Intervju

Miša Molk za kladivo raje poprime kar sama!

Alenka Sivka/Zarja
7. 1. 2017, 17.28
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Miša se zelo rada pogovarja. Komaj čaka, da jo kaj vprašaš, in še preden do konca izustiš vprašanje, ima na jeziku odgovor. Je izjemno hitra sogovornica, misli se ji kar pobliskavajo, prehitevajo druga drugo.

Mateja J. Potočnik
»Včasih še vedno ženske na hitro pograbijo svoje moške pod roko, če se kje pojavim.«

Veliko se smeje in njen smeh napolni prostor. Vprašaš jo lahko kar koli, še posebej rada ima provokativna vprašanja. Uživa v besednem preigravanju. Ko pa odgovarja, se ji leva obrv dvigne in kar drhti od vznemirjenja, kaj in kako bo povedala. Še vedno je iskriva, še vedno duhovita. Igriva. Radovedna. Topla. Odkar ima na Televiziji Slovenija spet oddajo, diha globlje.

Zdi se mi, da ste z oddajo Zgoraj brez spet zadihali. Ali imam prav?

O Uli»Ula je moje sonce. Odrasla, živi svoje življenje. Zaupam ji. Nimava veliko skrivnosti, ker se prehitro izdava. Želim ji vso srečo. Predelala je stvari, ki niso bile lahke. To spoštujem. Ponosna sem na to in občudujem njeno iskrivost, smisel za humor, predanost delu. Zlasti pa to, da nikdar ne bo niti za trenutek pomislila, kako komu škodovati in zakaj sploh.« 

Absolutno imate prav. Diham bolj globoko in vem, zakaj kdaj zajamem sapo. V polnem pogonu sem. Srečujem se z ljudmi in z njimi izmenjujem svoj svet. Zdi se mi, da moram toliko stvari »pregovoriti«, toliko zgodb premleti in podeliti. To osmišlja moje delo. Po eni strani sem »party animal«, po navadi sem bila zadnja, ki sem hodila z zabav, ko se je še plesalo in pelo in ko se družba še ni povsem pomešala med seboj. Zdaj se mi pogosto zdi izguba časa kar nekje viseti in si rečem: »Pojdi raje domov brat kakšno knjigo. Kaj pa sploh počneš tukaj?« 

Kako gre to skupaj – ste zelo družabni, pravite, a hkrati se vam ne ljubi družiti z ljudmi?

Če bi me kdo želel kaznovati, bi me lahko s tem, da bi mi odrekel možnosti komuniciranja. Zato se dobrim odnosom vedno spoštljivo priklonim. Ko sem mesec in pol imela nehodni mavec na nogi, sem nenadoma začutila neki mogočni impulz, da moram ven, med ljudi. Zato sem prosila, da so me nesli v lokal pod mojim stanovanjem, da sem sedela tam na kavi in se pogovarjala z ljudmi, ki so hodili mimo.

Da ste lahko dihali?

Nadihala sem se dvojno: svežega zraka in se izklepetala. Ko se zapreš, ljudje nehajo hoditi k tebi. Zato moraš sam narediti dva koraka, da jih drugi potem naredijo pet. A če ne narediš prvega sam, si res sam.

In vi ste poklicali ljudi, da so vas nosili po stopnicah štuporamo?

No, enkrat me je prijatelj nesel dol in tudi nazaj gor. V naročje me je vzel in nesel po stopnicah kot na poroki. (smeh) Morala sem se izklepetati in opazovati mimoidoče. Vsak detajl opazim, kako kdo hodi, kaj počne medtem, in si rišem značaje, iščem ozadja. Prav ta različnost me zanima. Zato me motijo opredelitve, češ, ta človek je drugačen. Vsi smo drugačni! Po hoji, izrazu na obrazih potem ugibam, kakšne žaklje si je človek natovoril, kako se mu je dojemanje sreče izmaknilo. Zakaj se sploh spraševati o sreči? To je samo trenutek, ki te oplazi. Včasih se vozim v avtu, sonce mi blešči v oči in kar na glas vzdihnem: Ahh, kako sem srečna! In mine. Gre. Samo malo me »pošlata«, kot bi me angel pobožal zadaj po vratu.

Se vam zdi, da preveč hlepimo po sreči in se sprašujemo o njej?

