Obdobje britanskega rock 'n' rolla ni trajalo dolgo, le nekaj let, tja do 1962 in nastanka beat glasbe, je pa bilo teh nekaj let, ki so črpala iz tega, kar so igrali Američani, pomembnih za podlago, ki je potem sredi šestdesetih Američanom prinesla »britansko invazijo« in končala prvo obdobje razvoja sodobne glasbe.
V petdesetih je bila Velika Britanija (in z njo tudi praktično vsa Evropa), več kot primerno mesto za sprejem ameriške kulture in glasbe. Z Američani so si delili enak jezik, še vedno je bilo na Otoku ogromno ameriških vojakov. Čeprav je bil ekonomski razvoj daleč od razcveta v ZDA, vsaj na področju družbe in različnih subkultur niso veliko zaostajali. Britanska javnost je tako z one strani poznala jazz s komponentami rock 'n' rolla, vključno z boogie-woogiem in bluesom. Iz tega se je najprej razvil skiffle, Škot Lonnie Donegan s svojim Rock Island Line pa je bil eden prvih »novodobnih«, ki je prišel na domače lestvice. Poenostavljen in angliciran ameriški folk je navdihnil mnoge nove otoške glasbenike, med njimi tudi Johna Lennona in Paula McCartneya, ki sta od 1957 igrala skupaj v skiffle skupini Quarrymen, predhodnici Beatlov.
Hlastanje za ameriško glasbo
Britanski poslušalci so ob vsem domačem tako v petdesetih začeli požirati vse, kar je prišlo iz ZDA in je vsaj malo dišalo po rock 'n' rollu, začenši s filmi kot so Blackboard Jungle (1955) in Rock Around the Clock (1955). Skozi ta dva filma je Bill Haley s Kometi prišel na angleške lestvice 1955 in tudi 1956. Vsa ta nova glasba je seveda tako kot pred tem v ZDA sprožila resno moralno paniko zaradi vpliva na vedenje mladine v sicer tradicionalno konservativni družbi. Posledično je bila nova glasba prepovedana tako na televiziji kot na radijskih postajah, kar je spet privedlo do underground gibanj, med njimi zelo znane subkulture Teddy boysov. V petdesetih je bil radio na Otoku praktično v celoti v lasti BBC, popularno glasbo so igrali le na manj poslušanih programih in še tam je veljala tako imenovana »needle time«, časovna omejitev, koliko je med govornimi oddajami sploh lahko glasbe. Vseeno je bil ameriški rock 'n' roll hitro glavna sila na angleških lestvicah, ki se niso naslanjale na radijske postaje. Elvis Presley je z Hartbreak Hotelom 1956 prišel na 2. mesto in je tega leta imel še devet singlov med prvih 30. Njegov prvi skok na vrh se je zgodil 1957 s pesmijo All Shook Up, potem pa so sledili še Buddy Holly, Jerry Lee Lewis in mnogi drugi.
Prvi odgovor angleške glasbene industrije je bil neposredni poskus kopij ameriških plošč z domačimi glasbeniki. Ti so sicer odlično odigrali ameriške originale, a vendar je nekaj manjkalo – spontanost in energija, ki jo je imel ameriški rock 'n' roll. V priredbe so večkrat vtaknili najstniške izvajalce, s katerimi so se želeli približati novi ciljni skupini mladostnikov. Tako je čez noč nastalo kar nekaj britanskih rock 'n' rollerjev, mnogi med njimi so priplezali neposredno iz ugašajoče skiffle norije. Med njimi so bili Wee Willie Harris, ki ga večkrat omenjajo kot prvega britanskega rockerja, pa Tommy Steele, najuspešnejši izvajalec prve generacije, imenovan tudi Britanski Elvis. Tako je njegova Rock with the Caveman 1956 prilezla do 20. mesta, Singing the Blues pa kar do prvega. Na drugi strani se je pojavilo nekaj glasbenikov, ki so glasbeno revolucijo vzeli za parodijo – pesem Rock and Roll Call, ki so jo posneli The Goons, je konec 1956 prišla celo na tretje mesto.
