Mobilna verzija
17:57 21. september 2017

Premikajmo telo!

Matic Munc
2

Sem otrok časov, ko je tovariš Mito Trefalt na različne načine spodbujal Slovenke in Slovence, da bi bili telesno aktivni.

Matic Munc

Matic Munc, redni kritik socialne države Foto: M24

Kulture telesne vadbe ne bomo pridobili skozi učni predmet »telesna vzgoja« in mislili, da smo vse opravili. Težje poti so pogosto tiste z višjo vrednostjo. In tega je treba mlade naučiti.

To je počel prek medijskih izpostavitev in dosegal dobre rezultate. Mnogi so ostali zaležane nepremičnine pred televizijskimi zasloni, drugi so se odločili za eno od oblik gibanja, mogoče so vsaj trimčkali. Trim steze so brstele po deželi, zavil si v prvo goščo in že te je čakala tabla z maskoto in progo. Uvod je zgolj ogrevanje, da ne bi mislili, kako je bilo v dobrih starih časih vse krasno in je zdaj narobe.

Kazalci redne telesne vadbe v Sloveniji kažejo, da je rekreativcev v različnih športnih dejavnostih iz leta v leto več, vendar nas lahko taka statistika tudi zavaja. Človekovo telo je narejeno za vsakodnevno hojo in tek, takšni pač smo. Moj učitelj teka na daljavo svoje seminarje celo začenja s provokativno tezo, da tisti, ki dnevno ne preteče vsaj dve uri, ni normalen. Mogoče malo pretirano, vendar ob razmisleku niti ne tako napačno – človek je vsak dan več ur tekel in hodil. To je v naših kosteh in mišicah. Pa počnemo vsaj del tega? Hja, kakor kdo.

Spoštovani Primož Kozmus je ob neki priložnosti precej zgrožen pripomnil, da med mladimi opaža skrb vzbujajoče dejstvo, da mnogi ne znajo narediti prevala in se ne zmorejo s prsti na rokah dotakniti nožnih prstov v predklonu. Ne gre. Naš olimpijec si tega ni izmislil, sam opažam podobno – sključeno držo in nezmožnost pregibanja v osnovnih telovadnih vajah. Kulture telesne vadbe ne bomo pridobili skozi učni predmet »telesna vzgoja« in mislili, da smo vse opravili. Gre za pripravljenost in prepričanja v družinah, da je to zdravo za vse ali pa je v nedeljo bolj preprosto parkirati vse člane na sedežno garnituro in gledati premikajoče slike. Nihče ni rekel, da je redna vadba preprosta, vendar težje poti so pogosto tiste z višjo vrednostjo. In tega je treba mlade naučiti. Že zelo zgodaj. Praktično takoj.

»Veste, naša ni za noben šport. Je en tak motorični debil.«

Zgrozim se ob tem stavku. Trdno verjamem, da noben človek ni takšen, povrhu je nespoštljivo o svojem otroku trditi nekaj takšnega. Se strinjam, mogoče ji ne ustreza košarka, tek ali gimnastika, vendar hoditi vendar zna, kajne? Glede na široko paleto športnih možnosti ni vrag, da vsakdo najde nekaj zase. Poskusiti je treba. In seveda tudi z nekaj napora vztrajati.

Pod Ojstrico srečujem ljudi različnih starosti in kondicije. Njihovi obrazi in drže telesa že na daleč nakazujejo bolj zdrav odnos do življenja. Tudi pozdravimo se, kar je lep, a že malo pozabljen ritual. Nismo vrhunski športniki, se pa trudimo. Nagrada? Svež zrak in dih jemajoč pogled na čudesa narave. Majica je premočena in noge malo skelijo. Vsaj vem, zakaj jih imam. Vrnitev v civilizacijo je brutalna. Mimo mene se je pred pol ure peljal 10-letnik na tisti napravi z dvema kolesoma, ki vozi sama, in neki mladenič je odšel predčasno s svetovalnega srečanja, ker je pač zahteval brezžično povezavo, da bi igral igrice. Hoja se mu je zdela naporna. Ne zvoni alarm, vendar – če imate možnosti in zdravje, premaknite svoje telo od točke A do točke B, pa čeprav peš. Počutje bo dobro. Pa skoraj zastonj je, le obraba čevljev se računa.

Vaš prispevek