Seveda, ker nam zgolj odsotnost nesreče še ne zadostuje za srečo. Mi bi več. Hlepimo po vzvišeni sreči in premalo se ukvarjamo sami s sabo, da bi si rekli »v redu sem, fajn mi je«. Včasih nam je dobro doma, pa v službi ne štima, včasih nasprotno … vedno se v življenju nekaj zatika zato, da se malo samosprašujemo. To nam je podtaknjeno, da se ne razpustimo in ne razkuhamo. (smeh)

Kaj torej pri vas trenutno ne štima, da migate?

(razmišlja) Dobro vprašanje! Nikoli se denimo ne zalotim v indolenci, brezbrižnosti ali dolgočasju. Večen nemir je v meni spraševati, ugibati, pretikati se med zgodbami, želeti, delati, deliti.

Slovenci menda res ne znamo živeti brez dela, brez njega ne obstajamo.

Ne vem, koliko smo zares produktivni, ampak oznaka »priden Slovenec« nas spremlja še iz časov nekdanje Jugoslavije, ko smo bili bolj delavni od drugih Balkancev, ki so si vedno vzeli čas za pogovor, kavo, pijačo, za prigrizek. A prav tako so Slovenke hodile med službo k frizerju in na tržnico. Slovenec je morda tudi priden, predvsem je pa ponižen in ustrahovan in zato tudi priden. Koliko je pri tem zares produktiven, je pa že druga reč. Žižek je duhovito rekel, da Slovenec tudi seksa samo zato, ker je priden – da opravi dolžnost.

Kaj boste počeli čez deset let, ko ne bo več oddaje in vam ne bo treba migati?

Delala bom stvari, ki jih že zdaj, a mi čas in obveznosti ne dopuščajo, da bi se jih lotila povsem poslovno, izobraževanje za javni nastop, govor, komuniciranje. Bolj kot vse me zanima premagovanje treme. Če človeku primanjkuje samozavesti, če ni »opravil« sam s sabo, ne more nastopiti suvereno. Ali igra in preigrava ali se zlomi. Tremo povzroča dvom, negotovost, nezaupanje v samega sebe. V našem izobraževalnem centru smo med treningi velikokrat prišli na osebno področje: o čem dvomiš? Najprej moraš premagati strah pred kritiko, se sprejeti, obračunati sam s sabo. Potem lahko začneš izvajati vaje za govor, interpretacijo, držo, hojo.

Mateja J. Potočnik
Če človeku primanjkuje samozavesti, če ni »opravil« sam s sabo, ne more nastopiti suvereno.

Brala sem, da je strah pred javnim nastopanjem pogostejši kot strah pred smrtjo. Na prvem mestu.

Seveda, veliko uspešnih in slavnih se ukvarja s paničnimi napadi, ko se znajdejo pred vprašanjem, kdo sploh so in ali bodo lahko tudi tokrat tako dobri kot zadnjič. Želja ugajati vsem je zapeljiva in nevarna, medtem ko se ti trese drobovje.

Ste bili vi vedno suvereni, od prvega nastopa na televiziji? Bili ste odprti, polni prešernega smeha.

Hvaležna sem, da so mi ta smeh dovolili. Ampak ko sem šla prvič z mikrofonom med ljudi, na teren, so se mi tresla kolena. V studiu pa sem se vedno počutila suvereno. S kamermani sem vzpostavila svoj odnos. Imela sem svojega Lojzeta (Lojze Zlodi, op. p.), ki mi je pomežiknil, in vse je bilo v redu. Še danes je tako. Ko gledam v kamero, za njo čutim človeka.

Ta vaš smeh in prostodušnost ...

... sta del mene. Mojega značaja, mojega temperamenta. Igriva sem, radovedna in lep občutek je, ko ti ne porežejo kril.

Kdaj pa ste šibki, kaj vas sesuje?

Če mi človek ne odzdravi, če se mi ne nasmehne, na primer, zelo razmišljam, kaj je narobe. A sprašujem se, kaj je narobe z mano, ne z njim. In se potem ukvarjam s tem. To je dokaz pomanjkanja samozavesti. Ali pa ne, morda imate prav, saj istočasno začnem razmišljati, kaj se tistemu človeku zares dogaja.

Kaj pa besede, ali vas tudi ranijo? Prepiri?

Za besede sem zelo občutljiva, ker jih je treba znati oblikovati, prepiri pa so lahko tudi zelo konstruktivni in osvobajajoči, če se seveda krešejo dobri ali vsaj duhoviti argumenti. Rada imam, da mi ljudje povejo svoje mnenje, in super se imamo. Zelo hitro pa spregledam take, ki se sprenevedajo, a jim tega ne povem. Nima nikakršnega smisla ljudem, ki sta jih strah ali pa navidezna moč pognala v večno igranje vlog, češ, udaril bom po Miši, kaj zares razlagati.

