Današnja zgodba je zgodba o skupini in glasbenikih, ki so progresivni rock ne samo ohranili pri življenju, pač pa ga zapakirali za 21. stoletje. Od iskanja samih sebe v začetku osemdesetih, vrhunca slave sredi osemdesetih, odhoda genialnega, a napornega pevca ob koncu dekade in začetka nove dobe, ko so vstali iz pepela in pionirsko postavili temelje produkcije, temelječe na podpori fanov.
Marillion, skupina, ki je nastala 1979 v Aylesburyju, se je rodila na pogorišču punka in vkomponirala še klasični progresivni rock in postala ena najbolj prepoznavnih neo-prog skupin osemdestih. Vse se jezačelo 1977, ko se je bobnar Mick Pointer pridružil skupini Electric Gipsy, od koder je z basistom Dougom Irvineom odšel svojo pot in ustanovil skupino Silmarillion. Za ljubitelje Prstanov, Silmarillion je Tolkienovo nedokončano delo, geneza obeh velikih sag, Hobbita in Gospodarja prstanov.
Odigran je bil le en koncert, 1979 pa sta se Pointerju in Irvienu na novo pridružila kitarist Steve Rothery in klaviaturist Brian Jelliman, prvi koncert pa so mladiči odigrali v Berkhamstedu 1. marca 1980. Od konca tega leta je skupina uporabljala skrajšano ime Marillion, razlog pa je bil v izogibanju potencialne kršitve avtorskih pravic Tolkienove dediščine. V tem obdobju se je poslovil basist in pevec Irvine, zamenjala sta ga basist Diz Minnitt in pevec Fish. Slednji, s polnim imenom Derek Dick je bil visokorasli škotski gorjan, ki je bil tudi pesnik in je poskrbel za najbolj kompleksna in polna besedila zgodnjih let skupine. Nova zasedba je prvič nastopila v Red Lion Pubu na Market Squareu v Bicestru 14. marca 1981. Konec 1981 so Marillion dobili še novega klaviaturista, Jellimana je zamenjal Irec Mark Kelly, Minnitta na basu pa Pete Trewavas. Še preden sta na krov prišla FIsh in Minnitt, je skupina že imela nekaj demo posnetkov, posnetih kar med vajami.
Od nepoznanih beznic do reflektorjev
Marillion so pozornost poslušalcev prvič pritegnili na radijski oddaji Friday Rock Show na BBC, ko so odigrali The Web, Three Boats Down from The Candy in Forgotten Sons. Dovolj, da jih je opazil EMI in z njimi podpisal podogbo. 1982 je izšel prvi singl, Market Square Heroes z epom Grendel na B-strani 12-palčne plošče.
1983 so po intenzivnem delu preteklih let pri EMI izdali albumski prvenec, Script for a Jester Tear. Glasba je imela nekaj pridiha progresive, pa tudi precej temno pripovedno plat. Za skupino je Script pomenil prvi komercialni uspeh, na angleških lestvicah je album prišel na tretje mesto, skladbi He Knows You Know in Garden Party pa sta se znašli med prvih 40 na angleških lestvicah. Kritiki so med drugim Marillion očitali, da glasbeno kopirajo Genesis, vseeno pa je album postal platinast, skupina pa je, kot smo že omenili, že omagani progresivni rock kot slog vrnila iz pozabe.
Po koncu turneje ob izidu albuma, je Fish teatralno odslovil ustanovitelja in bobnarja Micka Pointerja z razlogom, da je netočen in da se glasbeno ne razvija kot drugi člani skupine. V nekaj tednih so zamenjali kar nekaj bobnarjev, dokler se za bobne ni usedel pragmatični Ian Mosley. Na krilih prvenca je nastal tudi drugi album, Fugazi, ki je imel bolj hard rock slog, na lestvici albumov pa je zasedel peto mesto, pesmi Punch & Judy in Assassing pa sta prišli med top 40. Novembra 1984 je nastal še prvi živi album, Real to Reel z nekaj še neizdanimi pesmimi, album se je zavihtel na osmo mesto.
Največji album
Potem je 1985 prišel album Misplaced Childhood, z bolj pop zvokom. Pesem Kayleigh se je, tudi s pomočjo promocije EMI, zavihtela na drugo mesto, Lavender pa na peto. To sta tudi edina singla, ki sta kdaj prišla med prvih pet. Sam album je skočil kar na prvo mesto lestvice albumov, od koder je pregnal Boys and Girls, Briana Ferryja in se obdržal na vrhu pred Stingovim debitantskim albumom The Dream of Blue Turtles.
