Kultura

Poroka je bila njena najboljša odločitev

V.P.
9. 7. 2014, 19.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Oddaja Prava ideja, ki jo lahko ob četrtkih gledamo TVS, je pred kratkim praznovala šesto obletnico. Več kot 230 zgodb o uspehu, ki so jih v oddaji predstavili v vseh teh letih, je dokaz, da postajamo podjeten narod; da take zgodbe radi gledamo, pa potrjuje več kot 150 tisoč zvestih gledalcev in številne nagrade, ki jih je oddaja prejela. Kakšne ideje pa skozi življenje vodijo njeno urednico in voditeljico Edito Cetinski Malnar?

Mateja Jordovič Potočnik

Izkazalo se je, da je bila oddaja prava ideja v pravem pomenu besede. Je bila ideja vaša?

Popolnoma moja, in nastala je tako kot druge prave ideje, torej v iskanju priložnosti in tržnih niš, le da sem to naredila v medijskem prostoru. Rojevala se je sicer kar nekaj let, nato pa je prišel pravi trenutek za njeno uresničitev, in to me je zelo osrečilo. Lahko rečem, da z veliko strastjo pripravljam to oddajo. Čutim jo kot del sebe.

Vse, kar sem se naučila o podjetništvu, sem se naučila v oddaji. Seveda ti znanje iz ekonomije da neko širino, ampak o podjetništvu se nisem naučila nič. Mogoče je zdaj ta študij drugačen, sama pa sem študirala pred dvajsetimi leti in takrat je bila to večinoma teorija, ki je temeljila na ekonomiki SFRJ. 


Začeli pa ste kot dopisnica iz Kočevja. Kako se je potem nadaljevala vaša novinarska pot v Ljubljano?

Z avtobusom ob petih zjutraj. (smeh) Tako se je začelo. Povsem naključno sem prišla kot ekonomistka na avdicijo, ki jo je takrat prvič v samostojni Sloveniji organiziral Lado Ambrožič. Prijavila me je mama, ker je bila prepričana, da dobro berem. Rekla je: »Veš, boš zvečer sporede brala.« Službo sem sicer že imela zagotovljeno v Mercatorju, a sem si rekla, grem pogledat, kako je na televiziji. Med 350 kandidati so nas na koncu izbrali šest in moram priznati, da je bil to zame popolnoma nov svet. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi bila novinarka, res pa je, da sem vse življenje dobro pisala. Lado Ambrožič mi je naročil, naj naredim prispevek, v Kočevje mi je poslal ekipo in tako se je začelo. Najprej sem bila dopisnica, potem sem postala voditeljica Poročil, vodila sem oddajo Luwigana in nekatere druge, pa Dnevnik, in kratko malo padla v to. Potem pa je prišel čas, da se odločim, ali grem v politiko ali v gospodarstvo. Takrat je bila urednica Rosvita Pesek in mi je rekla: »Če boš pokrivala politiko, boš zvezda, če se boš odločila za gospodarstvo, boš imela mir in boš počela, kar boš želela.« In sem izbrala gospodarstvo. (smeh)

Ste v poklicu, ki nima urnika, in imate družino. Kako usklajujete vse skupaj?

Imam srečo, da imam takega moža, kakršnega imam. Zaradi njega sem lahko uspešna in seveda tudi srečna, tako poklicno kot tudi zasebno. Deliva si prav vse, doma in v poklicnem svetu. Tudi on je podjetnik, je mentor in poslovni angel. Imava ogromno skupnih tem, sploh zadnji dve leti. Drug drugega preprosto podpirava. Temu rečem, da imamo v družini svobodo govora. (smeh) Vse in o vsem se pomenimo. Mislim, da je to tudi ključ za uspešen odnos.

Mateja Jordovič Potočnik

Kaj je po vašem mnenju in izkušnjah prava formula za uspeh?

Odvisno je sicer, kaj si za uspeh postavimo. Je to denar, je rast podjetja, družbena odgovornost ali pa osebno zadovoljstvo, osebna sreča? Vsak mora najprej razviti svojo formulo, kaj je zanj uspeh. Sama menim, da je ključ do uspeha v tem, da se ravnaš po svojem srcu. Morda je to nekoliko oguljena fraza, ampak poslušati svoj notranji glas in kaj ti veleva srce, se mi zdi ključno.

Je to vselej mogoče?

Srce, ljubezen in sočutje vedno najdejo pot. Če si v dilemi, moraš znati poiskati ravnotežje v sebi, med realnim in čustvenim življenjem, ker se potem laže odločaš. Za vsako stvar pa se moraš odločiti sam, da boš uresničil tisto, kar si želiš ti, ne pa tisto, kar si želi tvoj mož, tvoj nadrejeni ali tvoj sodelavec. Na koncu je to dobro tudi za druge, ker širiš dobro razpoloženje in zadovoljstvo.