Spremljam vas na Facebooku, ste kar dejavni.

Kakor kdaj. Zapišem kaj, kar me trenutno dregne, in o tem, kar počnem, da delim med fejsbukovci tudi informacije o svojih oddajah. Nekateri uredniki imajo za to posebej plačane ljudi, jaz za to skrbim sama. Komuniciram tudi z nekaterimi, ki jih še nisem srečala, pa smo postali res dobri prijatelji.

S koliko ljudmi imate pristne odnose?

Pristne z vsemi, s katerimi imam odnos. Imam veliko »odnošajev« (smeh), prijatelje pa lahko naštejem na prste ene roke. Zelo hitro se odprem ljudem, a se vprašam, kaj bodo oni s tem sploh lahko počeli. Včasih sem bila tudi jaz kot kanta za smeti, ljudje so stresali vse svoje težave name. In tega preprosto ne morem več, biti odlagališče tegob za ljudi, ki jih ne poznam. Jože odide z lahko dušo, jaz pa predelujem v sebi: Ojoj, zapustila ga je! On je odšel s prijateljem na pivo in je že ves vesel in poskočen, jaz pa sem sesedena. Negativcev imam dovolj, naj si »spedenajo« življenje!

Vi imate »spedenano« življenje?

Ne čisto. (Mišin prostodušni smeh)

Kaj pa mu manjka?

O sebi kot močni ženski: »počasi bom začela verjeti v to, ker mi je že toliko ljudi to reklo. Jaz tega nisem vedela. Sebe čutim kot občutljivo, ne ravno šibko, a zelo hitro ranjeno, kar tudi pomeni, da nisem dovolj samozavestna. Jaz sicer pravim, da te ne more raniti nihče, raniš lahko samo samega sebe. Če ti kdo kaj »zabriše« v obraz, se lahko to odbije od tebe kot od teflona ali pa o tem razmišljaš še tri dni. Jaz o tem lahko razmišljam dolge tedne.«

Ogromno stvari, ki bi jih še počela. Knjigo moram napisati, tega se moram res lotiti. Saj imam že veliko zapisov, a treba je narediti selekcijo, treba je presejati, kaj me je res določilo. Kako so me opredelile dobre, kako slabe stvari ....

Ne boste poklicali na pomoč Vesne Milek?

Ne, nje pa res ne, morda koga drugega! Dve tako tenkočutni ženski … potrebovali bi škatlo robcev pri vsakem pogovoru. Morda bom pa res koga povabila zraven, ker je treba vzpostaviti distanco. Nekdo drug te sprašuje drugače.

Pisanje je očiščevanje.

Absolutno. Morda bi se rada komu zahvalila, koga pa bi okrog ušes. Ne morejo biti ljudje nekaznovani zaradi grdobij!

U, to bo pa zelo brana knjiga! Ali ne kaznuje takšnih ljudi že življenje?

Ja, saj to je tudi življenje, če v kakšni knjigi kaj prebereš. (smeh) Treba je povedati, kaj se počne in česa se ne sme početi.

Se česa bojite? Bolezni, na primer?

Da, bolezni zelo. Ker skrbi prenašaš na druge. Smrti me pa ni strah. Iz tega se delam norca, pravim, da me bodo že našli, če ne drugega, bo po nekaj dneh že zaudarjalo iz stanovanja. (smeh) Naša smrt je boleča za tiste, ki te imajo radi, veliko bolj kot za odhajajočega. Meni bi bilo žal le zato, da ne bi mogla biti navzoča pri nekaterih dogodkih. Sicer pa je smrt zame strašno logična posledica življenja. To je lažje kot staranje – če si betežen, je hudič!

Boste na »stara leta« živeli v domu?

Če bo Ula dobro zaslužila, mogoče. (smeh) Sicer pa je vedno več primerov, da gredo skupaj živet po – kaj vem – tri, štiri ženske, kot tiste v znani nadaljevanki Zlata dekleta. Imajo se dobro, se zabavajo, skupaj plačujejo položnice, to se mi zdi dobra varianta. Samo dobro se morajo prenašati med sabo. Sicer je pa izjemno lepo in tankočutno staranje in odhajanje ponazorjeno v filmu Na zlatem ribniku, v katerem sta igrala Henry Fonda in Katharine Hepburn. Oba precej čez sedemdeset sta za ti vlogi dobila oskarja. Kako lepo sta skrbela drug za drugega, kakšna ljubezen!

