Astro

Nekdanja misica postala aktivistka za pravice živali in veganka

Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady
31. 5. 2021, 10.01
Posodobljeno: 31. 5. 2021, 10.01
Deli članek:

Tino Gaber smo nekoč poznali kot misico in estradnico, nato pa je njena pot peljala nekoliko stran od medijev, a to še ne pomeni, da je v tem času počivala. Nasprotno. Postala je lobistka, deluje pa tudi kot sociologinja, vplivnica in velika zagovornica živali. Za piko na i je zdaj zajadrala še v voditeljske vode.

osebni arhiv
Tina Gaber se bo do konca borila življenja borila za živali.

»Čeprav ima lobiranje v Sloveniji nekoliko negativen prizvok, je to v svetu zelo cenjen poklic, ki ga rada opravljam. In ker je naše osnovno vodilo, da delujemo v dobro ljudi, mi vsak dobro opravljen projekt da zagon za naprej. Seveda mi tudi dobre zveze in poznanstva iz medijskih krogov pomagajo, a sem tudi sama zelo komunikativen in preprost človek, ki ima krasne odnose z ljudmi,« pravi nekdanja mis Tina Gaber. Ukvarja se tudi z digitalnim marketingom, pred kratkim pa je izpolnila še eno od svojih otroških želja. »Začela sem s svojo pogovorno oddajo na Instagramu, v kateri gostim zanimive goste. Z njimi se poglabljam v najrazličnejše tematike in to res delam iz srca.«
Ob številnih obveznostih je raznovrsten tudi njen vsakdan. »Nisem človek rutin. Življenje sem si zastavila tako, da skoraj nikoli nisem časovno in lokacijsko vezana na nikogar. Drugače pa sem zelo rada tudi doma, se družim s svojimi najdražjimi, kaj skuham, pogledam dober film, grem na sprehod ali na hrib, obiščem starše ali stare starše. Veliko časa preživim tudi v Monaku, ki je trenutno moj drugi dom. Tam rada hodim na dolge ture ob morju, kjer so lepe, neskončne potke ob francoski obali.« Tudi Tina iz medijev se prav nič ne razlikuje od Tine zasebno. »Na sestanku nisem pravzaprav nič drugačna kot pri pogovoru s prijateljico. Veščine iz osebnega življenja prenašam v posel in obratno. Saj je vse samo navadna socialna interakcija. Ali klienta prepričuješ o nekem novem zakonu ali pa svojega partnerja o nekem novem podvigu je pravzaprav enako zabaven in stresen izziv. Običajno mi pravijo, da imam visoko čustveno inteligenco in da me tudi to rešuje.« Pa njeni skriti talenti? »Kot mlado dekle sem rada risala. Kaj ni zanimivo, kako z leti zanemarimo svoja veselja?« razmišlja Tina, ki v zadnjem času pogreša še eno svojo strast, in sicer ples.
Letos je minilo osem let, odkar je Tini neko predavanje porušilo njene stare navade in je na vse živali tega sveta začela gledati enako ter postala njihova zagovornica in veganka. »Iz te teme sem napisala tudi magistrsko nalogo. Nisem človek, ki bi si zatiskal oči pred resnico. Nikoli se ne obrnem stran. Zdaj se že vrsto let trudim, da nič, česar ne bi naredila svoji mački ali psu, ne počnem niti drugim živalim. Otepam se specizma. Zakaj? Vsi mi smo živali, ki na enak način čutimo bolečino, strah, žalost, osamljenost … In vse to, kar dandanes še zmeraj delamo milijardam živih bitij po vsem svetu zaradi dobička, je na žalost dokaz, da morda le nismo najinteligentnejša vrsta na tem planetu. Morda le po svoji namišljeni lestvici. Če bomo tako nadaljevali, nas bo naš antropocentrizem prej ali slej pokopal. Zemlja nas ne potrebuje, mi potrebujemo njo in smo le sekunda v njenem obstoju. Nahranila je mogočnejše vrste, kot smo mi, a tudi izstradala in izbrisala s svojega obličja.« Doma jo spremlja kuža, hkrati pa je botrica ogromnemu pujsku in simpatičnemu kozličku. »Odkar pomnim, imam rada živali, tako so me vzgojili. Živali čutim na neki poseben način – pomirjajo me, zaupam jim, so najčistejše duše. Včasih se mi zgodi, da pridem v restavracijo, polno ljudi, in začutim rahlo tesnobo zaradi vse tiste gneče in hrupa. A potem me za sosednjo mizo pozdravi neki psiček in v trenutku se počutim domače. Kot neki topel objem stare mame, ki te pomiri. (smeh) In ko sem veliko potovala po svetu, mi je bilo zmeraj zanimivo, kako sem lahko na primer v meni popolnoma tuji deželi, med nešteto tujci pobožala neko žival in takoj dobila občutek domačnosti.«
Njena strast so potovanja, a tudi tam ne gre brez štirinožnih prijateljev, kjer pa zgodbe niso vselej vesele, pač pa pri Tini marsikdaj pustijo tudi grenak priokus. »Ko sem denimo prišla na Santorini, me je njihovo ravnanje z osli, ki vse dneve, popolnoma shirani, gor in dol v klanec prenašajo preobilne, lene, razvajene, brezskrbne turiste, tako zgrozilo, da sem imela dejansko pokvarjen dopust in še danes me stisne, ko pomislim, kaj vse sem videla. Najbolj pa me je šokiralo, da ljudje tega niso doživljali kot nič narobe. Kako je mogoče, da inteligentna, mlada, izobražena oseba ne opazi trpljenja? Oslički z oguljenimi krvavimi hrbti, na žgočem soncu z glavo privezani ob steno, brez vode, popolnoma izmučeni. Ko sem videla oslička, ki je na hrbtu hkrati nosil dve omari, ogromne kupe smeti in svojega gospodarja, se mi je zlomilo srce. Spremljam boj aktivistov v različnih internetnih skupinah, a neka tradicija je lahko tako močno zakoreninjena, da bo žal morala še kakšna generacija umreti, da bo prišlo do sprememb. Beseda 'tradicija' se morda sliši zelo veličastno, a je v premnogih primerih krvava in grozljiva. Smo leta 2021, ko imamo mnogo drugih možnosti. In enako je bilo s sloni na Tajskem, ki gredo skozi grozljivo mučenje, imenovano phajaan oziroma po slovensko lomljenje duha. In nobene od teh turističnih 'atrakcij' ne bi bilo, če se ne bi ljudje, sploh mladi 'svetovljani', odločali za te neumnosti. Za tisto fotografijo na Instagramu,« pravi Tina, ki si na svojih platformah želi širiti predvsem vsebino z dejansko vsebino.