Malo zares, še bolj za hec
Tak na pol resen pristop z norčevanjem ali imitacijo je seveda pomenil, da je ameriška produkcija ostala dominantna in je v celoti zasenčila domače poskuse. Je pa bila vseeno dobra za nekaj – ameriška glasbena industrija se je obrnila v smeri mlajših skupin poslušalcev in glasbenih zasedb. Leta 1958 je Velika Britanija tako dobila svojo prvo originalno rock 'n' roll pesem in zvezdnika, ko je Cliff Richards s skupino Drifters (predhodniki The Shadows) s pesmijo Move it zasedel 2. mesto z malce drugačnim glasbenim in besedilnim pristopom in prepoznavnim rifom enega najboljših kitaristov vseh časov, Hanka Marvina. Uspeh Move it gre v veliki meri pripisati glasbeni oddaji za mlade Oh Boy! na Independent Television, ki je bila na sporedu med 1958 in 1959. BBC je že pred tem, da ne bo mogel dolgo pluti proti toku, zato so malo pred Oh boy! začeli s svojim glasbenim programom za mladostnike, Six-Five Special, ki je bil precej bolj posvečen glasbi in domačim izvajalcem. V njej so nastopili pionirji Marty Wilde (oče Kim Wilde), Johnny Gentle, Vince Eager, Adam Faith in Duffy Power. Vsi so delovali pod okriljem menedžerja Larryja Parnesa, ki jim je tudi nadel njihova odrska imena.
Generacija domačih izvajalcev je končno prinesla tudi serijo domačih hitov s konca petdesetih. Cliff Richards in njegova nova spremljevalna skupina The Shadows je bila z naskokom najbolj uspešna domača zasedba te dobe. The Shadows, ki so igrali tudi svojo glasbo neodvisno od Cliffa Richardsa in Hank Marvin so imeli velikanski vpliv na naslednjo generacijo in so zacementirali postavo z bobnarjem, basistom in dvema kitarama. Gledano z malo večje distance pa je njihovo delo vseeno rahla imitacija ameriškega rock 'n' rolla. Cliff Richards je zelo zgodaj v svoji karieri prenehal z Elvisovskim imidžem in se prestavil v bolj mehke pop vode, kar kaže tudi njegova pesem na vrhu lestvic, Livin Doll, pa tudi vse naslednje, ki imajo zelo malo skupnega s pravim rock 'n' rollom.
Tudi nekaj prodornega
Tistih nekaj let britanskega rocka vendarle ni bilo čista kopija ali približek. Nekaj je bilo bolj dinamičnih pristopov, začenši z Billyjem Furyjem in mojstrovino Sound of Fury, ki velja za enega najboljših del te dobe. Tu so še Tony Sheridan, Vince Taylor in Screaming Lord Sutch and the Savages. Nekaj njihovih pesmi je bilo zares prodornih in izvirnih. V prvi val spadajo še Terry Dene s svojim posebnim glasom, pa Johnny Brandon, ki je že 1956 imel turnejo po ZDA, oglaševano celo kot Kralj Rock & Rolla, pa Dickie Pride, Roy Young in Helen Shapiro. Edina rock skupina, ki jo lahko uvrščamo pred Beatle, je Johnny Kidd & the Pirates s pesmijo Shakin' All Over. Da bo Amerika dobila »nazaj« obsežno porcijo, je 1962 napovedala pesem Telstar skupine The Tornados, ki je bila na prvem mestu doma in tudi na prvem mestu ameriških Hot 100.
