Na začetku omenjenega leta pa je začutil, da z njim ni vse v redu. Neprestano je bil žejen, popil je ogromno, pogosto je uriniral, vsaj sedemkrat na noč. Tudi shujšal je precej, vendar ga to ni skrbelo, mislil je, da je to zaradi vsakodnevnega ukvarjanja s športom. Ko je bil sinček star dva meseca, je moral zanj po nekaj malenkosti v lekarno. Izkoristil je priložnost in farmacevtki povedal o svojih težavah. Takoj je posumila na sladkorno bolezen. Kar tam, v lekarni, mu je izmerila krvni sladkor in rezultat je pokazal 18 mmol/l, kar je občutno več od normalnih 4 do 6 mmol/l, izmerjenih na tešče. S Seanom je bilo nekaj hudo narobe.
Naslednji dan je odšel k svojemu zdravniku, in ta ga je poslal v laboratorij. Po vseh zbranih podatkih je zdravnik razglasil Seana za diabetika in ga poslal domov s predpisano dieto, po njej naj bi bilo v njegovi prehrani 60 odstotkov ogljikovih hidratov, 30 odstotkov beljakovin in 10 odstotkov maščob.
Po tednu dni od neprijetnega odkritja se je Seanu stanje še poslabšalo, vsak dan slabše je videl. Pot ga je spet zanesla po nakupih v lekarno in potožil je farmacevtki o svojem vidu. Ta mu je ponovno izmerila raven sladkorja v krvi. Tokrat aparatura ni reagirala, na zaslonu se številka ni pokazala. To je bil razlog za preplah. Sean je imel namreč v krvi toliko glukoze, da je aparat preprosto ni mogel izmeriti, saj ni programiran za tako rekoč smrtne vrednosti sladkorja v krvi! Iz lekarne so ga takoj napotili v zdravstveni dom k zdravniku, ki je v isti stavbi. Tam se je zgodba ponovila, aparat je kazal vrednost 0. To je zelo vznemirilo tudi zdravnika. Takoj so poklicali reševalno vozilo in Seana odpeljali v izolsko bolnišnico. Sam se pravzaprav ni zavedal, kaj se dogaja, bolj ga je skrbelo za ženo in nekajmesečnega sina, ki sta doma čakala, da prinese potrebne stvari iz lekarne. Čudno se mu je zdelo tudi to, da so ga v bolnišnico peljali z vključeno sireno. Tam so mu prvič v življenju vbrizgali inzulin, in ta je pomagal, da se mu je raven sladkorja v krvi stabilizirala.
Diagnoza: diabetes tipa 1.
Seanu so zdravniki postavili diagnozo diabetes tipa 1, ki je ena od najpogostejših avtoimunskih bolezni. Pri njej gre za imunsko povzročeno uničenje celic beta s hudim pomanjkanjem inzulina. Ta bolezen se navadno pokaže v mladosti. Imunski sistem napade celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Bolezen velja za neozdravljivo, bolnik pa se zdravi z inzulinom. Tudi Sean je začel inzulinsko terapijo. »Ostal sem v bolnišnici. Učili so me, kako pri vsakem obroku pravilno izračunati ogljikove hidrate s tehtnico in kalkulatorjem ter določiti število enot inzulina, ki ga je treba injicirati v telo pred obroki, vsake tri do štiri ure. Bil sem jezen kot hudič, saj nisem mogel sprejeti dejstva, da bom moral to početi vse življenje,« se spominja začetkov bolezni. Pravzaprav takrat sploh še ni dojemal, kaj se dogaja z njim. Očeta je prosil, naj mu v bolnišnico prinese računalnik. Takoj je začel raziskovati. Kljub zdravniškim trditvam o neozdravljivosti svoje bolezni je med deskanjem po medmrežju po vsem svetu našel ljudi, ki so trdili, da so premagali to bolezen, med njimi enega Slovenca in Italijana, dva Španca, šest Američanov, dva Japonca in še koga.
