Nastala je 1978 v Wirralu, njuna ustanovitelja Andy McCluskey in Paul Humphreys pa tvorita njeno jedro še danes, čeprav skupina med 1996 in 206 deset leti ni delovala. Nekaj zelo prepoznavnih pesmi je zaznamovalo osemdeseta, slogu pa ostajajo OMD zvesti še danes.
McCluskey in Humphreys sta bila sošolca v osnovni šoli in potem sta v srednji šoli vsak zase igrala v različnih skupinah. Kar sta imela skupnega je odklon do kitarskega mačističnega rocka, ki je prevladoval v tistem obdobju. 1975 je McCluskey ustanovil skupino Equinox, pri kateri je bobnal njegov sošolec Malcolm Holmes, Humphreys pa je skrbel za opremo. V tem času sta oba odkrila tudi strast do elektronskega stila, ki so ga utemeljili nemški Kraftwerk. Sledilo je še nekaj skupin, Pegasus, Hitlerz Underpantz, kjer sta igrala skupaj. McCluskey je bil basist in pevec, Humphreys pa je od nošenja opreme in nastavljanja zvoka napredoval v klaviaturista.
The Id in začetki
Septembra 1977 sta v Wirralu oba ustanovila sedemčlansko skupino The Id, v kateri je prav tako bobnal Holmes, pela pa je McCluskeyeva punca Julia Kneale. The Id so redno nastopali na lokalni sceni in napisali tudi nekaj svojih pesmi. Oba protagonista sta se šla še vzporedni projekt z imenom VCL XI, ime je vzeto po diagramu na zadnji strani plošče Kraftwerkov Radioactivity – VCL 11. Skozi ta projekt sta iskala doseg elektronske glasbe. Avgust 1978 je prinesel konec za The Id, razlog so bila nesoglasja okoli glasbenega sloga. McCluskey se je za mesec dni preselil k elektronski zasedbi Dalek I Love You kot pevec, a že po nekaj tednih prenehal. Konec septembra sta s Humphreysom svoj VCL XI projekt preimenovala v Orchestral Manoeuvres in the Dark, čudaško ime je vzeto iz enega od verzov pesmi, ki jih je na steno svoje sobe napisal McCluskey. Okoli imena si nista delala skrbi, saj naj bi OMD odigral le en koncert.
Dva Paula ne bi naredila ničesar, dva Andyja bi se pobila med sabo
To je dinamika, za katero sta poskrbela nasprotji obeh glavnih glasbenikov. Humphreys je bil pragmatični »kirurg«, McCluskey udarni »mesar«. OMD je imel tudi zelo malo sredstev, glasbila so bila iz lokalnih ropotarnic, zato je imel McCluskey kot levičar bas obrnjen narobe. Humphreys je sam ustvaril nekaj inštrumentov iz elektronike, ki jo je sunil iz radia njegove tete. Končno je dobil tudi pravi synt, Korg M-500, ki ga je 3 leta odplačevala njegova mama.
OMD je začel nastopati kot duet, ki je igral na nasnete matrice s 4-kanalnega TEAC-ovega snemalnika, ki sta mu dala ime Winston. Prvič sta nastopila oktobra 1978 v Eric's Clubu v Liverpoolu in se zavihtela na prihajajoči elektronski Novi val britanske pop glasbe. Posnela sta en singl, Electricity, kot demo posnetek za prijatelje. A kot je naneslo, je pesem postala viralna in se kot požar razširila med ljubitelji prihajajočega sloga. Posledica tega nepričakovanega uspeha je bila pogodba z založbo Dindisc za sedem albumov, vredna 250 tisoč takratnih funtov.
OMD sta 1979 nastopala kot predskupina za Joy Division in potem za Garyja Numana, še enega pionirja elektronike, od katerega sta se ogromno naučila.
