Astro

Iskreni Blaž Švab: 'Tudi za slovo je treba zbrati pogum'

Barbara Furman
30. 12. 2020, 14.44
Posodobljeno: 30. 12. 2020, 14.49
Deli članek:

Čeprav so bila leta, ko se od prekipevajoče energije skoraj ni dohajal, zdaj uživa tudi v umirjeni družinski idili, v središču katere je nekajmesečni sin. Povsem drugačno dinamiko mu narekuje vloga očeta. Za zdaj mu, kot pravi, gre prav dobro, saj se ob malčku vsak dan nauči kaj novega. Sicer pa so novosti in spremembe njegovo ustvarjalno gonilo. Poslavlja se od televizijske oddaje Slovenski pozdrav, prihodnje leto bo dejaven na povsem drugem, bolj gospodarskem področju, o čemer še ne pove kaj dosti, bistveno bolj zgovoren je, ko beseda nanese na Modrijane, novi koronavirus, meditacijo, domačo Oplotnico, dedka, ki je bil prava štajerska legenda, ter sočutje in solidarnost, ki ju po njegovem mnenju kot družba ne premoremo dovolj.

Adrian Pregelj
blaž švab

Blaž, kako ste? Kaj vas najbolj pomirja v teh nepredvidljivih časih?

Dobro sem, hvala za vprašanje. Pomirjata me, še vedno, dobra kava in sprehod po domači Oplotnici. Kraj med vinogradi je čudovit, ljudje so prijazni in tukaj se res počutim domače. Sicer pa televizije skoraj ne gledam, tudi to pomaga pri sproščenosti. Od februarja nisem prižgal televizorja. Na spletu pogledam samo tisto, kar želim. Predvsem oddaje, ki smo jih ustvarjali, da jih analiziram, in izbrana poročila. V stanovanju, v ozadju, predvajam dobro glasbo. Pomirja me, ko skozi okno opazujem vinograde, zdaj so pobarvani v vse mogoče barve. Trenutno pa se ukvarjam s tem, kako bi na vrtu skopal veliko luknjo, posipal pesek in položil zidake, da bi si lahko naredil lepo odprto ognjišče. Tudi ogenj pomirja, greje tako telo kot dušo, ko ga opazuješ, zraven še malo meditiraš.

Kaj sploh je za vas meditacija?

Menim, da je pojem disciplina najbližje meditaciji. Zame meditacija ni to, da se sproščaš, ko začutiš, da potrebuješ sprostitev. Meditacija je, da meditiraš redno, predvsem takrat, ko imaš kup odpora in ti ni do meditacije. Za začetek je dobro, da ti kdo predstavi kakšno tehniko meditacije in si zbereš tisto, ki ti dolgoročno koristi pri iskanju stika s seboj. Takšna spontana meditacija pa je lahko molitev, lahko je sprehod, vožnja, poslušanje glasbe ali opazovanje ognja ...

Ste torej v bolj umirjenem obdobju življenja, ki ga posvečate družini, prijateljem.

Ja, prijeten in iskren pogovor v dobri družbi mi pomeni največ. Sicer pa bi doma zdaj rad obnovil staro klet ter vanjo obesil pršut in salame. Pa ognjišče bi rad zgradil na vrtu in postavil igrala. Malo me nervirata še posušena jablana in posušen oreh, a si ga sam ne upam podreti, da ne uničim sosedu strehe. To so trenutno moje misli. Pa ustvarjal bi rad. Glasbo.

Pred meseci ste postali očka. Kako se znajdete v tej novi vlogi?

Sploh mi ne gre slabo. Vsak dan se naučim kaj novega.

Pojete sinku uspavanko?

Mu pojem, ampak ne uspavank. Najpogosteje slovenske ljudske pesmi.

In vzgoja bo tudi svojevrsten izziv.