Album je konceptni, kar pomeni, da se skozi vse skladbe pretaka vodilna nit in zgodba, Kayleigh, Lavender in uvodni Pseudo Silk Kimono pa tvori glasbeni triptih, enotno zgodbo o tegobah odraščanju in neuslišanih ljubeznih. Kayleigh je tudi edina skladba skupine med prvih 100 ameriškega Billboarda in danes velja za klasiko osemdesetih. Poleti 1986 so bili Marillion posebni gostje koncerta Queen na festivalu v Nemčiji in so igrali pred 150 tisoč glavo množico. Ponujena jim je bila tudi možnost napisati glasbo za film Highlander, ki so jo zaradi obveznosti svetovne turneje zavrnili, nalogo pa so prevzeli prav Queen. Glasba Marillionov je bila vse prej kot običajna, od kompleksnih epov z menjavo ritmike, dolgih tudi 18 minut (Grendel), do skoraj pop pesmi kot je Kayleigh. Vse so zaznamovala izvrstna besedila, ki jih je napisal Fish. Ta je s svojimi eskapadami s popivanjem in mamili in občutku, da je nad ostalimi člani skupine, začel vnašati razdor v skupino, ki je bila na vrhuncu svoje slave. V samo nekaj letih so se iz čudakov iz klubov za nekaj 10 poslušalcev znašli pred več deset tisočglavim poslušalstvom.
Rešilne bilke
Četrti album Clutching at Straws (1987) je ohranil nekaj pop pridiha predhodnika, vsebinsko pa se dotika alkohola in življenja na poti. Album ni ponovil uspeha predhodnikov, je pa dal nekaj dobrih singlov, Incommunicado je prišel na šesto mesto, Sugar Mice in Warm Wet Circles pa na 22. Razlogi, zakaj se je konec 1987 Fish poslovil, se razlikujejo v tem, katera stran jih zagovarja. Fish je povedal, da je skupina postala prevelika, da je menedžer pobiral 20 odstotkov vsega (sam seveda ni povedal, da mu je pripadla skoraj polovica preostalega), ostali člani skupine pa so bili siti njegovih izpadov in primadona obnašanja ter otročjih izsiljevanj, ali so z njim ali pa z menedžerjem Johnom Arnisonom. Tako so konec 1987 vsi štirje podpisali pismo, da z njim zaključujejo sodelovanje. Fish je zadnji koncert z Marillion odpel julija 1988 in končal prvo obdobje Marillion. Poslušalci trdijo, da je bilo teh nekaj Fishovih let najboljše obdobje Marillion, a pri tem ne poznajo ozadja zgodbe. Preostali štirje, Pete Trewavas, Ian Mosley, Mark Kelly in Steve Rothery, so večkrat povedali, da bi s Fishom skupina razpadla v manj kot letu dni. Škot je proti članom skupine sprožil tudi nekaj tožb, med drugim je zase zahteval tudi ilustracije zgodnjih albumov in singlov, ki jih je narisal Mark Wilkins, čeprav so se prvotno dogovorili, da si jih bodo razdelili.
Novi Marillion s h-jem
Januarja se je na avdiciji za novega pevca znašel Steve Hogarth, imenovan tudi preprosto samo 'h' (ejč, po angleško), nekdanji klaviaturist in pevec The Europeans in How We Live. Prišel je ravno pravi čas, da je odpel vokale za naslednji album Seasons End. H je bil popoln kontrast Fishu, z drugačnim glasom, nastopom in je izhajal iz new wave sloga, pred tem pa nikoli ni imel v lasti nobene plošče skupine. Ker je Fish s sabo odnesel tudi vsa besedila za novi album, so morali fantje začeti znova. Na ponovni izdaji Clutching at Straws mnogo let pozneje so kot bonus sicer dodani prav demo posnetki s Fishovimi besedili. Te je potem Fish uporabil v svojih solo projektih, začenši s prvim solo albumom, Vigil in a Wilderness of Mirrors. Steve Hogarth je prvič nastopil 8. junija 1989 v nekem pubu pred 100 poslušalci, ko so snemali video za Hooks in You. EMI je pri izidu albumov dal prednost Marillion pred Fishovim prvencem, ki je počakal več kot pol leta. V začetku 1990 so Marillion odšli na svetovno turnejo ob izidu petega albuma. V Riu so na festivalu Hollywood Rock igrali pred 180 tisoč ljudmi in zaključili največjo turnejo na Wembleyu, pri čemer je bilo jasno, da je Fishova zamenjava uspela.