Kaj pa neuspeh? Za mnoge je nekaj sramotnega. Kakšen odnos imate vi do tega?

Mislim, da je treba neuspeh sprejeti, ga analizirati in se iz njega kaj naučiti. Se pobrati in iti naprej. To ni nobena sramota. Neuspehi so del življenja, tako zasebno kot poklicno, in jih moramo vzeti kot takšne. To je pač življenje. Tudi sama sem imela neuspehe, bila sem razočarana, večinoma nad drugimi ljudmi, kdaj pa tudi nad sabo. Okoliščine se ti pač dogajajo glede na tvoje vedenje in delovanje. V življenju sem se naučila, da se, če se mi zgodi kaj slabega, vprašam, kaj sem za to naredila sama. Kaj lahko spremenim, ker očitno nekje nisem delovala prav. Poskušam analizirati in se nekaj naučiti iz tega. Sicer pa kakšnih velikih neuspehov nisem imela. Odkar pomnim zase, že od vrtca naprej, sem se vedno spraševala, ali je to zame dobro ali pa bom samo sledila nekomu. Mogoče mi je to bilo nekako položeno v zibelko. Imam čudovite starše, ki so me podpirali v vsaki stvari, mi pustili svobodo govora, kot temu pravim, verjeli vame, mi zaupali in mi stali ob strani. To še vedno počnejo, za kar sem jim neizmerno hvaležna. Levji delež je njihov, da sem takšna, kakršna sem. Predvsem mama je tista. (smeh)

Po izobrazbi ste ekonomistka. Vam to prav pride pri vašem delu?

Sploh ne. Vse, kar sem se naučila o podjetništvu, sem se naučila v oddaji. Seveda ti znanje iz ekonomije da neko širino, ampak o podjetništvu se nisem naučila nič. Mogoče je zdaj ta študij drugačen, sama pa sem študirala pred dvajsetimi leti in takrat je bila to večinoma teorija, ki je temeljila na ekonomiki SFRJ. O kakšnem podjetništvu ni bilo prav veliko govora. Imam tudi srečo, da je podjetnik moj mož; od njega sem se ogromno naučila. Veliko se pogovarjava o tem, podobno tudi razmišljava. On je tak strasten podjetnik, ki posluša svoje srce, želi narediti nekaj dobrega, veliko pomaga mladim in tukaj se najdeva. Svoj odnos gradiva iz leta v leto, čeprav sva skupaj že 30 let(smeh). Zdaj ta najin odnos kar raste in raste, seveda pa je treba za to veliko delati. Da ne bo slišati kot sajenje rožic, potrebno je veliko potrpežljivosti in prilagajanja, ampak dokler me mož nosi po rokah in to čutim, je to to. (smeh) Mogoče imam srečo, da sem naletela nanj in seveda on name. (smeh)

Je za uspešen partnerski odnos potrebnih veliko kompromisov?

Mislim, da sva z leti preprosto prišla na isto valovno dolžino in kompromisi sploh niso potrebni. Preprosto usklajena sva. Velikokrat se zgodi, da želim kaj reči, pa me on prehiti z istimi besedami. Morda je videti klišejsko, ampak to se nama res čedalje pogosteje dogaja. Sva tudi najboljša prijatelja in zaupnika. Vse si poveva in neizmerno rada skupaj z otrokoma preživljava čas. Čeprav sta otroka že najstnika, sin bo star 18 in hči 15, gremo še vedno radi skupaj na dopust. Sin se sicer že malce odmika, ampak vseeno se imamo zelo radi. Mislim, da smo ta odnos z leti skupaj zgradili. Spontano, potrebne pa je bilo veliko modrosti in potrpežljivosti. Moram reči, da sem se je naučila prav od moža. Prva leta je bil zelo potrpežljiv z mano, in to čedalje bolj cenim, čedalje bolj ga zato spoštujem. On pa se je od mene naučil drugih stvari, česa, pa bi seveda morali vprašati njega. (smeh) Pravi, da sem natanko takšna, kot si je vedno predstavljal, da bo njegova žena. (smeh)

Mateja Jordovič Potočnik

Slišati je zelo romantično.

Midva se o vsaki stvari pogovarjava. Ne gledava televizije, tudi če je prižgana, ampak se pogovarjava. Zdi se mi, da vse temelji na tem. Da daš iz sebe vse, kar ti ni prav, pa čeprav njemu ne bo všeč. On potem vidi, kako jaz gledam na stvari, in nasprotno. To se nama zdi zanimivo, sva prav strastna sogovornika. Ure in ure se lahko pogovarjava, ob dobrem kozarčku vina in siru lahko doma na terasi debatirava pozno v noč.