Večino časa vzgajaš intuitivno. Po tistem, kar je v tebi, in nad čimer nimaš nadzora. Prepričan sem, da se vsi starši trudijo po svojih najboljših močeh. Tudi jaz se bom. Sem pa precej miren, ker sva oba s partnerko imela čudovite starše, ki so se za naju zelo trudili, včasih še preveč. Sicer pa, zgledi vlečejo, kajne? Kakršen oče, takšen sin. Upam, da ga ne bom razočaral.

Pravite, da ste si že pred letom dni vse organizirali tako, da lahko zdaj več časa preživljate doma z družino.

Ključno je bilo to, da smo se z Modrijani že lani odločili, da leta 2020 ne bo Noči Modrijanov. To je najzahtevnejši projekt, ki sem ga delal v življenju. Če ni Noči Modrijanov, se vse spremeni. Vse drugo delo je lažje, veliko ga lahko pripraviš doma. Res je, da ves čas nekaj delam, pišem koncepte, organiziram delo, a trenutno res vse podrejam družinskemu življenju. Naučil sem se prepuščati in zaupati. Priznam, da to ni lahko. A imeti ves čas nadzor je lahko bistveno bolj naporno.

Naučili ste se prepuščati in zaupati. Kako?

Izbral sem dobro ekipo, ki ji zaupam, ekipo, ki zaupa meni. Potem pa je treba tvegati. Vsega ne moreš imeti pod nadzorom. Ljudem je treba tudi zaupati. Če ni popolnega zaupanja, je treba dopolniti ali spremeniti ekipo. 

Na kaj najprej pomislite ob besedi covid-19?

Ah, grozno se mi zdi, da je covid postal politična tema. Kar naenkrat so vsi postali strokovnjaki za viruse, vsi so postali zdravniki in epidemiologi, vsi razpredajo, kaj je res in kaj ni. Ob besedi covid najprej pomislim na besedno zvezo »preizkus solidarnosti« in besedo »skupnost«. V mislih pa se mi porajata vprašanji, kako znamo poskrbeti za najranljivejše in kaj nam pomeni življenje v skupnosti. Večkrat mi je hudo, ko slišim, kako delujejo nekateri ljudje, še huje mi je, ko slišim, o čem se pogovarjajo, ko se pogovarjajo o drugih. Kaj bi nam svetovali pradedje in prababice? Kaj bi nam rekli? Ugibam, da bi rekli: »Vse bo še dobro. Potrpeti je treba. In se vprašati, kako lahko pomagamo najbližjemu, sosedu, neznancu.«

Kdaj ste vi nazadnje pomagali najbližjemu, sosedu, neznancu?

Redno nakazujem sredstva otrokom iz socialno ogroženih družin. Že iz študentskih časov. Čeprav teh otrok ne poznam, prav tako ne teh družin, čutim, da je moja življenjska potreba, da pomagam, kolikor lahko. Ko je bilo to mogoče, sem kar nekaj otrok obiskal v bolnišnicah. Z nekaterimi smo ostali povezani. S sosedi imam čudovite odnose. Drug drugemu pomagamo, držimo skupaj. Kdaj sem nazadnje pomagal neznancu? Pred kratkim sem ponoči v naših krajih pomagal Ukrajincu, ki se je izgubil s tovornjakom. Policisti so mu vzeli vozniško dovoljenje, ker ni imel vinjete, in mu ga pustili na neki, njemu neznani, cestninski postaji, vozniško dovoljenje pa bi dobil takoj nazaj, ko bi kupil vinjeto. Sicer je dobil vsa navodila pisno v ukrajinskem jeziku, prav tako skico, kje naj bi bila ta cestninska postaja. Ampak predstavljajte si človeka iz Ukrajine, ki v tujini išče eno izmed slovenskih cestninskih postaj, ponoči, s tovornjakom, brez izpita. Tovornjak in moj avto sva pustila ob cesti in se peš odpravila iskat vozniško dovoljenje. Vmes sva klepetala o vsem mogočem. Dober in prijazen človek je bil, ki je tudi meni polepšal dan. O podobnih zgodbah bi se lahko razpisal. Z Modrijani sem bil v 20 letih zelo veliko med ljudmi in se srečeval z nešteto zgodbami.

