Nam opišete, na čem temelji vaše učenje?
Na sprejemanju samega sebe. To je ključni korak k samouresničenju. Sami sebi smo najmočnejši kritiki, kar nam preprečuje, da bi se prepoznali kot čudovit cvet obstoja. Vse se začne s samosprejemanjem in konča s popolno osvoboditvijo. Sprejemanje samega sebe, z vsemi krepostmi in slabostmi, je bistveno za doseganje zadovoljstva in svobode v življenju.
Kaj se vam zdi vaše najpomembnejše sporočilo ljudem?
Ljudem po vsem svetu želim povedati, da so sami nebesa, ki jih iščejo. Nebesa so naše zadovoljstvo, dobrota, prijaznost, sočutje. To pomeni, da smo sami srčika vsega in da gre pri vsem, s čimer se soočamo, samo za naše lastne projekcije. Čudovit um vsepovsod vidi lepoto. Um, poln jeze, povsod vidi samo razočaranja. Naš svet je natanko takšen, kakršni smo mi.
Po hčerini smrti ste opustili vse, kar je materialne narave …
Izguba ljubljene osebe te prisili, da pogledaš vase in raziščeš, kaj je resnica in kaj ni, da poglobljeno razmišljaš o nesmiselnosti slepega norenja skozi življenje. Življenje se uskladi s tvojim namenom. Kaj je bistveno in kaj ni? Kopičenje bogastva je le čustveno zadovoljstvo. Velikokrat, ko si naberemo veliko stvari, ne uživamo v ničemer. Smrt ljubljene osebe nam nastavi ogledalo pred obraz. Dobimo priložnost, da globoko pogledamo vase, analiziramo in razumemo, kaj je resnično in kaj bistveno.
Kako lahko nekdo vidi svoje življenje kot romantično, čeprav je obkrožen s težavami?
Ko gledamo na življenje s težo pričakovanj, želja in nagnjenj, ne more biti vseskozi romantično. Ko gledamo na življenje kot otrok, brez pričakovanj in z občudovanjem, je življenje romanca. Življenje postane tok čudežev iz trenutka v trenutek.
Kaj je bistvo tega, kar ste vi dobili na poti samoanalize in iskanja resnice o življenju?
Dobil sem jasnost namena. Od svojih dobičkov in dosežkov sem se preusmeril k temu, kar lahko ponudim svetu. Ko živimo za svet, svet živi za nas. Ko sebe damo svetu, svet da sebe nam. Ni stresa zaradi dosežkov, pričakovanj, časa, lastništva. Stvari se preprosto dogajajo, življenje teče. Delam po svojih najboljših močeh, v okviru svojih zmožnosti. Brez pričakovanj, brez razočaranj.
Svoja videnja ste opisali tudi v knjigi, ki ni povsem običajna.
Ja, če v knjigi Moč čistosti naključno odpremo stran, bomo najverjetneje našli razlago za neko situacijo ali odgovor na vprašanje. Ta knjiga je kot spremljevalec. Je priročnik za življenje. In če dobro poznamo priročnik, je življenje preprosto. Ko poznamo vzorec in tok življenja, se je preprosto odločati. Dokler živimo, o življenju ne vemo skoraj nič, saj smo prezasedeni s čustvi, ki so povezana z dogodki. Ko pa naredimo korak nazaj in opazujemo življenje kot priča, ima vse več smisla in jasnosti. Spoznamo vzrok dogodkov. Vemo, da ima vse svojo preteklost, sedanjost in prihodnost.
Temelj vsebine je torej pot v duhovno osvoboditev?
Ja, ker je to je iskanje vsakega človeka. Vsak se sprašuje: kdo sem, kaj sem, zakaj sem …
Verjamem, da ima vsak človek nekaj, kar lahko dobi iz te knjige, ker je v tej knjigi nekaj o vseh ljudeh. Nekaj, kar je blizu vsem. In to ni nekaj, kar bo s časom zamrlo. Potovalo bo skozi generacije.
Zakaj tako težko mi postanemo resnični »mi«?
Biti »resnični mi« pomeni biti naravni. Ko se primerjamo, tekmujemo ali posnemamo druge, izgubimo svojo identiteto. Ko pa pogledamo vase in se tako odločimo, lahko postanemo edinstveni in pristni. Vendar velikokrat mislimo, da je lažje posnemati, tekmovati in se primerjati. Tragična posledica je, da ob tem izgubimo sebe. Mi sami smo vse, kar resnično imamo in kar lahko kadarkoli postanemo.
Zakaj je pomembno imeti Učitelja? Ne moremo kar sami sedeti doma in meditirati?
Učitelji so kažipoti. Pomagajo nam pri našem potovanju. Ko potujemo po neznanih predelih, nam kažipot koristi, še posebno če poznamo svoj cilj. Sicer ne potrebujemo kažipota. Enako velja za Učitelje. Če je naš cilj evolucija, nam ti lahko pomagajo. Če pa je naš cilj kratkočasje, nas Učitelji samo vznemirjajo.
Učitelj je kažipot, dokler smo potniki ali iskalci. Ko pridemo na svoj cilj, ne potrebujemo več smerokazov. Zamude na poti do cilja se pojavijo zato, ker zavijamo drugam. Oseba, ki živi v zunanjosti, potrebuje zunanjega učitelja. To pomeni, da učitelja ali guruja potrebujemo, če smo pretežno usmerjeni k svojim čutilom in nagnjeni k temu, da srečo in vodstvo iščemo v zunanjem svetu. V trenutku, ko se bomo, zahvaljujoč meditaciji in različnim duhovnim praksam, zanašali nase, nas bo vodila naša lastna duša. To je naš osebni guru. Potreba po učitelju je torej odvisna od tega, kje se nahajamo.
Kako najti pot do prvega učitelja?
Pravi učitelji je tisti, ki se pojavi na našem pragu, v našem življenju, in nas nagovori. Če ga ne opazimo in iščemo guruja svojih sanj nekje drugje, ga bomo zgrešili. Guru ali učitelj, ki ustreza našemu nivoju, bo prišel do nas. Osnovnošolec ne bo dobil univerzitetnega profesorja, da bi ga vodil. Ko se bo vpisal na fakulteto, bo dobil učitelja, ki ustreza njegovemu takratnemu položaju.
Kako pa bi opisali dobrega učitelja?
Pravi učitelj je kot tekoča reka – njegova narava napaja in je brezpogojna. Iz nje lahko vzamemo toliko vode, kolikor želimo. Pustimo reki, da teče, in pustimo, da tudi drugi pijejo iz nje. Reka ne pripada nikomur.
Vaša misel nam v popotnico?
»Kar gosenica imenuje konec sveta, mojster imenuje metulj.«
Življenje je polno sprememb. Če se osredotočimo na katastrofe, ne vidimo preobrazbe. Različne izkušnje in okoliščine pridejo, da bi nas spremenile. Upiranje okoliščinam za nas predstavlja stagnacijo. Popolno sprejemanje povzroči rast, preobrazbo in skok onkraj vseh okoliščin.