Kakšna mama ste?

Predvsem ljubeča, sem pa tudi stroga, ko je to potrebno in je treba postaviti meje. Otroci si želijo meje. To se kaže takrat, ko si popustljiv, pa vidiš, da te otrok preizkuša, do kod boš še popuščal. In potem ti da jasno vedeti: zdaj se pa odloči, ali boš postavil mejo ti ali jo bom sam. Tako se kar hitro znajdem in znam biti tudi stroga in odločna. Vidim, da se rada ravnata po tem.

Kakšno popotnico za življenje bi jima radi dali?

Z možem se jima trudiva dati topel dom, predvsem pa jima skušava dopovedati, naj bosta odprtega duha. Naj hodita po svetu z odprtimi očmi in poslušata svoje srce. Naj spoštujeta sebe in druge.

Mediaspeed

Vem, da imate še eno ljubezen, klavir. Vam uspe ob vseh obveznostih še vedno najti čas zanj?

Deset let sem hodila v glasbeno šolo in do četrtega letnika sem bila prepričana, da bom šla na glasbeno akademijo. Da bom učiteljica klavirja in bom nekega dne imela svojo zasebno glasbeno šolo. To so bile moje najstniške sanje. Potem pa je prišel trenutek, ko sem se raje odločila za ekonomijo, ampak klavir imam še vedno doma. Ko zaigram nanj, pravijo, da sem drug človek. Da se moj obraz povsem spremeni, kot bi padla z neba. (smeh) To je nekaj čudovitega za dušo.

Tisti, ki vas dobro poznajo, pravijo, da ste neustrašni. Da za vas noben cilj ni nedosegljiv. To drži?

Kot pribito. (smeh) Mogoče si postavljam realne cilje, ampak ko si nekaj zadam in se za to odločim, se stvari odpirajo korak za korakom. Ne vem, ali je to neustrašnost ali morda bolj zaupanje vase. Če verjameš v tisto, kar počneš, in si zaupaš, ti bo uspelo.

Z oddajo Prava ideja vam je. Smo Slovenci podjeten narod?

Moj odgovor vas bo morda presenetil, vendar Slovenci nismo prav podjetni, imamo pa izjemne posameznike. Se mi pa zdi, da Slovenci morda nismo tako pridni, kot govorimo. Smo precej nevoščljivi in uspešnim radi mečemo polena pod noge. Pravzaprav bi lahko rekla, da obsojamo tiste, ki jim gre dobro. Morda je to slišati grobo, vendar bi rada s tem povedala, da bi se vsak od nas moral zavedati, da je vse odvisno od njega. In če bo sam uresničeval tisto, za kar mu notranji glas pravi, da je dobro zanj in za družbo, potem se nam ni treba bati za prihodnost. S temi besedami želim spodbuditi ljudi, da se zamislijo in vprašajo, zakaj pa njim ne uspe. V Sloveniji manjka sodelovanje med ljudmi, povezovanje, zato ne morem reči, da smo podjeten narod.

Mediaspeed

Kakšno vlogo imajo v teh uspešnih zgodbah ženske?

Podjetnic je veliko manj. Težko jih je najti, a kljub temu so. Ženske se pogosto ne podajo na pot samostojnega podjetništva, ker jih zavira miselnost, češ, ne bom zmogla, kdo me bo podprl, kako bom posel uskladila z zasebnim življenjem, kako bom popoldne hodila po otroke, kako bom skuhala kosilo in z otroki pisala domače naloge ... To razmišljanje marsikatero odvrne od podjetniških voda, čeprav mislim, da se v zadnjem času to spreminja. Moški počasi prevzemajo tudi ženska opravila v gospodinjstvu, predvsem pa morajo ženske pridobiti samozavest, malo bolj zaupati vase, v svoje sposobnosti in postati pogumnejše.

Mediaspeed

Je žensko vodenje podjetja drugačno od moškega?

Težko bi rekla, da je drugačno. Za ženske sicer velja, da bolj uporabljamo intuicijo, ampak vse več moških mi pravi, da jo uporabljajo tudi oni. Morda je razlika le v tem, da so ženske bolj sočutne, čuteče, bolj razumejo sočloveka in s tem tudi delavca. Spremembe najverjetneje uvajajo mehkeje.

Je še kakšna prava ideja v vaši prihodnosti?

Ja, vali in oblikuje se nova prava ideja, več pa vam ne morem povedati. (smeh) Vem, nekoliko sem skrivnostna, ker človek nikoli ne ve, kaj mu prinese prihodnost.