Darja Avsec

Rak ji je spremenil življenje – na bolje!

Sonja Grizila / Zarja
1. 5. 2017, 19.13
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

V razvitem svetu ni veliko bolezni, ki bi bile neizprosno usodne, tudi rak že zelo dolgo ni smrtna obsodba.

Šimen Zupančič
Darja Avsec je izgnala strah iz svojega življenja.

Razen če imaš smolo in stakneš kakšno agresivno obliko ali ga ujameš v zadnjem stadiju že vsega razbohotenega. Kljub temu se ga še zmeraj neizmerno bojimo, diagnoza nam sesuje svet, številni razmišljajo, da se morda sploh ne splača bojevati, kajti tudi boj je lahko naporen in boleč … Bolezen sprejema vsak po svoje, to, kar vam danes predstavljamo, je način a' la Darja. Otroci njenega zazdravljenega raka so poezija, blog in knjiga, ki je nastala po blogu, posledica zdravljenja pa urejena gospa, ki je izgnala strah iz svojega življenja.

Darja Avsec je imela pred osmimi leti, ko so ji na mamografiji odkrili centimeter in pol velik tumor, petdeset let, odraslo hčer, enajstletnega sina, moža, ki mu v knjigi pravi Verdi, in službo prevajalke francoščine in angleščine. Svojega življenja ni imela za idilično, ampak kljub občasnim nihanjem za normalno.

In potem šok. Rak. Čutila se je zaznamovano, piše v knjigi Svitanja. Zakaj?

Kaj sem počela narobe?

»Mislim, da je takšno mnenje kar v okolju, pa tudi sam si dovoliš tako razmišljati – da je rak nekaj umazanega, nekaj, kar si sam zakrivil, spraševala sem se, kaj sem delala narobe. Dvajset let že hodim na jogo, mislila sem, da sem počistila negativne vzorce – zdaj pa to. Če prav pomislim, sem bila razočarana nad seboj. Ko zboliš, padeš iz ravnovesja, se razglasiš. Nisi uglašen niti s seboj in drugimi.«

In je seveda grebla po sebi, kaj bi lahko povzročilo raka na dojki, najpogostejšega raka pri ženskah. »Imela sem stresno življenje, kot prevajalka sem se zmeraj bojevala z roki, tekmovala sem s kolegi, ki so pol mlajši od mene. Nisem znala živeti s stresom in si reči, da vse pač ne more biti pravočasno in vrhunsko, namesto tega sem se trudila, hodila v službo zunaj delovnega časa in si dopovedovala, da bom zmogla, jaz lahko. Zelo občutljiva sem bila za kritiko, vsaka lektorjeva pripomba me je potrla, namesto da bi jo dobrovoljno sprejela. Zdaj vem, da je bil moj vrednostni sistem napačno naravnan. Ko pride diagnoza, najprej dvomiš, da je to res, potem si jezen, nato obupan, na koncu si rečeš: no ja, imam ga, zdaj ga je pa treba odpraviti.« Boj ali vdaja sploh ni bilo vprašanje, za kar je seveda zelo dober motiv tudi enajstletni otrok. Pripomba – številni pišejo oporoke in poslovilna pisma, pa čeprav je izražen le sum, da gre za raka. Zaznamovanost lahko pomeni tudi to, da drugi v tebi vidijo skorajšnjo smrt in vse mogoče zaplete, ki se bodo zvrstili pred tem.

Predolgi trije tedni

Odkrili so torej tumor, pokazalo se je, da je rakast – in potem čakanje. Pa rentgen, ki bi moral pokazati, ali je rak razsejan. In druge preiskave. Prijateljica ji je posodila devedeje s francoskimi komedijami, ki so ji pomagali prebroditi čas do končnih izvidov. Tri tedne dvomov in mučenja. A novice so bile dobre – tumor ni imel zasevkov, bil je še v kapsuli, kot se temu reče. Takrat je znova zaživela.

Sledila je operacija, z majhnim rezom so ji izluščili tumor in kmalu po tistem je začela pisati blog, ki je, kot pravi, čiščenje s pisanjem, zapisi so pač resnica, kot jo doživljaš v nekem trenutku. Po operaciji so ji našli še strdek pod kolenom, ki je bil očitno posledica zloma pred davnimi leti na smučanju na Jahorini. »So ljudje z rakom in so ljudje s strdki!« je takrat zapisala. »Jaz sem človek z rakom IN strdkom.« Zaradi tega si je morala šest mesecev dajati injekcije v trebuh (»saj bo, kot rešeto«, piše), nekaj zasevkov v bezgavki pa so morali namesto z operacijo odstraniti z obsevanjem. In ker je bil rak hormonsko odvisen, so ji zamorili estrogen z zdravili, pa tudi jajčniki so morali ven. V hipu je bila v meni, kar se je zelo dobro ujemalo z najstniškimi muhami pubertetniškega sina. Krasna kombinacija! Ginekologinja ji je prigovarjala, naj se sprijazni z nasilno meno, ker ji pač ne sme dati nadomestne hormonske terapije, logično.

Bom zmogla?

