Skupina je nastala konec petdesetih in je v pol stoletja delovanja nanizala kar 69 hitov na domačih lestvicah, od tega 35 samostojno in 34 s Cliffom Richardom, katerega spremljevalna skupina so bili od 1958 do 1968.
The Shadows so bili tudi pionirji štiričlanske zasedbe, bobnarja, basista in dveh kitaristov, enega na ritem in drugega na solo kitari.Tudi glasbeni slog je bil izjemno obsežen, od popa, rocka, pa prepoznavnega surf rocka in ballad, vse skupaj pa je preveval vpliv jazza.
Cliffovi Potepuhi
The Shadows so nastali kot spremljevalna skupina Cliffa Richarda pod imenom The Driffters, Potepuhi. V skupini so igrali Ken Pavey, Terry Smart na bobnih, Norman Mitham in Ian Samwell na kitari ter Harry Webb kot pevec. Harry Webb je sicer pravo ime Cliffa Richarda. Skupina ni imela basista. Samwell je tudi napisal njihovo prvo pesem Move It, ki jo pogosto narobe pripisujejo Cliffu Richardu in The Shadows. Za studijski posnetek so producenti dodali še basista in studijskega kitarista, svoje pa sta prispevala še Samwell in Smart. Driffterji so potem postali del glasbene televizijske serije Jack Good's Oh Boy! Založba Paramor, del EMI-ja, je takrat podpisala še pogodbo s pevcem Cliffom Richardom in si zaželela boljšega kitarista. Producent Johnny Foster je zato odšel v Soho v 2i's bar, kjer so nastopali različni talenti, da bi pograbil kitarista Tony Shedirana, ki se ga boste spomnili tudi iz zgodbe o Eddieu Cochranu, ko ni vstopil v usodni taksi. Sheridana ni bilo tam, je pa zato njegovo pozornost pritegnil kitarist z očali kot Buddy Holly, Hank Marvin, ki so ga povabili k sodelovanju, vse ostalo pa je – kot rečejo – legenda.
Potepuhi gredo v senco
Pomladi 1959 je ameriška skupina The Driffters zagrozila s tožbo zaradi imena in umikom singla Feelin Fine z ameriškega trga. Drugi single Jet Black je bil tako izdan Pod imenom The Four Jets, skupina pa je nujno potrebovala novo ime. Ime Thw Shadows si je izmislil basist Jet Harris, ko sta z Marvinom sedela v nekem baru v Ruislipu poleti 1959. V tem času je Richard s pesmijo Living Doll, ki je bila njegov prvi solo na vrhu lestvic, prodal že 1 milijon plošč. Za njegovim šestim hitom Travellin' Light so tako že stali The Shadows. Fantje so postali popularni tudi kot samostojna skupina brez Richarda. Z njihovo najbolj znano pesmijo, instrumentalom Apache, ki ga je napisal Jerry Lordan, so bili 1960 kar pet tednov na vrhu angleških lestvic. Sledili so drugi hiti, Kon Tiki, pa Wonderful Land, še ena Lordanova kompozicija, ki jih je na vrh lestvic postavila za kar osem tednov. Še vedno so igrali tudi s Cliffom Richardom. Oktobra 1961 je Shadowse zapustil bobnar Tony Meehan, ki je postal znani producent pri Decci, zamenjal ga je Brian Bennet, ki je ostal do konca. Jeta Harrisa je aprila 1962 menjal Brian Locking. Oba novinca sta bila pred tem spremljevalna skupina Martyja Wildea, The Wildcats. Nova zasedba je izdala še sedem hitov, do katerih sta bila Dance On! In Foot Tapper spet na vrhu. Oktobra 1963 je Locking čez noč zapustil Shadowse, da bi se posvetil svojemu delu pri Jehovih pričah. V tem času sta Harris in Meehan za Decco skupaj posnela še en Lordanov instrumental, DIamonds, ki je prišel na vrh lestvic, sledila sta še dva in zanimivo, nekdanji člani so na vrhu lestvic tekmovali z aktualno zasedbo.
Geniji s kitarami
The Shadows so med 1960 in 1963 imeli kar 13 zaporednih hitov med prvih 10. Na eni od turnej so srečali Johna Rostilla in ga povabili k sodelovanju, tako se je oblikovala najdlje trajajoča zasedba skupina, ki je bila tudi najbolj inovativna, s številnim eksperimentiranjem z različnimi kitarami in glasbenimi stili. Še naprej so producirali tudi svoje albume, hiti na vrhu pa so počasi začeli kopneti. Še vedno pa je prišlo 10 uspešnic, prva in najbolj uspešna med njimi je bila The Rise and Fall of Flingel Bunt. 1965 so posneli tudi prvo pesem z besedilo. Običajno je bila ta na eni strani plošče, na drugi pa instrumentalna različica. Mary Anne, Don't Make My Baby Blue in I Met a Girl so vse prišle med prvih 30, The Dreams I Dream pa na 42. mesto. Tudi instrumentalne pesmi so še prišle med prvih 30, vključno s Stingray, The War Lord in Maroc 7.