Lastna produkcija
Namesto da bi svoj prvi album posnela v najetih studiih, sta predplačilo od založbe porabila, da sta zgradila svoj lastni snemalni studio, imenovan Gramophone Suite. Pričakovala sta, da bosta zaradi slabe prodaje tako ali tako izgubila pogodbo, zato pa bosta imela vsaj studio. Na prvencu z imenom OMD je pri nekaterih pesmih bobne posnel nekdanji bobnar Id, Malcolm Holmes. Prvo pesem Messages je založba potem posnela znova in jo izdala kot singl, ki je postal velik hit. V tem času se je OMD pridružil še en član Dalek I Love You, Dave Hughes. Winstona so zamenjali živi Holmesovi bobni, Hughes je igral druge klaviaturo. Skupino je zapustil le po nekaj mesecih, konec 1980.
Še vedno Kraftwerk
Drugi album je nosil ime Organisation (po skupini iz katere je nastala skupina Kraftwerk) in je izšel pred koncem 1980. Na njem so OMD trio brez Hughesa, zvok na njem je temačen in malce depresiven zvok, ki ga je navdahnil samomor pevca Joy Division, Iana Curtisa. Na albumi je veliki protivojni hit Enola Gay, po letalu, ki je odvrglo atomsko bombo na Hirošimo. Pesem bi morala biti že na prvem albumu, a je počakala na drugega. Na turneji se je triu pridružil klaviaturist Martin Cooper in OMD so postali kvartet, zasedba McCluskey, Humphreys, Cooper in Holmes pa velja za klasično zasedbo OMD. Sledil je še en singl, Souvenir, ki je postal njihov največji hit do takrat. Tretji studijski album, Architecture & Morality je izšel novembra 1981 in postal njihov komercialno najuspešnejši izdelek. Cooperja je za nekaj časa zamenjal Mike Douglas, a v času turneje za tretji album je bil Cooper nazaj.Na albumu sta še dve veliki uspešnici, Joan of Arc in Maid of Orleans (z izdatno uporabo legendarnega Melotrona), slednja bo starejšim bralcem prišla iz spominov kot glasbena podlaga v oddaji za predstavitev slovenskih smučarjev v osemdesetih letih. Konec 1982 je OMD skoraj razpadel. McCluskey je povedal: »Nikoli se nismo nadejali takega uspeha, bilo je na smrt utrujajoče.«
Mirnejši časi
Leta 1983 je skupina zapustila komercialni moment in se podala v eksperimentalne vode (z radijskimi izrezki), kar odraža četrti album Dazzle Ships. Prodajno neuspešen je zamajal zaupanje obeh glavnih glasbenikov v njuno delo in pod vprašaj postavil glasbeno usmeritev. Peti album, Junk Culture (1984), je imel bolj pop zvok z uporabo semplov. Album je bil uspešnica in potrdil novo usmeritev kot pravilno. Singl Locomotion je OMD vrnil med prvih pet na angleških lestvicah. 1985 so OMD postali sekstet z bratoma Grahamom in Neilom Weirom, ki sta sodelovala pri šestem albumu, Crush. OMD so bili del druge britanske invazije, a v ZDA brez vidnega uspeha do pesmi s tega albuma So in Love, ki je osvojila 26. mesto na Billboardu. John Hughes je OMD prosil, da posnamejo nosilno pesem za film Lepa v rožnatem (1986). Za film so ponudili Goddess of Love, a ko je bil zaključek filma po negativnem odzivu poskusne publike posnet na novo, so OMD v samo 24 urah posneli If You Leave, ki je prišla na peto mesto v ZDA. Septembra 1986 je sekstet posnel tudi sedmi studijski album, The Pacific Age, vendar je priljubljenost v Evropi močno padla. Singl Live and Die je prišel med prvih 20 na domačih lestvicah. Junija 1988 so skupaj z Depeche Mode nastopili v Rose Bowlu v Kaliforniji in igrali pred 60 tisoč poslušalci, Dreaming pa se je uvrstila med prvih 20 na Billboardu. 1988 je izšel album z največjimi uspehi, brata Weir pa sta po koncu ameriške turneje zapustila OMD.
