Po daljšem premoru se je na domače glasbeno prizorišče vrnila Bilbi, ki nas je pred dobrimi desetimi leti pobožala z znamenitimi vijolicami. Dovolj razlogov, da smo se z vsestransko nadarjeno umetnico pogovarjali tako o rožicah kot tudi o glasbi, ne nazadnje pa še o prazničnem času, ki je pred vrati.
Bilbi, spomnim se, da je bila skladba Hvala za vijolice izjemna uspešnica, ki se je vrtela vsepovsod. Kakšne spomine pa imate vi?
Hvala za vijolice je bila prva skladba, s katero sem se predstavila slovenski javnosti, in že zaradi tega bo zame zmeraj nekaj posebnega. Odprla nam je resnično mnogo vrat, ponudila veliko možnosti za koncerte, igrali smo že po vsej Sloveniji, pa tudi zunaj meja. Ljudje so jo vzeli za svojo, igra se na rojstnih dnevih, celo na porokah ... kljub žgečkljivi temi, ali pa morda ravno zaradi tega, kdo bi vedel. Še zmeraj jo zelo rada prepevam, je praktično stalnica na vseh nastopih in koncertih. In če me bo spremljala tudi do konca moje kariere, bo to resnično znak, da smo spesnili in posneli dobro skladbo. Seveda bi bila še kako vesela, če bi ljudje poznali tudi druge skladbe v takšni meri, ampak tega si pač ne moreš izbrati, na to nimaš vpliva. Zato sem v tem trenutku resnično hvaležna za to, kar je, kar imam in v katero smer plujem, včasih mirno, včasih razburkano, kakor to pač narekuje življenje. In kot pravi refren enega jazz standarda - zjutraj me spremlja sonce in ponoči luna, kaj pa rabiš več?
Res je! Kako je sploh prišlo do te odmevne zgodbe?
Mnogi so razočarani, ko slišijo odgovor. Nastala je iz golega heca, iz dobre večerne debate, ob kozarčku zares dobrega rdečega vina, seveda primorskega, se točno spomnim, katerega. (smeh) Pogovor je tekel o varanju, o ljubicah in o tem, kako so le-te skozi zgodovino imele prej sloves »rešiteljic« zakonov kot kaj drugega. In kako res vsakdo pozna nekoga, ki ima direktne ali indirektne izkušnje s »skakanjem čez plot«, in da pri tem zanimivem športu nikakor ne zaostajamo tako zelo za svetovnimi prvaki Francozi. Kdo ve, glede na to, kako bolno smo zasvojeni s tekmovanji in resničnostnimi šovi, mogoče bo tudi za to disciplino nekoč obstajalo kakšno uradno tekmovanje ali šov. In da ne bo pomote, varanja ne zagovarjam, s skladbo sem ponudila samo pogled iz drugega zornega kota.
So vam vijolice tudi sicer ljube ali so vam katere rože še bolj všečne?
Zelo rada imam rože in predvsem jih rada občudujem, ko rastejo, na travniku, na vrtu ali pa vsaj v lončku. Seveda sem vesela tudi posameznega cveta ali šopka, jih pa poskušam posušiti, da jim vsaj malo podaljšam lepoto. Tiste prave vijolice so mi resnično ljube. So skromne in nežne. Takšne so tudi spominčice in marjetice. Tudi te imam zelo rada. Pri vijolicah je seveda posebna ta vijolična barva, ki je predvsem lepa, ima tudi svojo moč in simboliko. Se je pa sama besedna zveza »Hvala za vijolice« porodila iz nemškega izraza »Vielen Dank für die Blumen« ali »Hvala za rože« iz istoimenske skladbe, ki jo je izvajal Udo Jürgens, pesem pa so uporabili tudi za uvodno špico risanke Toma in Jerryja. Vsebina je sicer popolnoma druga. Zanimivo je tudi to, da so bili nekateri poslušalci prepričani, da vijolice v moji skladbi predstavljajo bankovce za 500 evrov. Tudi ta interpretacija se mi zdi super, prav tako paše na besedilo.
Tistega leta, se mi zdi, ste na Popevki prejeli nagrado za besedilo?!
Če se ne motim, je bilo res vse zelo blizu. To je bil moj prvi nastop na Popevki. Z Gregorjem Stermeckim sva prejela nagrado za najboljše besedilo. Skladba Drobne slike se je pričela z verzom: »Ko pomivam posodo, pomivam srce … takrat vse pozabim, pozabim na te.« Se mi še danes zdi zanimivo, da sva dobila nagrado. Je pa bila to ena in edina nagrada vsa ta leta, tako da ja, lep stekleni kipec, ki stoji doma na omari med vsemi knjigami, seveda sva ga bila še kako vesela. V Sloveniji še zmeraj nimamo pravih letnih glasbenih nagrad, kot so na Hrvaškem Porini ali Amadeus Music Award v Avstriji ali Echo Music Prize v Nemčiji. Zato seveda še kako šteje vsak kipec.
Kasneje pa vas je pot zanesla še na Emo in MMS?
