Zanj je poskrbel Lado Bizovičar, ki je s svojo ustaljeno kreativno-tehnično ekipo zbral prekaljene mojstre glasbe in komedije ter jim dodal mladostno svežino in širino ljubiteljskega ukvarjanja z glasbo, plesom in zabavanjem.
Rezultat je bila izjemna zgodba, ki je v dveh urah ponudila toliko cukrčkov, da se bomo o njih pogovarjali še tedne in mesece. Med njimi izstopajo muzikal Nutrije, žaljivo skandiranje mariborskih in ljubljanskih navijačev v zborovski izvedbi, štirje Jani Plestenjaki in zabavni zimzelenčki v operni izvedbi.
Začelo se je že s prihodom v areno, kjer je navdušil pogled na prvič centralno postavljen oder in svetlobno konstrukcijo nad njim, pod katero sta se podpisala scenografinja Greta Godnič in mojster luči Črt Birsa. Od najožjih Ladovih sodelavcev velja omeniti še scenarista Jureta Karasa, režiserja Nejca Levstika, glavno producentko Anelo Šabanagić in glasbenega impresarija Gašperja Konca, ki je opravil glavnino dela pri izbiri glasbe in pripravi aranžmajev ter kot zvesti pribočnik z Ladom na odru preživel cel večer. »Res mi je odleglo. Dolgo časa smo pripravljali to in bilo je zelo naporno, vendar vsi smo stremeli k temu, da si bomo danes ob tej uri segli v roke in rekli: 'Super je bilo, uživali smo!' In res smo uživali in zelo sem vesel, da je to za nami in da smo imeli možnost to izvesti,« nam je po koncu šova v zaodrju povedal Gašper, ki je samo za komponiranje porabil krepko čez 100 ur.
»Za vsako verzijo skladbe, ki ste jo slišali, je zadaj tudi po 15 inačic, med katerimi smo izbrali pravo. Poseben izziv je bilo na primer izbrati zabavne hite, ki se jih sploh da prirediti za operno petje, potem pa najti reference v klasični glasbi, da se to sliši dobro. Nasploh pa smo se morali veliko pogovarjati z izvajalci, da so sploh razumeli, kaj delamo in kaj želimo doseči z njihovim sodelovanjem. Težko si je predstavljati, kako bi na primer zvenel Murko v operi, dokler tega ne slišiš. A na koncu so se vsi poistovetili s svojimi vlogami in jim je bilo super. Na vajah smo se kljub včasih zelo trdemu delu zelo zabavali in se veliko smejali,« je še razkril Konec.
Med spektaklom pa se je smejalo 13.000 ljudi, kolikor jih gre v našo največjo dvorano, kar je izjemno razveselilo Bizovičarja. »Izjemno lepo je bilo videti občinstvo, ki mu dogaja, ki se smeje. Moram pa reči, da zdaj občutki niso: 'Noro, kaj smo naredili!' Naredili smo to, kar smo hoteli narediti. Lepo je bilo, najlepša je bila pa cela pot, ko smo to delali, le da se tega takrat še nismo zavedali,« ugotavlja Lado, ki pa ga – kljub temu da je občinstvo navduševal s svojimi imitacijami pevcev – v tej vlogi v prihodnje ne bomo videvali. »Ne vem, če je glasba prava pot, jaz imam bolj veselje do posluha,« namreč (zmotno) meni Bizovičar.
