Kako je mogoče, da iz Italije prihajajo prestižni izdelki in ponaredki, ki so praktično enako kakovostni?
Reuters
Iste roke, ki so izdelovale original, šivajo tudi ponaredek.
Reuters
Predmestje Neaplja Secondigliano.
Bralci, ki so del poletja preživeli v kakšnem italijanskem mestu, se gotovo spominjajo pretežno temnopoltih mož, ki na vogalih ulic ali vzdolž peščenih plaž prodajajo ženske torbice in ostale modne dodatke.
Pojem ponaredka se praviloma povezuje z nižjo kvaliteto, a ne v Italiji. Tamkaj pocestni trgovci nemalokrat brez sramu postopajo pred prestižnimi trgovinami in izdelke enake kvalitete prodajajo za drobec cene. Zakaj in kako je to mogoče? Organizirani kriminal.
Camorra in visoka moda
Neapelj je bil nekoč prestolnica konfekcije in visoke mode. Vse se je spremenilo v devetdesetih, ko se je proizvodnja nižje- in srednjekakovostnih izdelkov preselila na Daljni vzhod. Trimilijonskemu mestu ni preostalo drugega, kakor da svojo modno industrijo preusmeri v izdelke visoke kakovosti. Kot smo pisali že prejšnji teden, so neapeljske tovarne konfekcije predvsem potilnice (v angleščini sweatshop, op. p.), torej nelegalni obrati v garažah in hodnikih hiš, kjer visokokvalificirana delovna sila v nemogočih razmerah po 12 ur dnevno kroji oblačila vrhunskih modnih znamk.
Modne hiše svetovnega ranga lastnike teh potilnic povabijo na dražbo, kjer povedo, koliko kosov oblačil potrebujejo. Pobudo nato prevzamejo tovarnarji, ki ponudijo časovni okvir in ceno, za katero so pripravljeni izvesti naročilo. Na podlagi zase najugodnejše ponudbe modna hiša določi zmagovalca, a to še ni tisti, ki je podal zmagovalno ponudbo. Zmagovalec dražbe je namreč tisto podjetje, ki v najkrajšem času dostavi produkt, ki ustreza zahtevam kakovosti. Modne hiše nato vsem, ki so se odločili za izdelavo naročenega, dostavijo blago in načrte za kroje, v knjigi Gomora razkriva Roberto Saviano.
V tej dirki do dna pa je na koncu izplačan samo eden – tisti, ki je bil prvi in dovolj dober. Drugi ostanejo z izdelki, za katere ni legalnega kupca. Te izdelke odkupijo in prodajo naprej mafijski klani neapeljske Camorre. Tiste malce slabše kvalitete na ulici prodajajo pocestni trgovci, tisti boljše kvalitete pa gredo v razpečevanje po legalnih mrežah trgovin široko po Evropi.
Wikipedia
Prodajalci prodajajo ponaredke na ulicah večnega mesta.
Zakaj modne hiše ne ukrepajo?
Seveda se poraja vprašanje, če je temu tako, zakaj visoke modne hiše mafijcev ne ovadijo, saj jim z razpečevanjem »originalnih« ponaredkov počnejo poslovno škodo. Odgovor na to nas popelje še nivo globlje. Neapeljski direktorat za boj proti organiziranemu kriminalu je namreč pred desetimi leti sporočil, da so nemški policisti na njihov poziv aretirali osumljenega camorrista, ki je dobil delo v neki nemški trgovini z oblačili. Preiskava je pokazala, da je možakar dejansko njen lastnik, italijanski preiskovalci pa so tako potrdili, da je camorristični klan iz Secondigliana nadzoroval vsak člen v proizvodni in prodajni verigi, kar je v svoji knjigi opisoval že Saviano.
Saviano kolebanje modnih hiš pojasnjuje z dejstvom, da bi se s prekinitvijo sodelovanja z organiziranim kriminalom morali odreči tudi ceneni delovni sili. »Klani bi jim preprečili dostop do tovarn oblačil v okolici Neaplja in jim onemogočali odnose s tovarnami na vzhodu Evrope in v Aziji. Glede na veliko število nakupovalnih centrov, ki jih obvladujejo klani, bi obsodba s strani modnih hiš ogrozila tudi na tisoče maloprodajnih kontaktov,« trdi Saviano.
Reuters