Ja, na začetku svoje glasbene poti sem seveda preizkusila vse naše festivale. Zanimalo me je, kako je nastopati z revijskim orkestrom in kako vse poteka v televizijskem studiu. Festivali so tudi ene od redkih priložnosti, da te ljudje lahko vidijo nastopati na televiziji, kar se nam je tudi zdelo pomembno. Je pa vsak takšen nastop kar naporen, potrebnih je veliko priprav in vaj, poskrbeti je treba za vizualno podobo in ne nazadnje tudi za ustrezno promocijo. Na Emi sem nastopila z energično skladbo To ni blues. Pri nastopu mi je pomagala ekipa prijateljev, pevcev in plesalcev z Dunaja in iz Londona. Na vajah in na odru smo se sicer imeli super, smo pa naredili velik finančni minus domači blagajni, tako da smo po tem malce ustavili konje. Nato sem se udeležila še Melodij morja in sonca, s skladbo Limonada, predvsem otroci so imeli radi to pesem, ker sem nastopila v takšni »ledeni« svetlikajoči se obleki in sem bila kot Elza iz Ledenega kraljestva. Tam sem pa imela, kljub velikemu trudu organizatorjev, tako težke zvočne razmere na odru, da sem se zavestno odločila, da dam festivale do nadaljnega malce na stran. Iskreno sem najbolj uživala na svoji prvi Popevki, ker sem bila popolnoma neobremenjena. Vsak naslednji nastop je bil nekako težji in bolj stresen. Tekmovanja v osnovi ne maram preveč, sploh ne v glasbi, kjer je toliko različnih izrazov. Kako sploh primerjati in vrednotiti takšno raznolikost? Nekje sem pred kratkim prebrala citat, ki me je kar nasmejal, mislim, da je avtor Bela Bartok, da so tekmovanja za konje in ne za umetnike. Kakorkoli, festivale sem odkljukala, mogoče me še kdaj kaj zamika, spet se je obudil Festival slovenskega šansona ...
Veliko ste tudi koncertirali, kajne?
Po izidu prvega albuma Drobne slike (2011) smo se povsem posvetili koncertom in nastajanju nove glasbe. Koncertirali smo takorekoč na vseh velikih festivalnih odrih, po kulturnih domovih in v najrazličnejših prireditvenih prostorih. Vzporedno sem ves ta čas delala tudi kot gledališka pedagoginja na II. gimnaziji Maribor, kjer sem bila umetniška vodja angleške gledališke skupine English Student Theatre. Uprizorili smo muzikale Romeo in Julia, Alica v čudežni deželi, Sen kresne noči in Figarova svatba. V letu 2014 smo nato izdali drugi album z naslovom Toskana. V letu 2017 pa tretji album z naslovom Šibke točke. Posneli smo tudi kar nekaj videospotov in tri božične koncerte Iz dnevne sobe, vse to in še več se lahko najde na našem kanalu BILBImusicChannel na YouTubu.
Potem, se mi zdi, kot da bi se malce umaknili z glasbene scene, prišlo je temno obdobje ...
Do korone smo nekako izdajali albume na tri leta, vendar se nato marsikaj preprosto ni izšlo. Situacija ni bila lahka, bilo je zelo malo možnosti za koncerte in za poučevanje, tako da sem se morala znajti drugače. Nekaj projektov smo lahko izpeljali preko spleta, tako smo pri English Student Theatru izvedli poskus spletnega muzikala, A Christmas Carol (Božična zgodba). V preteklosti sem veliko sodelovala tudi z Goethe-Institutom Ljubljana, kjer sem občasno izvajala glasbene in gledališke delavnice v nemškem jeziku. Med korono sem bila del ekipe, s katero smo snemali učne videe za učenje nemškega jezika preko spleta. Na glasbenem področju so sicer bile pobude, izvedli smo kar nekaj spletnih koncertov, vendar vse te pozitivne zgodbe niso mogle zamenjati običajnega števila koncertov.
Ste se pa v tem času znova posvetili gledališču?
Po prvem valu sem dobila priložnost na kratko zaigrati v Mestnem gledališču Ptuj v predstavi Kabaret Kuga, v kateri smo se ukvarjali z epidemijami skozi stoletja v kombinaciji s teksti Čapkove Bele bolezni. Bili smo super ekipa, sami prekaljeni mački, Jure Ivanušič, Gorazd Žilavec, Nenad Nešo Tokalič, moja malenkost, predstavo je režiral Matjaž Latin. Nato se je kmalu vse zaključilo zaradi ponovnih omejitev. Nato pa sem dobila ponudbo za vodenje gledališke šole v sklopu slovenskega prosvetnega društva Zarja v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Najprej smo z odraslimi uprizorili muzikal Hotel Obir, nato pa še z otroško skupino muzikal Čebelica Maja.
Pa vendarle glasbi niste nikoli rekli ne?!