Ko poči, poči
Nesoglasij je bilo vedno več in kljub uspehu v ZDA se je 1989 poslovil klaviaturist in ustanovni član Paul Humphreys, predvsem zaradi kreativnih nestrinjanj z McCluskeyjem. Za njim sta šla še Cooper in Holmes in se pridružila njegovi novi skupini The Listening Pool. »Vedeli smo, da nekaj ne štima, nismo pa vedeli, kako to popraviti,« je o tem obdobju povedal McCluskey. Ta je nadaljeval solo kariero pod imenom OMD in dosegel nekaj solidnih uspehov, najprej z albumom Sugar Tax maja 1991, ki je prišel na tretje mesto angleških lestvic. Potem je v Liverpoolu rekrutiral nekaj glasbenikov (Lloyd Massett, Stuart Kershaw in Nathalie Loates) in novi OMD je bil sprva kar uspešen. Najbolj znane pesmi so Sailling on the Seven Seas, Pandora's Box in Call My Name. Naslednji album Liberator iz 1993 je OMD še bolj popeljal v dance vode, 1996 izdani Universal pa je bil spet bolj organski. Kljub temu, da odziv ni bil slab, se je McCluskey 1996 odločil upokojiti ime OMD, sploh, ker je napočilo obdobje britpopa in grungea. McCluskey se je podal v producentske vode in ustanovil dekliško zasedbo Atomic Kitten.
Zametki vrnitve
Čeprav OMD ni več obstajal, se je Humphreys povezal s Claudio Brucken iz skupine Propaganda kot duet OneTwo. Podal se je tudi na ameriško turnejo, kjer se je predstavljal kot Paul Humphreys iz OMD. Minilo je še skoraj desetletje, dokler ni nemška televizijska oddaja prosila OMD, da nastopijo skupaj. 1. januarja 2006 je McCluskey napovedal ponovno združitev s klasično zasedbo. Načrt je obsegal turnejo s studijskim albumom Architecture & Morality in drugim materialom izpred 1983. Maja 2007 je bil omenjeni album izdan na CD, ki so ga igrali na turneji maja in junija 2007. Pomladi 2008 sta izšla CD in DVD iz te turneje s koncerta v Hammersmith Apollu v Londonu. Ob 25-letnici Dazzle Ships so izdali prenovljeni album s šestimi novimi pesmimi, na turneji pa jih je spremljal tudi duet China Crisis.Junija 2010 je izšel še 11. studijski album, History of Modern in prišel na 28. mesto na lestvicah. Marca 2011 je sledila tudi ameriška turneja, prva v originalni zasedbi po 1988.
Vrnitev na vrh
Pomladi 2013 je OMD izdal novi album English Electric in prišel na 12. mesto, sledile so številne posebne izdaje, mali labumi, turneje in koncerti. Trinajsti album The Punishment of Luxury je izšel 1. septembra 2017 in skočil kar na 4. mesto v Angliji, OMD pa se je podal na turnej, kjer je Holmesa, ki je nikoli ni povsem okreval po infarktu na koncertu v Torontu 2013, zamenjal Stuart Kershaw. 2018 je izšla tudi avtobiografija skupine, 2019 pa so s turnejo in posebno izdajo Souvenirja praznovali 40-letnico obstoja. Kolekcija ob obletnici vsebuje 40 singlov skupine z novim Don't Go in 22 pred tem še neizdanih posnetkov iz arhiva.
Naj bo luč!
V obdobju Covid19 in zaprtja, je McCluskey odkril kreativno moč brezdelja in pričel pisati material za naslednji album, odigrali so tudi koncert v O2 areni pred omejenim občinstvom, medtem ko so drugi lahko spremljali prenos preko interneta. 14. album, Bauhaus Staircase, je izšel oktobra lani in skočil na presenetljivo 2. mesto angleških lestvic.Skupina je trenutno na svetovni turneji, ki pa ne obsega celinske Evrope.
OMD veljajo za enega ključnih akterjev vzpona synth-popa po koncu punk obdobja, njihovo pionirsko delo pa je pripeljalo do skupin kot so Duran Duran, Talk Talk, ABC, pa tudi projektov Vincea Clarkea, Depeche Mode, Yazoo in Erasure. Clarke je za OMD povedal, da so bili daleč pred svojim časom, Electricity iz 1979 pa kot razlog, da je postal glasbenik.