Kako pa skrbite zase? Mislim na zdravje in dobro počutje. Sploh zdaj, med epidemijo.

Sprehod po svežem zraku, zdrava in raznovrstna hrana, vedra družba ... Vse to dela čudeže. Ob tem pa nikakor ne smemo podcenjevati lastnih misli, ki lahko ustvarijo ali preprečijo bolezen. Kar se tiče aktualne skrbi za zdravje, pa naj povem še, da sem že pred epidemijo na igranjih uporabljal razkužila za razkuževanje mikrofonov in rok. Opazil sem, kako manj zbolevamo. Že več let sem imel vedno ob sebi kakšno razkužilo. Trenutne razmere sem vzel resno, zato redno uporabljam razkužila in masko, in za zdaj kar v redu brodimo skozi ta čas.

Pogosto slišimo, da je novi koronavirus, ki je zaustavil pretirano hiter ritem življenja, predvsem priložnost za vzpostavitev bolj pristnega odnosa s seboj. Za samospoznavanje.

Kaj pa vem, kdor se ni prej pretirano posvečal sebi, se tudi zdaj ne bo. Samospoznavanje je težka beseda za tistega, ki res pozna njen pomen. Samospoznavanje ni z rožicami posuta pot. Močno dvomim, da so ljudje zdaj stopili na pot samospoznavanja. Kolikor opazujem okolico, jih je večina še bolj zatopljena v navidezni svet družbenih omrežij. Torej, opažam manj samospoznavanja in več »zadevanja« z družbenimi omrežji in konflikti, torej več je doživljajske otopelosti. Številni so tudi ugriznili v gnila jabolka, ki so jim bila servirana, in podlegli konfliktom ... V zvezi s covidom ne dramatiziram. Je, kar je. Virus je tukaj. Naredimo vse, kar je v naši moči, da poskrbimo za zdravje vseh nas, ob tem pa krepimo medsebojno pomoč in solidarnost, na vsakem koraku. Vse bomo premagali. Vse bo še dobro. Predvsem starejšim in bolnim, ki so že mesece zelo prestrašeni, moramo nameniti čim več besed spodbude, jih razvedriti, opogumiti. Dogajalo se je, da so se številni, predvsem mladi, skoraj apokaliptičnemu poročanju uprli in delali po svoje, starejše pa so tako prestrašili, da je to samo škodilo. Poročati je treba preudarno in trezno. Mi pa moramo biti toliko zreli, da upoštevamo, kako zajeziti širjenje virusa. Tudi jaz pogrešam občutek, da v lokalu v miru, brez strahu, spijem kavo. Zelo pogrešam druženje z Modrijani. A za vse to bo še čas.

Na preizkušnji je predvsem solidarnost družbe. Jo premoremo?

Mislil sem, da jo premoremo dovolj. Zdaj nisem več prepričan. Vsaka kriza kot poplava naplavi tudi veliko blata in dračja, torej umazanije, če uporabim milejšo besedo. Zdi se mi, da tisti, ki so res solidarni, ki solidarnost živijo, ne govorijo o njej, ampak delajo. So tihi vojaki v imenu solidarnosti in ne pametujejo, ampak pomagajo. Številni prostovoljci ta trenutek skrbijo za osamljene starejše ljudi. Številni pomagajo najmlajšim. A so skriti, tihi, ne potrebujejo pozornosti. Zaslužijo pa si pohvalo. Dragi prostovoljci, vsi, ki garate, poklon. Zaupam tudi v zdravstvene delavce. Vem, da garajo od jutra do večera.  

Kot ste dejali prej, je pri vas doma zelo redko prižgan televizor.