Vzporedno smo pridno delali na novi glasbi, pričeli smo sodelovati z producentom Dejanom Radičevićem, z njim smo se super ujeli in tako smo posneli pet novih skladb. Z nami v studiu so bili še bobnar Jože Zadravec, basist Luka Herman Gaiser, Gregor Stermecki je zaigral na rhodese, kot gosta pa sta se nam pridružila še Tadej Košir na kitari in Neisha - Neža Buh na kitari. Dejan je poskrbel za malce drugačne aranžmaje, kot smo jih bili vajeni, resnično sem zelo uživala v tem procesu.
In tu je že prva glasbena novost ...
Odločili smo se, da skladbo Dolge luči predstavimo kot prvo, saj ima zelo sporočilno besedilo, ki se ujema tudi z mojo trenutno situacijo. Na sceno se vračam po kar dolgi pavzi, vsekakor sem si tudi sama postavljala podobna vprašanja, kot so v skladbi: »Zakaj se naj sploh vrnemo in na novo vse obrnemo?« Hkrati Dolge luči govorijo o novih začetkih nasploh in o pogumu, ki je potreben, da lahko neke stvari spremenimo. Ob nastajanju skladbe me je tudi zelo ispirirala prispodoba srne ponoči pred avtomobilom, ta ohromljenost, ko kar obstoji in se enostavno ne more premakniti. Tako je tudi nastal eden od verzov: »Čeprav kot srna trd, zaslepljen si, veš, da moraš skočiti na stran, v nov dan.«
Ste poskrbeli tudi za videopodobo?
Kar lep čas sem premišljevala, kako vizualizirati skladbo. Ker sama skladba nosi v sebi neko dvojnost, tako v besedilu kot v glasbi, sem se odločila, da bo to nekako glavna stvar v videozgodbi, torej prepletanje svetlobe in teme skozi tri zgodbe. V prvi zgodbi se ponoči vozim skozi samotno pokrajino in na cesti odkrivam razne stvari. Pri tem je prepuščeno gledalcu, kaj od tega je resnično in kaj ne, torej kaj od tega je mogoče privid, ideja ali misel. Druga zgodba predstavlja barvito nasprotje nočni vožnji, gre za osebno interpretacijo skladbe skozi petje, ples in razne geste, na travniku ob robu gozda, pod mogočnimi daljnovodi. V tretji zgodbi pa Bilbi dobesedno pripravlja sceno za snemanje videospota. In ta del predstavlja nekakšen umirjen pol, zatišje pred nevihto. Skozi videospot se pojavljajo različni predmeti, origami ptice, mahajoča mačka Maneki Neko in rdeč gugalni jelenček. Tudi sosedov črni muc Lucky se nekajkrat pojavi. Vsem je skupno to, da simbolizirajo srečo. Pri realizaciji mi je pomagala video ekipa Tender Beast Production, režiser Jure Demšar, direktor fotografije Domen Mlakar in montažer Marko Janžič.
Kakor slišim, to ne bo edina novost?!
Do konca leta nameravamo izdati še eno skladbo in videospot. Načrte nam v bistvu lahko prekriža samo še Božiček. Gre za skladbo, zelo drugačno od Dolgih luči, ki bo pobožala v tričetrtinskem taktu. Pomenljiv naslov Domov pa ni naključen za ta čas, ki prihaja.
Kaj pa novi album? Govori se, da je ta tik pred izidom in da ima precej nenavaden naslov Zakrpani.
Do sedaj smo posneli pet novih skladb in še vsaj toliko skladb je v pripravah za snemanje. Z albumom se nam še ne mudi preveč, vse ob pravem času. Imamo pa že naslov zanj, res je, Zakrpani. Na albumu bo sicer tudi skladba s tem naslovom, vendar ni to glavni razlog za to izbiro. Za nami je zelo intenziven čas, veliko stvari se je zgodilo, tako doma kot v svetu, veliko ran se je moralo zaceliti in veliko vrzeli je bilo treba zakrpati. In sedaj smo zakrpani, popravljeni in pripravljeni, da se znova soočimo z vsem, kar je pred nami. Kar je zakrpano, nikoli ne bo več povsem celo, zmeraj bodo vidni šivi in brazgotine, a tudi to ima svojo lepoto, saj priča o tem, kar smo doživeli, in to nas dela edinstvene in posebne.
Vstopamo v najlepši čas v letu. Kaj vam pomeni ta čas, ko diši po cimetu in piškotih?
Predvsem mi je všeč ta praznični čas, ker se vse umiri. Po navadi je sicer hektika vse do 24. decembra zvečer, potem pa, kot da bi stresu čudežno izvlekel vtičnico. Čas se ustavi in zunanji svet vsaj za nekaj časa izgine. Lepo si je vzeti čas za družino in najbližje. Trenutno me najbolj polni otroški smeh, res ga ni boljšega zdravila. Rada tudi kaj posebnega skuham, pri piškotih pa moram povedati, da me prehitijo vse sosede. Obvezno tudi vse okrasim, lučk je pri nas zmeraj kar nekaj. Našo slavno pinky smrekico smo morali žal upokojiti, ampak je že tu nova. Brez pa res ne gre.