In 1962 je bila prav tista prelomnica, ko je britanski rock 'n' roll začel strmo padati. Bližala se je nova doba, doba beat glasbe in doba večnih Beatlov, Roling Stones in še mnogih drugih. Če je nekaj najbolj uspešnih glasbenikov pionirjev kot na primer Cliff Richard uspelo ostati na lestvicah, so ostali rockerji čez noč odpadli kot jesensko listje z vej. Rock 'n' roll je dobesedno izginil, ko so lestvice začele prevzemati beat in R&B skupine. Seveda niso prenehali z delovanjem, a uspeh, četudi samo bežen, je bil za te glasbenike redkost. Britanski originalni rock 'n' roll se je občasno še prerinil v ospredje kot obdobje obuditve, na primer sredi sedemdesetih z Showaddywadd in Alvinom Stardustom, ki je imel nekaj uspeha že v začetku šestdesetih. Šele v osemdesetih je ta glasba spet začela vidneje stopati v ospredje, zahvaljujoč Shakin' Stevensu, ki je postal najuspešnejši glasbenik osemdesetih na lestvicah. 1981 je imel dve uspešnici tudi rockabilly band The Jets, a to so bili zares zadnji poskusi, ki so še uspeli, vse ostalo do danes je ostalo omejeno na nostalgijo in koncerte za zares ozek krog močno postarane publike iz tistega časa.
Američani dobijo porcijo
Kar pa se samega glasbenega vpliva tiče, je bil zgodnji britanski rock 'n' roll drugorazredni izdelek in je imel zanemarljiv vpliv na angleškem trgu. Britanske R&B skupne kot Rolling Stones in Yardbirds so namerno iskale navdih v ZDA in ne v domači glasbi, niti naslednja generacija beatnikov, ki so svoj obstoj pravzaprav dolžni pionirjem, je posegala po materialu ameriških glasbenikov kot je Chuck Berry, ne pa tudi domačih. Zgodnji britanski rock je bil nedvomno navdih za beat glasbo, ki je bila na čelu Britanske invazije, a se je moral čez noč precej spremeniti v nekaj bolj izvirnega in vitalnega, da bi sploh bil slišan izven svojih meja.
Zeliščni rock
Tudi če pogledamo še malo na celino – Nemčija kot velikanski glasbeni trg je bila še desetletje po vojni v ruševinah. Seveda se je prav v začetku rock 'n' rolla tudi v Nemčiji začelo svetlejše obdobje, vendar so praktično v celoti glasbeno vladali ameriški glasbeniki, začenši z Billom Haleyem in Kometi. Nemška povojna glasba je bila brez rok in nog, brez navdiha, brez inovacij, kar gre pripisati represiji iz časa nacizma, ko je bila vsa napredna muzika označena kot degenerativna in prepovedana. Jazz, ki je v Berlinu izginil v tridesetih, je potem bil navdih za preporod v šestdesetih in šele proti koncu šestdesetih so Nemci stopili na sceno, ko so anglofonske antikulture in hipijevstvo glasbo v psihadelični rock, heavy metal, progresivni rock in številne druge. Tu so potem nastali prvi velikani, med njimi Scorpions, velik del domače glasbe pa je bil predvsem »zajebancija«, ki je tudi dobila vzdevek – kraturock. Potem je sledil konec sedemdesetih Novi nemški val in desetletje zaostanka je izginilo.
Francija je bila hitra
Na drugi strani Rena so Francozi precej bolj resno vzeli novosti iz ZDA in čeprav so bili prvi poskusi jazzista Borisa Viana, ki je napisal nekaj pesmi za Magali Noel in Henrija Salvadorja že sredi petdesetih, bolj norčevanje iz nove glasbe (edini resni pionir je tako le Mac Kac), je ob prehodu v šestdesetih Francija že dihala rock 'n' roll in čezatlantske glasbenike. Ni trajalo dolgo, da je na sceno stopil Johnny Hallyday, ki je bil daleč najbolj uspešni francoski glasbenik te prve dobe, pa Eddy Mitchel, Dick Rivers in skupina Les Chaussettes Noires, ustanovljene 1960.
Zelo uspešna pionirska skupina je leta 1962, malo preden je razpadla, za kratek čas na mesto pevca vzela tudi Matta Collinsa, glasbenika, ki je že 1957 v Zagrebu na plesih izvajal neke ameriške pesmi (Elvis, Haley, Little Richard). Mlajšim generacijam to ime ne pomeni nič, malo starejšim pa je jasno vse – pionir z našega območja, ki mu bomo namenili posebno zgodbo, z rojstnim imenom Karlo Metikoš. Prezgodaj umrli nekdanji mož Josipe Lisac, je umrl 1991, star le 51 let in je prav tisti, ki je Jugoslovanom prinesel rock 'n' roll.
