Nekatere igra pokliče po naključju, drugi že od majhnega vedo, kaj bi želeli početi. Kako je bilo pri vas?
Odraščal sem v okolju, kjer je bila kultura zelo cenjena. Ljubezen do ljubiteljskih gledališč, literature, vedno se je sodelovalo pri kakšnih prireditvah, zvečer nastopalo, na rojstnih dnevih je kdo deklamiral kakšno pesem ... Pozneje sem izvedel, da je bil moj stari oče, sicer brat pisatelja Franceta Bevka, motor ljubiteljskega društva in del nekaterih gledaliških skupin. Že ko sem bil otrok, sem mami oznanil, da bom igralec. Seveda me je vprašala: A tak, filmski? Jaz pa sem rekel: Ne ne, tak, navaden. (smeh) Vedno me je zanimalo delo, ne pa nekakšno poziranje in promoviranje. Pa je naneslo, da sem to tudi postal. Preizkušal sem se v raznih osnovnošolskih in gimnazijskih krožkih, po sprejemnih izpitih na AGRFT pa se je hitro začelo – že kmalu po začetku šolanja so me povabili k nekemu filmu.

Dejali ste, da vas je zanimalo delo, ne pa promoviranje. Pri Gorskih sanjah je tega vseeno več kot pri gledaliških projektih, v katerih ste sodelovali zadnja leta. Kako gledate na to?
Dokler ni nadležno, je to v redu. Že ko sem se odločil za sodelovanje pri tem projektu, sem zavestno sprejel tudi ta del, saj nisem naiven. (smeh) Sicer pa to ni moja prva taka izkušnja: v tretjem letniku AGRFT sem bil prepoznaven še bolj kot zdaj, igral sem namreč glavni vlogi v dveh nadaljevankah (Internat in Rodna letina, op. p.), ki sta se vrteli ena za drugo, osem nedelj zapored. Danes je medijska ponudba tolikšna, da se vmes kaj izgubi, takrat pa je bilo samo to in v času predvajanja so vsi sedeli pred televizorjem. Takrat so me ustavljali na cesti in podobno.

Kaj mislite, s čim bi se ukvarjali, če ne bi bili igralec?
Najprej sem hotel študirati psihologijo, to me je zelo zanimalo. A informativni dnevi so bili strašno dolgočasni, bolj bi mi bila všeč praktična psihologija. Ampak tudi igralski poklic ima s psihologijo marsikaj skupnega: preizkušaš se v različnih položajih in raziskuješ samega sebe. Koliko znaš biti zaljubljen, zloben, pošten ... Zato vlog ne delim na velike in majhne, ampak se sprašujem, kaj od tistega, kar me zanima, sem v njih našel. Koliko je mene v vlogi, kako daleč lahko grem? Tako so stvari vedno zanimive.

Celoten  intervju preberite v novi številki revije Vklop!