Rdeči križ Slovenije, Območno združenje Ormož, Krajevna organizacija Sveti Tomaž in Medobčinska lokalna akcijska skupina za preprečevanje zasvojenosti na območju občin Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž so v prostorih Osnovne šole Sveti Tomaž organizirali okroglo mizo z ozdravljenim odvisnikom Branetom Miličevićem, ki je v primežu odvisnosti od drog živel več kot desetletje.
»Vse se je začelo z laganjem in manipuliranjem že v osnovni šoli. Iskal sem pozornost pri puncah, bil sem dober športnik, odličnjak. Želel sem izstopati. Najprej sem poskusil cigarete in alkohol. Starši so mi zaupali. V drugem letniku gimnazije sem začel kaditi travo. Trava mi ni bila dovolj, želel sem eksperimentirati, poskusiti druge stvari. Začel sem jemati plesne droge – spid, ekstazi, kokain … To so poživila. Plešeš celo noč, in ko prideš domov, ne moreš zaspati. Prijatelji so mi svetovali uspavala, pomirjevala. Nato sem poskusil heroin. Na začetku me je bilo sicer zelo strah, ampak ker sem jo do takrat odnesel brez posledic, sem ga vzel ... Najprej manj, nato vse več. Vsak odvisnik ima svojo najboljšo drogo, zame je bil to heroin.«
Za drogo tudi kradel
Brane je zapadel v peklenski krog odvisnosti. Razmišljal je samo o tem, kje in kako bo prišel do droge. Potreba po heroinu je rasla iz dneva v dan. Drogo je začel tudi preprodajati, zanjo krasti. »Potem sem šel na metadon in se zraven še drogiral. Vmes sem bil večkrat očiščen, a vsakič, ko sem pustil drogo, nisem vedel, kaj bi sam s sabo, nisem imel pravih vrednot, bil sem prazen … Vedno znova sem se vračal v svet drog, saj sem se le tam počutil normalnega. Ni me droga pripeljala do napačnega življenja, ampak me je napačno življenje pripeljalo do droge,« je prepričan Primorec.
Komuna ali cesta
Več kot deset let je živel v primežu odvisnosti od drog, večkrat se je predoziral, enkrat je bil celo klinično mrtev, vse dokler ga starša nista postavila pred dejstvo – komuna ali cesta. »Pri tridesetih letih sem odšel v komuno, najprej samo zato, da sem dobil streho nad glavo. Predstavljal sem si jo kot neko najnižje dno, ki ga človek lahko doživi. A ni bilo tako. Prvič sem se čutil sprejetega, prvič sem občutil, da je nekomu mar zame, da mi zaupa. Počasi sem skozi naloge, delo in odgovornosti pridobival zdravo samopodobo. Dobil sem prijatelje. Tudi odnosi s starši so se izboljšali. Tri leta sem bil v komuni in to je bilo zame eno najlepših obdobij mojega življenja,« opisuje naš sogovornik.
Izhod iz odvisnosti je v njegovo življenje vrnil lepše barve. Spoznal je novo življenje, ki traja že trinajst let. Danes je ponosni mož in oče, ki se veseli prihoda že drugega otroka.