V iskanju izgubljene identitete
Naslednji album, Holidays in Eden, je najbolj pop orientiran album skupine, kar je del oboževalcev pospremil s precejšnjim neodobravanjem. EMI je ob 10-letnici sodelovanja izdal še album Best of Both Worlds, šest pesmi s Fishom in šest s Hogarthom. Oktobra 1992 se je končala še turneja za Holidays in Eden, 1993 pa niso nastopali, pripravljali so svoj najpomembnejši album.
Brave, ki je izšel februarja pred 30 leti, je temačen in kompleksen konceptualni album, ki so ga fantje ustvarjali 18 mesecev in prvi z novim producentom Daveom Meeganom. 1995 so izdali nov album, Afraid of Sunlight, ki mu tako kot predhodniku EMI ni namenil nobene promocije, kar je posledično pomenilo zelo slabo prodajo. Na slednjem je ep Out of This World, posvečen Donaldu Campbellu, ki je umrl pri postavljanju hitrostnega rekorda na vodi. Pesem je bila inspiracija, da so 2001 iz vode končno potegnili Campbellove ostanke in njegov čoln Bluebird. Po končani turneji novembra 1995 je EMI prekinil pogodbo s skupino. 10 let po vrhuncu slave so se fantje znašli na dnu, prepuščeni sami sebi, z več sto tisoč funtov velikim dolgom založbi. Že 1992 so začeli postavljati svoj lastni studio, Racket Club, kar je zdaj, ko so postali neodvisni, prišlo še kako prav.
Brez denarja in na dnu
Svoje delo so promovirali skozi neodvisno založbo Castle in naslednji album This Strange Engine, izdan aprila 1997, je bil finančno splovljen skozi šivankino uho. Marillion niso imeli denarja niti za ameriško turnejo. Mark Kelly, ki se je navduševal nad novostjo, imenovano internet, je našel mailing listo ameriških oboževalcev in jih povprašal, če bi podprli turnejo z donacijami. Tako so zbrali 60 tisoč dolarjev in igrali tudi v Ameriki, lojalna baza oboževalcev in internet pa so napovedali nov poslovni model, ki je rešil skupino pred propadom. Deseti album Radiation, z drugačnim glasbenim pristopom, ki je izšel septembra 1998, je naletel na mlačen odziv. V tem času so fani skupini postavili tudi spletno stran in kako jo bolje reklamirati, kot 11. album oktobra 1999 poimenovati kar Marillion.com.
Kaj pa če bi…
Izpolnjena pogodba treh albumov z Castle je pomenila, da gredo Marillion še enkrat svojo pot, z novim načinom delovanja. Kdo bi si mislil, da so prav oni pionirji »crowdfundinga.« Kot v svoji knjigi opisuje Mark Kelly, je nekega dne na pripravah novega albuma predlagal drugačen pristop z radikalnim eksperimentom. Oboževalce so vprašali, če bi pomagali financirati produkcijo novega albuma s prednaročilom, še preden se je snemanje sploh začelo. 12.674 vplačil po 25 dolarjev je bilo dovolj, da je maja 2001 izšel album Anoraknophobia, v debeli knjižici albuma pa so bila vpisana vsa imena in zahvala. Pri distribuciji je pomagal nihče drug kot EMI. Marillion so obdržali vse avtorske pravice in hkrati dobili še prodajno mrežo.
Tabori za zveste oboževalce
Aprila 2002 je nastala še ena genialna ideja – za svoje zveste poslušalce so organizirali tridnevni event, pri čemer so ti sodelovali tudi pri izbiri igranih skladb z žrebom iz bobna. »Seveda smo imeli pripravljene kroglice z imeni, saj nihče od nas ni želel igrati 18 minut dolgega Grendel,« se v svoji knjigi spominja Mark Kelly. Koncept se je pokazal za zelo uspešnega in se iz prvotnega Pontin Parka v UK razširil še na druga prizorišča, med drugim Montreal in nizozemski otok Zelande. Tudi naslednji album Marbles so snemali s podporo oboževalcev, tokrat so zbrali kar 18 tisoč predplačil, ti so dobili dvojni CD z 128-stransko knjigo z njihovim imenom. Model se je prijel, Marillion so spisali zgodovino. 14. album Somewhere Else je bil prvi, ki se je po več kot 10 letih pojavil med prvih 30 na lestvici, oktobra 2008 je nastal še album Happiness Is the Road. Ta je bil na voljo kot CD ali brezplačno preko spleta v surovi obliki in .torrent povezavi, v zameno za e-poštni naslov.