Televizije trenutno skoraj ne gledam. Oddaje spremljam in analiziram na spletu. Prav tako na spletu redno spremljam informativni program. Resnično poskušamo večere preživeti drug z drugim. S čim manj motenj.

Priljubljena oddaja Slovenski pozdrav, ki jo vodita z Darjo Gajšek, se z novim letom poslavlja s televizijskih zaslonov. Zakaj?

Ker sem začutil, da je te zgodbe dovolj. Tudi za slovo je treba zbrati pogum. Se posloviti od navezanosti na nekaj in tvegati. Posneli smo 200 oddaj, pet Silvestrskih pozdravov in šest festivalov Slovenska polka in valček. Krasna zgodba. Z lepim koncem in poslovilno sezono.

Nekateri Televiziji Slovenija očitajo, da favorizira slovensko narodno-zabavno glasbo v primerjavi z drugimi zvrstmi glasbe domačih ustvarjalcev. Upravičeno?

Pred očmi je vedno pomembno imeti širšo glasbeno in kulturno sliko. Zagotovo je pomembno, da se na televiziji predstavljajo vse glasbene zvrsti. Narodno-zabavna glasba je zelo pomembna, ker je nastala v našem prostoru in ker je svetovni fenomen. Zato si zasluži posebno pozornost in prostor. Narodno-zabavna glasba je nastajala z razvojem medijev in je že skozi vso zgodovino povezana s Televizijo Slovenija in Radiem Slovenija. A tudi druge glasbene zvrsti potrebujejo in si zaslužijo svoj medijski prostor. Osebno si bom v prihodnje prizadeval, da se predstavi čim več dobre in raznovrstne glasbe.

Pravite, da je televizija zanimiv svet. Pa tudi krut. Kako krut?

Delo na televiziji ni najbolj preprosto delo. Pred kamerami ne moreš ničesar skriti. Kamere vse opazijo in vse pokažejo. Srečaš pa se tudi s številnimi preizkušnjami. Lahko bi pisal in pisal o tem, a se vseskozi trudim, da v srcu ohranjam le tisto, kar sem doživel lepega. Najpomembnejšo misel v zvezi s televizijo mi je povedal moj nekdanji profesor dr. Jože Ramovš: »Blaž, bodi pozoren, da ti vse preizkušnje ne zagrenijo srca. Ohrani odprto in radovedno srce.« Mislim, da sem ohranil veselje do dela, veselje in zanimanje za ljudi, menim, da sem s tem dosegel največ. Glede na to, da sem imel v sedmih letih opravka s tisoči ljudmi, zelo raznovrstnimi, da sem z njimi doživel vse mogoče zgodbe in sem ob tem še vedno ohranil veselje in zanimanje za ljudi, menim, da sem naredil največ in sem delal prav.

Predvsem luštno je torej bilo.

Res sem imel veliko energije. Spomnim se, ko sem v enem tednu posnel dve televizijski oddaji, odpel vaje za Noč Modrijanov ter odpel še dve Noči Modrijanov in zatem še igral ... pa sem imel še vedno preveč energije. Sploh nisem bil pretirano utrujen. Zato, ker so me napajali ljudje, pozitivno vzdušje, nočno življenje, res sem imel veliko kondicije. Zelo se je poznalo, da sem sicer živel zelo zdrav življenjski slog, zato sem zdržal vse te napore. Čutil sem, da lahko premikam gore. Zdaj sem se malce umiril. A še bi premikal gore. To imam v krvi. Mislim, da kar celotna moja družina, že generacije nazaj. Oče je še vedno zelo dejaven in mladosten, dedek pa je imel zelo zanimivo življenje, tudi za kakšen film, kaj vse mi je povedal.