Živite sami – bi sprejeli še koga v svoj dom ali preveč radi in preveč dobro živite sami?

Jaz lahko oboje. Znam zelo dobro živeti sama in zelo dobro znam biti s kom, ki ima tudi svoje življenje. In bi živela s kom, ne bi pa smel biti prilepljen name, tega ne maram. In nimam slabih izkušenj. Res pa je, da niso dolgo trajale. (smeh) Dvakrat sem bila malo bolj resno z moškima. In nisem imela težav s komuniciranjem, organiziranjem. Pri moških mi je všeč, ker imajo drugačen pogled.

Se vas moški bojijo?

Mislim, da se me bojijo razočarati, vsaj to mi je rekel zadnji partner – da ga je strah, da ne bo izpolnil mojih pričakovanj. Ali pa ni hotel biti razočaran sam nad seboj. (smeh) Imela sva različne načine življenja. On je želel biti v naravi, jaz grem včasih rada v kino. On bi kuhal doma, jaz sem si želela kdaj pa kdaj na kosilce, z avtom, po soncu, da se malo prevetriš. A moški dobijo občutek, da niso prebrali mojih misli, in so razočarani nad sabo. Prefrigana ženska vzbudi pri moškem občutek, da je glavni in se je vse porodilo v njegovi glavi, v bistvu mu pa ženska obrača vrat. Meni pa se to ne da, nenehoma nekaj preigravati.

Ste preveč iskreni z njimi?

Popolnoma. Včasih je bolje biti malo tiho. (smeh) Jaz pa kar rečem. Če ni dobro naredil, pač ni. In tudi če ni spreten s kladivom in žebljem, naredim kar jaz, namesto da bi mu ploskala, tudi če je neroden. Ker se potem ne počuti moško. Tudi pri seksu je tako: pustiti mu je treba vodilno vlogo. V postelji naj bi bil on gospodar. Tam nimamo ženske kaj gospodinjiti. (smeh) Pa je res tako?

Vidim, da je z leti prišla tudi modrost. (smeh)

Saj vam pravim, da sem že marsikaj odmetala. (smeh)

Ali ženske sploh še potrebujemo moške?

"Samsko žensko ošvrknejo malo zviška, je kakor nevarna, deležna manj spoštovanja."

Potrebovati še ne pomeni ljubiti. Nujno jih torej ne potrebujemo, saj znamo preživeti in živeti tudi brez njih. Lahko so odveč, breme, pomota, če so pa fajn … je lahko zelo fajn! Smo pa zelo predsodkov polna družba. Nekateri ljudje še vedno gledajo žensko drugače, če nima ob sebi moškega. Samsko žensko ošvrknejo malo zviška, je kakor nevarna, deležna manj spoštovanja. V glavah je slika popolnejša, če sta skupaj moški in ženska. Včasih še vedno ženske na hitro pograbijo svoje moške pod roko, če se kje pojavim. Ne zavedajo pa se, da s tem povedo le to, da ne zaupajo svojim partnerjem.

Bi živeli drugače, če bi imeli na voljo še eno, dve življenji?

Danes je to, kar mi je uspelo narediti iz sebe, zgolj osnutek. Za marsikaj mi je očitno zmanjkalo časa. Zato je to, kar živim, zgolj skica, poskus. Če bi imela moč in možnost več življenj, bi bila morda tudi psihoterapevtka, rock pevka, morda nomadka, kriminalistka ali nabiralka biserov. In potem bi bil moj portret popoln. Zdaj, pri mojih letih, je nesmiselno te želje prenašati v resničnost. Nimam tako vseobsegajočega upanja kot denimo Bush, ki mu je uspela pobegniti cela ena duhovita, a se je verjetno niti zavedal ni. Rekel je namreč: »Vem, kdo sem, in rad bi postal to, kar sem.« Očitno ga je »pošlatala« starostna modrost.

Imate rajši čustveno življenje z vzponi in padci ali bolj mirno?

Mlačnega že ne! Brez emocij usahnem. S čustvi gradiš odnose. Treba jih je izražati, sicer lahko samo napišeš listek, kar potrebuješ. Čustva nas združujejo in razdvajajo in v obeh primerih pretiravamo. Vedno je drama! V vsakem človeku je nekaj tega, odvisno samo, kako in koliko to pokažemo navzven.