Še enkrat več so Marillion obvladali trende interneta. 16. album Less is More, izdan oktobra 2009, je bil akustični, 2014 je sledil Sounds That Can't Be Made. Preko svoje spletne strani in prvič tudi založbe, Racket Club, so Marillion v petnajst letih vstali od mrtvih in peljali inovativni poslovni glasbeni model, 2013 so prejeli tudi nagrado Progressive Musica Awards za skupino leta. Septembra 2016 je izšel 18. album F.E.A.R. (Fuck Everyoone And Run), ki je prišel na 4. mesto na angleških lestvicah, najvišje po Clutching at Straws skoraj 30 let prej.V samo štirih minutah so razprodali tudi vstopnice za akustični koncert z orkestrom v Royal Albert Hallu oktobra 2017. Iz koncerta je izšel 19. album, With Friends from Orchestra (2019). Dve leti nazaj so oboževalci dočakali še en vrhunski album, dvajseti po vrsti - An Hour Before It's Dark.
Ko so se pred slabimi 20 leti pojavili prvi pretočni servisi, se je tu pojavila še ena nevarnost za glasbenike in tudi Marillion niso bili izjema. EMI, ki je imel pravice za zgodnje albume za glasbene nosilce, je njihovo glasbo brez odškodnine lansiral tudi v to novost, čeprav streaming servisi kot so Spotify, v času prve pogodbe niso obstajali. Mark Kelly je razmišljal o tožbi, potem ko od svoje glasbe spet niso imeli nič, a se je problem rešil sam od sebe s propadom EMI. Nasledniki EMI, WB Music, so bili bolj odprti za dogovor in prvotni glasbeni katalogi dajejo nekaj denarja tudi skupini, novejši pa so tako ali tako last Racket Records.
Marillion in Fish
Kar pa se tiče Fisha, nekega božičnega večera, pred malo manj kot 20 leti, kar tako, je Mark Kelly dvignil telefon in poklical Fisha. »Vesel Božič, stari!« mu je rekel in pričakoval, da bo Škot izrekel nekaj sočnih in vrgel slušalko. »lepo te je slišati po toliko časa, hvala, kako si?« je dobil nepričakovan odgovor. Tudi Fish je v letih po Marillionu postal bolj zrela oseba. Nepričakovano so se fantje pojavili na enem od odru v Aylesburyju, kjer je nastopal Fish in z njim odigrali Market Square Heros, kar je privedlo do špekulacij in idej, da se obeta ponovna združitev. Marillion so kljub temu, da so popravili skrhane odnose, to možnost zavrnili, prav tako Fish. »Mislim, da jim gre z h-jem čisto dobro, to so drugi časi in želim jim vse dobro.«
Še naslednjih 50
Fish prav v naslednjih mesecih zaključuje svojo glasbeno kariero z evropsko turnejo, maja bo nastopil na Dunaju. Kar pa se tiče Marillion? Ko to berete, se podajajo na še eno glasbeno avanturo, vsako leto nastopajo na križarki na karibih v sklopu Journey to the End of the World, tudi letos, le da bodo brez basista Petea Trewavasa, ki mora na rutinsko operacijo. Namesto njega je vskočil Nick Beggs, ustanovitelj in basist Kajagoogoo.
Vseh pet članov seveda pelje tudi svoje projekte, zadnji, ki je po 20 let sanjarjenja ustvaril svoj solo prvenec, je Mark Kelly s svojo skupino Marathon, možakar, ki je bil poročen trikrat in je bil znan po tem, da je pojedel vsa mamila, ki rastejo, je v poznih letih začel teči maratone, večino zgodbe o eni najbolj zagonetnih, nenavadnih in pionirskih rock skupin vseh časov, pa si lahko preberete v njegovi knjigi Marillion, Misadventures & Marathons.