Filmi in Evrovizija
V šestdesetih so The Shadows z Richardom gostovali tudi v filmih kot Mladi, Poletne počitnice in Čudovito življenje. Kot lutke so nastopili tudi v seriji Thunderbirds Gerryja Andersona in zaigrali v filmu B-produkcije, Rhythm 'n Greens. Cliff Richard in Shadowsi so nastopili tudi v pantomimah, Alladinova čarobna svetilka (1964) in Pepelka (1966).V prvem filmu Mladi (1961) so bili podpisani le pod nekaj pesmi, v FInders Keepers (1966) pa so praktično vso glasbo napisali Marvin, Welch, Bennet in Rostill, večna zasedba. 1967 so v pesmi The Day I Met Marie uporabili tudi Olivio Newton John. A konec najbolj uspešne instrumentalne zasedbe iz pionirske zgodbe rock and rolla je bil blizu. Po koncertu oktobra 1968 v Londonskem Palladiumu sta se Welch in Marvin odločila, da razpustita skupino.
Ne damo se!
Premor seveda ni trajal dolgo, 31. decembra 1969 so na BBC1 nastopili z Richardom, ko je odpel Bachelor Boy, koncert so prenašali po celi Evropi. Potem so fantje postali stalni gostje oddaje na BBC-ju, It's Cliff Richard. Julija 1970 se je iz Avstralije v Evropo preselil glasbenik John Farrar, ki sta ga Marvin in Welch povabila k sodelovanju in nastal je istoimenski trio. V tem času se je Welch tudi zaročil z Olivio Newton John, Welch in Farrar pa sta bila tudi pisca in producenta. The Shadows so bili znani po svojih instrumentalih, Trio Marvin-Welch-Farrar pa je bil večglasna vokalna skupina, primerljiva z The Hollies in z ameriškim Crosby, Stills, Nash and Young. Drugi album tria, Second Opinion (1971) velja za enega najboljših albumov, posnetih v studijih Abbey Road. Trio je zdržal skoraj tri leta in prenehal z delovanjem 1973. Dve leti pozneje so bili The Shadows spet v pogonu, skupaj s Farrarjem, v oddaji Song for Europe, kjer so izbirali britansko pesem za Evrovizijo 1975. 6 tednov zapored so predstavljali skladbe, potem pa tudi izglasovano zmagovalno. Publika je izbrala Let Me Be the One in 1975 v Stockholmu so fantje osvojili drugo mesto, takoj za nizozemsko zmagovalko Ding-A-Dong. The Shadows so tam končno stopili iz sence Cliffa Richarda in to z vokalno pesmijo, ki jo je odpel Welch. Na svoj način, Welch je pozabil del besedila, se vmes obrnil k Marvinu in rekel »saj sem vedel«. Za njihovim nastopom ni stala niti publika in tako je bilo glasov v predizboru rekordno malo. EMI je 1976 izdal kompilacijo skladb, sestavljenih iz Marvinove solo kariere in obdobja s Shadows. 1976 se je poslovil tudi Farrar, ki se je z Olivio Newton-John preselil v ZDA in produciral glasbo zanjo, med drugim tudi You're the One That I Want iz Briljantine.
Znova in znova skupaj
EMI je 1977 izdal še eno kompilacijo, 20 zlatih, ki je prišla na vrh lestvice albumov, zaradi česar so se The Shadows zbrali še enkrat in z gostujočimi glasbeniki odšli na turnejo. Jedro so tvorili Marvin, Welch in Benett, na basu pa se jim je pridružil Alan Jones. Posnetega je bilo tudi nekaj novega materiala, med drugim leta 1978 akustična pesem Don't Cry For Me Argentina za musical Evita. Pesem je prišla na peto mesto in po šestdesetih spet ponesla skupino med prvih 10. Enako je uspelo leto zatem še pesmi Cavatina.