In katera dedkova pripoved vas je najbolj navdušila?
Z dedkom sva se veliko pogovarjala o predvojnem, vojnem in povojnem času. Govorim o drugi svetovni vojni. Dvakrat je bil pred zidom, da bi ga ustrelili, pa je preživel. Veliko zgodb mi je povedal iz prve roke. Tako mnogo bolje razumem zgodovino, ki me je od nekdaj zanimala. Veliko sva govorila o vojni. Spraševal sem ga o vseh podrobnostih. Govoril mi je, kaj od prikazanega v filmih je bilo dejansko res in kaj ne. Harmonika in glasba sta mu pomagali prebolevati vojno tragiko in vse težke spomine. Vedno je govoril: »Glasba me je rešila.« Ob tem sem začel razmišljati o zdravilni moči glasbe. Sicer pa je bil dedek štajerska legenda. Vozil se je s težkim motorjem in sočasno igral še harmoniko. Bil je za štose. Vsi so ga poznali. Predvsem pa je zgodaj vstajal in veliko, res veliko delal. Delo je v naši družini sploh zelo močna vrednota. Ati Peter je zelo dejaven, prav tako brat Miha, ki z ženo Martino vozi uspešno podjetniško zgodbo.

Pa boste še sodelovali s TV Slovenija? Snujete z njimi kakšno novo oddajo?

Kar se dela tiče, so moja prioriteta Modrijani, ko bo znova čas za intenzivno delo. Zanima me tudi gospodarstvo. Že v novem letu bom dejaven na povsem drugem, bolj gospodarskem področju, ker me to res zanima, veseli in ker v to verjamem. Ostajam povezan z Radiem Rogla in Televizijo Slovenija kot zunanji sodelavec, s projekti ali z nastopanjem z Modrijani. Oboje imam rad.

Omenjate gospodarstvo. Ste lahko bolj konkretni?
O tem še ne morem govoriti, več bom lahko povedal prihodnje leto.

Kaj pa EMA? Enkrat se mi dejali, da si želite sodelovati na izboru slovenske popevke za Evrosong. Je ta želja še živa?

Seveda! Na Evrosong gremo. A bomo še malo počakali, da se situacija s covidom umiri, da bomo lahko s seboj odpeljali še družine. Da se bomo skupaj lepo imeli. Nazadnje sem bil kot gledalec Evrosonga na Portugalskem. Joj, kako smo se nasmejali in uživali.

Kaj poslušate med vožnjo v avtomobilu?

Studio City in Odmeve.

Mislila sem, da boste rekli Modrijane, ker vas želim vprašati, kaj počnejo fantje zdaj, ko ni nastopov?

Pogosto se slišimo. Pa tudi ustvarjamo. Takoj ko bo mogoče, bomo snemali nove pesmi in spote. Na spletnem portalu YouTube objavljamo krajše posnetke, ki nastajajo spontano doma, in posnetke iz velikega arhiva Noči Modrijanov. Čez poletje smo izpeljali devet koncertov. Resno smo pristopili in projekt izpeljali zelo odgovorno, tudi inovativno. Res smo se potrudili.

Že leta in leta imate izjemno veliko privržencev. Tudi med mladimi. Kakšna je »filozofija« Modrijanov?

Delo in veselje do dela. Užitek ob delu. Samo to. Ni višje ali neke druge filozofije. Mogoče le ena huda potreba po ustvarjanju. Vse drugo pa je ljubezen, povezanost med člani. Radi se imamo. Radi smo skupaj. Radi smo skupaj na odru.

Kdaj bo naslednja Noč Modrijanov?

Takoj ko bo mogoče. Če bo, bomo srečni. Če je ne bo, smo hvaležni za vse Noči za nazaj.

Modrijani v eni od svojih uspešnic prepevate »Sreča je v malih, malih je stvareh ...«. Kaj je za vas sreča?

Seneka je rekel: »Sreča je sovpadanje pripravljenosti s priložnostjo«. Ta definicija mi je najbližje. Delam, migam, nekaj počnem, da sem ves čas pripravljen, ko pride priložnost, da jo sploh zaznam. Ob tem je sreča tudi sprejemanje. Vsega, kar nas obkroža. Gonilo je pričakovanje, a sreča je sprejemanje.