende pa k meni v Višnjo Goro hodijo moji trije fantki in imamo cel žur.

Kako pa je trenutno s tvojo borderline osebnostno strukturo? Si skozi proces čiščenja razvil tudi empatijo do soljudi?

Zdi se mi, da sem jo vedno imel – vsaj do svojih bližnjih. To se mi je zdela edina čudna stvar med reševanjem testa, saj glede tega nisem tipičen borderlinovec. Malce zagatno vprašanje si mi postavil. Bom skušal odgovoriti z metaforo. V filmu Siesta igra Ellen Barkin neko žensko, ki bi morala iz aviona brez padala skočiti v ognjenik, kjer bi jo rešila razpeta mreža. No, pred tem se hoče posloviti od svojega bivšega tipa, ki je bil tudi njen trener, nakar postane vse skupaj blazno čudno in na koncu ona ugotovi, da je v bistvu mrtva. In se potem vpraša: Če je on živ in če sem jaz mrtva, zakaj ga potem še vedno tako totalno ljubim? In na podoben način se jaz vprašam, hm, kako bi zdaj to formuliral …

»Če sem klasični borderlinovec, kako je lahko v mojem srcu toliko ljubezni in sočutja?«

E, tako. Natanko tako bi lahko rekla, ja.