Po nekaj mesecih se je vrnila v službo. Spet strah, ali bo zmogla. Dodelijo ji invalidsko upokojitev za štiri ure. Kdaj se je pravzaprav izmotala iz obupa in se začela bojevati? »Komaj sem čakala na operacijo, olajšan si, ker je grda tvorba šla ven. Zavest, da so naredili zame vse, kar so mogli, je odrešujoča. Ampak potem moraš še sam veliko narediti. Šla sem na bolj aktivno jogo, na kateri si spreminjaš miselne vzorce. Eno leto po končanem zdravljenju sem začela pozabljati na bolezen, delala sem na telesu in duši, zavedati sem se začela, kaj je pomembno in kaj ni, začela sem ceniti življenje. Nisem se ukvarjala z ljudmi, ki so mi jemali moč. Ker sem dokaj občutljive sorte, sem imela veliko takšnih, ki so prihajali k meni s svojimi težavami, ki sem jih potem dolgo premlevala – zdaj se temu izogibam. Ne dovolim si več, da bi me stvari potrle, da bi jokala in obupovala, kot sem nekoč, zdaj vem, kako se s hudimi stvarmi spoprijeti. «

Kako je pomembno okolje, ko se ti podre svet? Z enajstletnim otrokom najbrž ne moreš razpravljati o bolezni in se delati, kot da ni nič? »Ne bi mogla reči, da sem imela kaj posebno ugodno okolje,« pravi. »Mama je kričala, 'v naši družini ni raka', mož je sam precej bolan, zelo se je sekiral, kar mi ni posebno pomagalo, s hčerjo sva bili obe zaskrbljeni, ali se bo rak morda pokazal tudi pri njej. So mi pa pomagale prijateljice. In imela sem svoj blog, če torej bližnjim nisem povedala vsega o svojih stiskah in kako sem to občutila, so pa prebrali. Blog ni bil odziven, ker je bil zaprt, spremljalo ga je le enajst ljudi (od leta 2008 do 2013). Iz teh zapisov sem naredila izbor, niso vsi o bolezni, ampak tudi o drugih rečeh, ki so se takrat dogajale, in najbolj hude, polne dvoma in strahu, sem izpustila.« Zapisi so polni humorja, tudi slengovske besede je na grozo lektorjev pustila, za večjo aventičnost.

Zmorem sama

Figo. Seveda sem vprašala, ali se je vključila v katero od skupin za samopomoč, pa je rekla, da ne. Šele zdaj jih obiskuje, ko jim predstavlja svojo knjigo. To so krasni ljudje, pravi, ampak jaz nisem prava za druženje. »Sem individualistka, nimam potrebe po skupinskih obravnavah težav, rekla sem si, da bom zmogla sama. No, ne čisto sama. S tremi ženskami smo se povezale, spoznale smo se v bolnišnici, me se lahko sporazumevamo. Knjiga je znova vse obrnila na glavo. Ne maram javno nastopati. Že v blogu sem se razgalila, a sem čutila, da lahko, da sem med svojimi. Potem pa sem nastopala med ljudmi, ki jih ne poznam. Precej naporno je bilo. Popolnoma drugače je v skupinah za samopomoč, ker sem s temi ljudmi na isti valovni dolžini.«

Najbrž je še posebno ženskam, ki podpirajo tri hišne vogale, težko povedati, da so resno zbolele? Kdo pa bo opravil vse, ko ne bomo več »opravilno sposobne«, za povrh bodo imeli družinski člani še z nami težave?

»Pozitivna stran bolezni je, da končno postaviš sebe na prvo mesto. Najprej joga in druženje, potem pa pridete še drugi na vrsto, sem si rekla. Javno nastopanje, ki sem se ga prej zelo bala, zdaj ni nič takšnega. Premagala sem svoj strah. Odprla so se mi vrata tudi za poezijo, na Igu, kjer živim, imajo ženske zelo razvito kulturno dejavnost, vključila sem se – ja, tudi to je posledica bolezni. Pišem pesmi in jih objavljam. Znova sem aktivna na blogu, ki je zdaj odprt in imam lepo število ogledov. Čeprav je bilo hudo, je končna bilanca zelo ugodna – iz sebe sem potegnila vse najboljše, počistila sem balast iz svojega življenja, sama in s sinom sem šla na potovanja, ki sem si jih zmeraj želela … Zdaj si priznam, da sem včasih obupana, in znam prositi za pomoč, česar prej nisem obvladala – zmeraj sem si govorila, da zmorem sama. Ne zmoreš!

Kako lahko tako fajn zgledaš? 

Slovenci smo precej čudno ljudstvo, ne znamo se odzvati, ko se komu zgodi kaj hudega. »Nekateri te kar pokopljejo, pravi Darja. »Kako lahko tako fajn zgledaš, če imaš raka? so me spraševali.« Večina pa se zapre vase in čaka, da nas bodo prizadeti sprejeli in nam pustili vrtati po sebi, in tako oboji čakamo – prizadeti in potencialni tolažniki. In seveda ne pridemo nikamor, prizadetost je le še večja. »Zato je treba pisati, razbijati tabuje. Zakaj blog? Da pomagam sebi in pojasnim drugim. Na predstavitvi knjige včasih kdo reče: 'joj, jaz pa tudi poznam nekoga, ki je zdaj v takšni stiski', pa kupijo knjigo, da bi jim pomagali skozi najhujše. Prav ganjena sem.«