Po 20 letih sodelovanja so The Shadows prekinili sodelovanje z EMI in podpisali 10-letno pogodbo s Polydorjem, s prvim albumom Change of Address septembra 1980. Del Shadows je bil takrat tudi že klaviaturist Cliff Hall, ki je glasbi dodal nekaj več elektronskega zvoka. Ob 25-letnici skupine so THe Shadows 1983 izdali dvojni jubilejni album, 1984 pa so s Cliffom Richardom po dolgih letih nastopili na nekaj njegovih koncertih. 1986 izšel še en njihov album, priredbe z naslovom Moonlight Shadows. Album je prišel med prvih 10 na lestvicah, kjer je vztrajal 16 tednov in je bil tudi tretji album, ki so ga izdali na CD-ju. 1989 so se potem ob 30-letnici delovanja Cliffa Richarda še enkrat zbrali na dve noči zapored polnem Wembleyu, kjer si je oba koncerta ogledalo kar 144 tisoč ljudi. Med posebnimi gosti sta bila na odru tudi »odpadnika« Tony Meehan in Jet Harris, ki sta igrala Move It!
Naslednje poletje so Cliff in Shadowsi igrali pred 120 tisoč gledalci v Knebworth Parku, kjer so nastopili še Paul McCartney, Phil Collins, Elton John in Tears For Fears. Na koncertu so zbrali 10 milijonov funtov za invalidne otroke in mlade glasbenike. Tik preden bi morali na novo turnejo, je Brian Bennet zapustil skupino in 1. decembra 1990 po zadnjem koncertu brez Benetta so Shadows prenehali z delovanjem, septembra pred tem je izšel še njihov album Reflection. Decembra 2004 so vsi člani zadnje postave dobili odlikovanje Red britanskega imperija, ki pa ga je Hank Marvin zavrnil. Seveda pa so tega istega leta še enkrat staknili glave in Marvin, Welch in Bennett so skupaj s klaviaturistom Cliffom Hallom in Markom Griffithsom na basu odigrali poslovilni koncert, ki se potegnil še v turnejo po celinski Evropi 2005. Namesto Halla je takrat klaviature prevezel Warren Bennett, Brianov sin. Marvin, Welch in Bennett so nastopili skupaj še na 50-letnici Martyja Wildea v Palladiumu v Londonu maja 2007s pesmijo Move It, pridružila pa sta se jim še Harris in Locking.
Neuničljivi
Če ste mislili, da je bilo počasi vsega konec, ste se zmotili. 11. decembra 2008 je Richars s Shadows nastopal v Royal Variety Performance in napovedal turnejo ob 50-letnici delovanja, ta se je začela septembra 2009 in nadaljevala v 2010 po Južni Afriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Je zdaj dovolj? Ma, kje! Zadnji skupni nastop v domovini iz O2 Arene je posnet tudi kot DVD z naslovom The Final Reunion, posnet pa je bil še en studijski album, Reunited, z na novo aranžiranimi hiti, ki je 2009 prišel na 4. mesto domačih lestvic. BBC je 1. maja 2020 ob šestdesetletnici The Shadows predvajal dokumentarec, ki je osvetlil njihove največje uspehe, dodanega je bilo veliko še nikoli videnega materiala, Marvin, Welch in Bennett pa so tudi zaigrali različico Apache brez bobnov samo za ta dokumentarec.
Ena od posebnosti skupine ob prepoznavnem surf rock zvoku, ki ga je pravzaprav premierno iznašla skladba Apache, je tudi Shadows Walk. Na koncertu Jerryja Leea Lewisa v Angliji 1958 sta Welch in Marvin videla skupino The Treniers z usklajenimi gibi saksofonistov in prenesla sinhrono gibanje na vse tri kitariste. Od zamahovanja z nogami do hoje v trikotniku. Njihov nastop so potem posnemale številne druge zasedbe.
Bogata zapuščina
The Shadows so imeli izjemen vpliv na številne glasbenike, od Briana Maya, Erica Claptona, Marka Knopflerja, Davida Gilmourja in Andya Powella. Oktobra 1996 je izšel album Twang!, kjer so ti in še mnogi drugi glasbeniki igrali pesmi Shadows. Celo Queeni so na svojih prvih koncertih igrali priredbo Cliffa Richarda in The Shadows, Please Don't Tease. The Shadows so pustili tudi velik pečat na jugoslovansko glasbo, sploh na domače pionirje rock scene in skupine Atomi, Crni Biseri, Crveni Koralji in mnogi drugi. Član skupine Crni biseri, Vladimir Janković Jet (ki je ime dobil po Jetu Harrisu), je povedal, da so bili takrat The Shadows v Jugoslaviji popularnejši od Beatlov. Hank Marvin, Bruce Welch in Brian Bennett pa so še vedno tu, vsi stari že lepo čez 80 let.