Na viziti je zdravnika vprašal, ali je pri tej bolezni mogoča ozdravitev, ker ne bi bil rad vse življenje odvisen od injekcijskih vbodljajev. »Zdravnik mi je odgovoril, da naj se kar navadim na injekcijo in naj bo ta moja 'druga žena'. Dodal je še, da brez inzulina ne bom mogel preživeti niti enega dne.«
Sean je že v bolnišnici vso svojo pozornost usmeril na ljudi, do katerih je prišel po spletu in ki so bolezen premagali. Drugih ni hotel poslušati. Njegovo počutje pa je bilo iz dneva v dan slabše, vid mu je vsak dan bolj pešal, brez očal se niti obleči ni mogel več. Danes je hvaležen medicinskemu osebju izolskega zdravstvenega doma in bolnišnice, ker so tako požrtvovalno skrbeli zanj. Takrat so mu zagotovo rešili življenje, o tem je prepričan.
Rekel sem si: grem v akcijo!
Sean, po osnovnem poklicu mesar, sicer pa inženir varstva okolja, se je po prihodu iz bolnišnice z vso vnemo vrgel v študij svoje bolezni, začel je opazovati in proučevati svoje telo do potankosti, preučeval je medicinske knjige in se seznanjal z alternativo. Postal je pravi strokovnjak, tako rekoč specialist za delovanje trebušne slinavke. Na spletu se je povezoval z vsem svetom, pisal je na Oxford in Cambridge, kontaktiral je največje svetovne strokovnjake in se zanimal o delovanju trebušne slinavke. O tem organu danes ve tako rekoč vse, kar je znano; kako deluje, kakšne encime potrebuje, zakaj prihaja do samouničenja encimov in kako je mogoče spodbuditi njegovo delovanje. »Informacije z vsega sveta so me pripeljale do 'domačega dvorišča'. Ugotovil sem, da moja trebušna slinavka potrebuje predvsem encime. Seveda potrebuje tudi vitamine in minerale, ki pa jih dobiš že z normalnim, zdravim slogom življenja. Človeku ni treba jemati dodatnih mineralov in vitaminov v obliki prehranskih dopolnil. Vse sestavine lahko dobiš na domačem dvorišču – kopriva, regrat, pravzaprav vse užitne rastline, ki so močno zelene zaradi obilice klorofila! Pa z gibanjem na soncu in svežem zraku,« razlaga.
Po petih mesecih poglobljenega študija svoje bolezni je prišel do spoznanja, da mora njegovo telo dobiti dovolj encimov, ob katerih bo žleza slinavka lahko ozdravela. Največ jih je v pravilno pripravljenih sokovih, ki jih je treba sočiti doma. »Če vam bodo skušali prodati encime v obliki prehranskih dopolnil, jih zavrnite. To je čisti larifari,« se jezi na razne prodajalce megle, ki skušajo prodati čudežna prehranska dopolnila.
Sean je po svojih izsledkih začel poseben režim prehranjevanja: »Trikrat dnevno sem pil doma sočene zelene sokove, pojedel sem tri obroke zelenjave dnevno, od tega enkrat skuhano (za kosilo), preostala dva obroka sta bila presna, enkrat dnevno sem zaužil zelenjavno juho. Vsak dan sem pojedel tudi nekaj semen in oreščkov, vendar samo takih, ki rastejo pri nas. To je zelo pomembno, indijski in brazilski oreščki zdravijo Indijce in Brazilce, Slovencev pa ne,« obrne malo na šalo resnico, da je najbolj zdrava lokalna hrana. Pravi, da se je treba odpovedati tudi mesu, ki zakisa organizem, nehati je treba uživati tudi vse mlečne izdelke. Poleg prehrane je pomembno gibanje, Sean je vsak dan hitro prehodil najmanj pet ali šest kilometrov, tudi doma je bil zelo aktiven: »Kuhal sem in pospravljal, nič nisem počival, nehal sem gledati televizijo in brati časopise, izogibal sem se stresu,« se spominja. Po 17 dneh takega režima je imel popolnoma normalne izvide krvnega sladkorja, take, ki bi jih bil vesel vsak popolnoma zdrav človek. Opustil je inzulin, zdravnik ga ni več videl. Zdaj je že tri leta zdrav.
