Dvakratni predstavnik Slovenije na Pesmi Evrovizije in eden najboljših vokalistov pri nas Omar Naber bo 10. novembra v ljubljanski Cvetličarni obeležil 18-letnico ustvarjanja. Njegova kariera ima sicer veliko daljšo brado, za njen uradni začetek pa šteje svojo zmago na Bitki talentov v oddaji Spet doma. Takrat je izdal tudi svoj prvi singel Vse, kar si želiš, ki je postal velika uspešnica, to pa se je v naslednjih letih zgodilo še z mnogimi njegovimi pesmimi. Te je v 18 letih v živo zaigral na več kot 1000 koncertih, za 10. novembra pa napoveduje veliki spektakel, kot se za polnoletnost tudi spodobi.
Kaj pripravljate poslušalcem?
Desetega novembra bom v Cvetličarni zagotovo preigral vse svoje največje hite, obiskovalce pa čaka še nekaj posebnih presenečenj. Na ta dan bom izdal tudi nov album. Sicer bo to spletni album in ga v fizični obliki za zdaj ne bo. Morda v obliki zgoščenke ali vinilne plošče pride naknadno. To bo skupek skladb, ki so jih poslušalci že lahko slišali – pomešan z novimi, še neslišanimi skladbami, ki bodo marsikoga zelo navdušile. Še posebej tiste, ki so moji zvesti poslušalci že od vsega začetka.
Novostim pa radi prisluhnete tudi sami, tudi od novih bandov. Tako je bilo tudi z Joker Out, ki ste jim pomagali pri preboju na sceno, danes pa veljajo za najbolj priljubljeno slovensko skupino. Jih zdaj že vi vprašate za kakšen nasvet?
Seveda, fantje so rasli s spremembami, ki so se dogajale v času digitalizacije, in jih razumejo bolje kot starejše generacije. Zaradi boljšega razumevanja zabavne industrije in vzvodov, ki peljejo k uspehu, jim je to tudi uspelo. Seveda brez dobre glasbe ne bi bilo nič. Marsikdaj jih vprašam za mnenje, na zvezi pa sva predvsem z Bojanom, s katerim sva dobra prijatelja že od njegovih začetkov. Lahko rečem, da mi je ogromno pomagal in dobro svetoval, kakor sem tudi jaz njemu, preden je bil band Joker Out sploh ustanovljen.
Kdo pa je vam najbolj pomagal pri vaših začetkih?
Moja edina res prava pomoč pri mojih začetkih je bil Franci Zabukovec, odličen kitarist in glasbeni producent, ki je zdaj kitarist pri skupini Mi2. Na začetku sem bil seveda brez izkušenj in mi je ogromno pomagal, svetoval in me spoznaval s svetom zabavne glasbe in z ljudmi iz glasbene industrije. Za to pomoč sem mu še danes hvaležen. Vprašanje, kaj bi bilo danes z mano, če takrat njega ne bi bilo. Še vedno sva na zvezi in še vedno skupaj ušpičiva marsikaj glasbenega.
Ste imeli v vseh teh letih tudi kakšno krizo, ste želeli odnehati in početi kaj drugega?
Tudi do tega je že prišlo. Ko recimo staviš na kakšno skladbo, v katero res verjameš, ji posvetiš nešteto ur, najameš najboljši studio, najboljše producente in glasbenike, ogromno plačaš za videospot in za promocijo, pa se vseeno ne zgodi nič, takrat je lahko hudo. Zdi se ti, da si investiral svoj čas, trud in denar v nekaj, iz česar ni bilo nič, kar se seveda zdi zelo krivično. A z leti spoznaš, da na svetu enostavno ni pravice. Marsikdo se sooča s še veliko hujšimi krivicami. Na koncu se s tem sprijazniš in greš naprej. Nove skladbe, nov način in pristop, venomer iščeš načine, kako najti svoj košček zemlje pod glasbenim soncem. O tem sem govoril že pri prejšnjem vprašanju, svet se spreminja, glasbena industrija pa prav tako. Treba je biti na tekočem, kolikor se da, a še vedno pravim, da brez dobre glasbe noben način ne pomaga in ne pripelje do uspeha.
Kaj pa bi počeli, če se ne bi ukvarjali z glasbo? Bi bili zobotehnik, za kar ste se izučili?
Kot zobotehnik sem delal eno leto in v tem času sem spoznal, da to delo enostavno ni zame. Zahteva veliko koncentracije, mirnega sedenja in odgovornosti. Jaz pa potrebujem dinamično delo, zato mi je biti glasbenik pisano na kožo. Še vedno je biti glasbenik velika odgovornost, vedno je treba od sebe dati vse, kar znaš, veš in zmoreš. Predvsem pa je to delo bolj zabavno in nepredvidljivo, kar temu poslu dodaja vrednost in me vedno znova prepriča, da bom glasbenik ostal verjetno do konca. Če ne drugega, v srcu. Če bi danes razmišljal o čem drugem, bi bil morda kuhar, saj vsi vedno pohvalijo mojo kulinariko. Po srednji šoli sem razmišljal tudi o vzgojiteljstvu, ker imam zelo rad otroke, oni pa mene.
Si jih želite nekoč imeti tudi sami?
Seveda. Z veseljem bi jih imel, a le s pravo osebo. Mislim, da je to najodgovornejša človeška naloga, zato je izbira partnerja izjemno pomembna. Mislim, da jih bom imel, vedeti pa ne morem.
Menite, da vas je kariera glasbenika bolj ovirala pri iskanju boljše polovice ali vam je pri tem pomagala?
Mislim, da me nikoli ni ovirala, kvečjemu mi je v preteklosti pomagala, a trenutno sem zavestno in po lastni volji samski. To, ali bom še dolgo samski ali ne, me trenutno ne zanima. Imam svoje načrte in cilje, in če se med izpolnjevanjem teh načrtov najde dekle, ki me ne bo oviralo, temveč kvečjemu dodatno motiviralo, jo z veseljem sprejmem v svoje življenje. V nasprotnem primeru pa rajši ostanem samski.
Kaj pa si (še) želite, da bi imeli čez 18 let?
Čez 18 let jih bom štel 60, takrat si bom želel mirnega življenja in predvsem zdravja. Rad bi užival v sadovih svojega dela, predajal svoje znanje in izkušnje na svoje otroke in razvajal svojo ženo, kolikor bo v moji moči. Sicer pa je to še precej daleč, tako da prav intenzivno o tem še ne razmišljam. (smeh)
