Slovenija

Kdaj bo Ožbej dobil novi dom?

C.L.
20. 7. 2014, 16.46
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Kruta usoda, ki preži na vsakega od nas, žal vse prevečkrat udari tam, kjer res ne bi smela. Mariji in Janezu Habjanu se je pred osmimi leti in pol rodil otrok s posebnimi potrebami, ki ga vseskozi ljubeče negujeta in mu želita kar se da polepšati življenje. Ožbejeva invalidnost ju je tudi prepričala, da sta se odločila za gradnjo nove hiše, a tudi s tem nista imela sreče. Naletela sta na goljufive gradbince, ki so pobrali denar, ne da bi dokončali že plačana dela.

Carmen Leban

Pozvonim pri Habjanovih, kjer me prijazno sprejmeta Marija in Janez, mama in oče malega Ožbeja, ki ga je življenje zaznamovalo že ob rojstvu. Ožbej je po vsej verjetnosti edini otrok v Sloveniji z izjemno redko kromosomsko napako. Ne hodi in ne govori. Čez teden je nastanjen v domu CUDV v Radovljici, dneve ob koncu tedna in med dopustom pa družina preživlja skupaj. »Ožbej se v domu dobro počuti, zanj lepo skrbijo in obkrožen je z ljubečimi ljudmi. To naju tolaži, ker veva, da je v dobrih rokah,« pravi Marija. »V tem času je napredoval, saj ima na voljo različne terapije in 24 ur je zanj zagotovljeno strokovno varstvo.« 

Carmen Leban

Gradbincev pa ni!

Habjanovi živijo v stari hiši, v prvem nadstropju, ki pa ni zgrajeno v istem nivoju, zato so prostori med seboj povezani s stopnicami. To zaradi Ožbejeve invalidnosti pomeni veliko oviro. Z vozičkom ne more ne v kopalnico, ne na stranišče, ne v spalnico in niti v kuhinjo. To je bil tudi glavni razlog, da so se njegovi starši odločili za gradnjo nove hiše, ki bi bila lahko dostopna za invalidnega otroka. »Najela sva kredit in gradnja se je začela. Gradbinci so sicer malo zamujali z roki, a se nama še sanjalo ni, da naju bodo opeharili.«

Carmen Leban

Zapletalo se je že pri postavitvi strehe, pripovedujeta Habjanova, nekega dne pa so delavci preprosto izginili in hiša je ostala brez fasade. Ker gre za montažni objekt, bo treba čim prej poskrbeti za zaščito s fasado, sicer bo hiša začela propadati. »Sprijaznila sva se s tem, da se lahko posloviva od 15 tisoč evrov, ki jih nikoli ne bova mogla izterjati. Današnji sodobni podjetniki podjetje zaprejo in odprejo novo, zato jim nimajo kaj vzeti. V tožbo nisva šla, saj nimava denarja za odvetnika. Pametneje se nama namreč zdi, da vsak evro vloživa v nakup materiala za fasado in dokončanje del.«

Carmen Leban

Zbiranje zamaškov

Ožbej je vsak dan večji in čedalje teže ga je prenašati v prvo nadstropje. Njegov oče je bil pred dvema letoma zaradi hernije operiran na hrbtenici, zato se mora izogibati dvigovanju težkih bremen. »Nisva socialni problem in zavedava se, da je veliko ljudi, ki živijo teže kot midva. Če Ožbej ne bi bil otrok s posebnimi potrebami, se nikoli ne bi odločila za gradnjo nove hiše. Lahko bi ostali, kjer smo, v hiši, kjer živimo skupaj z mojo mamo,« razlaga Janez, ki je razočaran nad vsem, kar se dogaja. Žalosti ga, ker so pošteni in delovni ljudje tarče goljufov, ki jih žal ščiti tudi zakonodaja. Zdaj sami ne zmorejo več. Pred časom so družini priskočili na pomoč z zbiranjem plastičnih zamaškov, s prodajo katerih so kupili akumulator za Ožbejev voziček in transportni voziček, na katerem ga vsak teden prepeljejo iz avta v dom CUDV v Radovljici.

Carmen Leban

Habjanovi bi se morali v novo hišo preseliti že pred pol leta, a dela zaradi novih, nepričakovanih stroškov le počasi napredujejo. Ožbej pa je iz dneva v dan prikrajšan za vse, kar bi imel na voljo v novi hiši. Pri tem je najpomembnejše prosto gibanje z vozičkom, kar bi mu omogočil nov objekt. Žal starši čedalje bolj ugotavljajo, kako visoke so cene pripomočkov, ki jih potrebujejo invalidi za lažje življenje. Marija in Janez Ožbeju dajeta veliko ljubezni; in tako kot sta topla človeka onadva, je toplino čutiti tudi v njihovem domu. Ožbej ima rad živali, zato sredi njihove dnevne sobe stoji akvarij s pisanimi tropskimi ribicami ter terarij z dvema želvama. »Ožbej komaj čaka, da pride domov, ko skupaj z očkom zamenjata vodo v akvariju in nahranita ribice in želve. Tudi sicer ima rad vodo in neizmerno uživa na morju. Lani je tudi splaval in v vodi se res počuti svobodnega. Lahko se premika, kar mu v vsakdanjem življenju ni dano. Manjka pa mu še pika na i – dom, v katerem se bo počutil svobodnega in srečnega, dom, iz katerega se bo lahko sam z vozičkom zapeljal na dvorišče.

Čeprav Marijo in Janeza položaj, v katerem sta se znašla, na trenutke žalosti, si prizadevata, da tega vsaj Ožbej ne bi občutil, in sta še vedno optimista.

Bomo Ožbeju in njegovim staršem pomagali, da dokončajo svoj dom?

Prispevke lahko nakažete na:

RKS – Območno združenje RK Škofja Loka

Kidričeva cesta 1

4220 Škofja Loka

SI56 0700 0000 0187 397

Sklic : SI00 229