Nežni, preprosti in nasmejani mesar
Izjemno pozitivni Sean še danes dela kot mesar. »Ja, res je, zadnjih 15 let delam kot mesarski mojster pri enem od slovenskih trgovcev, čeprav sem vmes končal fakulteto in postal inženir za varstvo okolja. Redna plača in krediti so tisti, zaradi katerih sem še vedno mesar. Pa se nič ne pritožujem, saj je to poklic, ki ga imam rad, čeprav danes mesa tako rekoč ne uživam več,« smeje se pripoveduje. Rad pove, da se je rodil tako rekoč v mesnici, saj so imeli doma mesarijo in so predelali na tone mesa. Kot zelo mlad fant je delal tudi v klavnici. Na tisti čas nima lepih spominov: »Dnevno sem moral ubiti 25 bikov, pa 30 prašičev. Najhuje mi je bilo delati hrenovke, pa salame, vključno z mortadelo. Spominjam se, da sem vanje zmetal na tone aditivov, nitratov in nitritov, skratka toliko kemije, da bi še slona ubila, kaj šele ljudi. Danes zelo dobro vem, kako nezdrava hrana je to, takrat pa na to sploh nisem pomislil. Mirno sem spal, na nič nisem mislil, slabo vest sem potlačil, slabe misli pa pregnal s športom.« Danes ve, da so za zdravo in zadovoljno življenje pomembne tri stvari: zdrava hrana, gibanje na svežem zraku in duhovnost. »Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni, da je človek zdrav in zadovoljen,« je prepričan nasmejani Primorec, ki skriva kar velik del svojih 37 let.
Odločen, pogumen in vztrajen
Sean Rutar še vedno prebira strokovno literaturo o diabetesu tipa 1 in 2. Vmes se je izobrazil za prehranskega terapevta. Kdo bi lahko bil boljši prehranski terapevt kot Sean, ki je vse preskusil na svoji koži. Njegovo zdravje se je utrdilo, nobenega dvoma ni več, da je ozdravljen. Zdaj je napisal in izdal tudi knjigo z naslovom Ozdravitev sladkorne bolezni tipa 1, v kateri podrobno in strokovno opisuje svoje izkušnje. Vse je podprto z zdravniškimi izvidi. V knjigi so tudi primerni jedilniki in razlaga, kako učinkuje posamezna hrana na delovanje trebušne slinavke. »Prepričan sem, da moja odkritja, ki sem jih preskusil na sebi, lahko pomagajo vsakemu,« poudarja pa, da morajo ljudje poskusiti njegov slog zdravljenja skupaj s svojim lečečim zdravnikom. »Nikakor se tega ne smejo lotiti sami in opuščati inzulin! To je lahko smrtno nevarno. Vaš zdravnik mora biti vključen v zdravljenje. Če pa se ne strinja s tem načinom zdravljenja in vanj ne verjame, ga zamenjajte! Pravi zdravnik vam mora stati ob strani, vas nadzorovati in vam pomagati,« je neomajen v svojem prepričanju.
Danes Sean živi zdravo, zadovoljno in polno življenje. Njegova ozdravitev se bere kot kakšna pravljica, vendar trezno pove, da ni bilo vedno lahko, saj je hrana del življenja, okoli katerega se dogaja veliko stvari. Vsi pomembni dogodki so povezani s praznovanjem in s tem s hrano. »Kadar me je lomilo, sem šel vedno prebrat, kaj sem si napisal na dva lista papirja: na enem sem imel zapisano, kako se bom počutil, če bom zdravo jedel, na drugem pa, kako, če bom jedel nezdravo. Potem odločitev ni bila več tako težka.«
Sean Rutar je zdrav moški. Zdravje dobesedno veje iz njega, njegova pozitivna energija pa je nalezljiva. Ta skromni in preprosti moški je pripravljen pomagati vsakomur, ki si želi ozdravitve. Sam se še vedno zelo zdravo prehranjuje, veliko se giblje, si pa enkrat tedensko privošči pico ter sem in tja (ampak res bolj poredko) spije kakšen kozarček črnega vina pri kosilu. O sebi je prepričan, da ga je rešila vera v ozdravitev. Te pa današnji zdravniki uradne medicine žal še ne znajo dokazati.
