Čeprav po evropski uredbi dokument za prebivanje pomeni kakršno koli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice, ki državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva dovoljuje prebivanje na njenem ozemlju, Slovenija ne šteje dovolitve zadrževanja kot dovoljenja za prebivanje, so pojasnili na vladi.
Uredba tudi ni bila sprejeta za primer velikega prihoda migrantov v tako kratkem času. Njen glavni namen je namreč, da prosilci za mednarodno zaščito ne bi izkoriščali postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne bi prehajali iz države v državo ter prosili za mednarodno zaščito v več državah članicah hkrati ali zaporedoma. Zdajšnje razmere pa so popolnoma drugačne in ob sprejemu uredbe niso bile predvidene.
Slovenija ne more sprejeti odgovornosti za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, ki so bile vložene v drugi državi članici, ker so bile tem tujcem izdane odločbe o dovolitvi zadrževanja kot posledica postopka vračanja in odstranjevanja iz države.
Sprejem odgovornosti za obravnavo prošenj teh tujcev bi bil tudi neproduktiven, saj ti tujci v Sloveniji očitno niso želeli zaprositi za mednarodno zaščito.
Pač pa Slovenija prevzema odgovornost za obravnavo prošenj tistih, ki so v Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito, po vložitvi prošnje pa Slovenijo zapustili in odšli v drugo državo članico.
Vlada je pripravila tudi odgovor varuhu človekovih pravic na vprašanje glede žične ograje. Postavitev začasnih tehničnih ovir je po njenem opozorilu neizogiben in primeren ukrep za uravnavanje migracijskega toka, ki zaradi specifičnosti terena in prometnih povezav ni mogoče s fizičnim varovanjem s policisti in vojaki ter drugimi milejšimi ukrepi.
