Kot pevka, skladateljica in kitaristka je postala popularna v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi gospel pesmimi, ki so bile kombinacija spiritualne glasbe in električne kitare. Gospel je prinesla spoj te pretežno črnske glasbe z RnB in rock'n'rollom. Njena glasba je močno vplivala na zgodnje predstavnike rock'n'rolla kot so Little Richard, Johnny Cash, Carl Perkins, Chuck Berry, Elvis Presley, Jerry Lee Lewis in Eric Clapton. Tharpe je bila tudi pionirka na področju električne kitare, saj je ena prvih začela uporabljati distortion efekt in tako ustvarila elektro blues. Po njeni tehniki so se zgledovali Eric Clapton, Jeff Beck in tudi Keith Richards.
Njeni nastopi z big bandom v temnih klubih z gospel glasbo so bili poseben most med cerkvenim posvetnim in popularizacijo te zvrsti, sploh ker ni bila več omejena le na maše. Njena pot se je začela 1938 s posnetkom Rock Me in 1939 s pesmijo This Train. Čeprav je bila zelo kritizirana v konservativnih krogih, pa nikoli ni zapustila gospela. 1944 je posnela še Down by the Riverside, pesem velja za pra rock'n'roll, še bolj pa uspešnica iz 1945, Strange Things Happening Every Day, ki ima vse zametke R'n'R, vključno z basom in bobni, je pa tudi prva gospel plošča, ki je prišla na glasbene lestivce pri Billboardu. Prav ta pesem velja za zadnji korak pred rock'n'rollom in za mnogokatere šteje tudi kot prvi R'n'R posnetek.
Nekdo mora biti prvi
Gospa z električno kitaro se je rodila 20. marca 1915 kot Rosetta Nubin v Cotton Plantu v Arkansasu, starša Kattie in Willis sta bila obiralca bombaža. Podatki iz tistih časov so zelo skopi, zato je po nekaterih drugih virih gospa rojena kot Rosether Atkins (ali Atkinson), mama pa je bila Katie Harper. O očetu se ve zelo malo, razen da ej bil pevec, prav tako je mama igrala mandolino in pela v lokalni cerkvi. Že pri šestih letih je tudi Rosetta Nubin pela in igrala kitaro in nasploh veljala za čudežnega otroka. V teh letih je začela nastopati s svojo mamo v potujoči evangeličanski skupini, ki je prepotovala ameriški jug. Sredi dvajsetih sta se z mamo ustalili v Chicagu, kjer sta skupaj nastopali v lokalni cerkvi in občasno potovali na cerkvene konvencije po ZDA. Leta 1934, ko je bila stara 19 let, se je poročila s pridigarjem Thomasom Thorpejem, ki je skupaj z njo in mamo potoval na koncerte. Zakon je trajal le nekaj let, a je bil dovolj, da ga je uporabila za svoje odrsko ime, Sister Rosetta Tharpe. 1938 je zapustila moža in se z mamo preselila v New York. Čeprav je bila poročena še večkrat, je obdržala to ime.
Na plošče
Oktobra 1938 je pri 23 letih posnela štiri pesmi za Decco (ki so tudi prve gospel pesmi te založbe): Rock Me, That's All, My Man and I in The Lonesome Road. Vse so postale velik hit in ustoličile Tharpejevo kot instant senzacijo in eno prvih komercialno uspešnih gospel izvajalk. Rock Me je tista, ki smo jo že omenili in je imela velik vpliv na prve pionirje rocka. Potem je 1941 podpisala desetletno pogodbo z big bandom Luckyja Millinderja in z njimi nastopala vsa štirideseta. Njene plošče so sprožile pravo poplavo zgražanj – mešanica gospelskih besedil in posvetno zveneča glasba je bila nekaj nezaslišanega, a občinstvo je glasbo oboževalo. Tharpejeva je tudi prestopila omejitve segregacije in je nastopala z belimi pevskimi zbori.
Ta črnuhinja s kitaro!
Tharpejeva je nastopila s Cabom Callowayem v Cotton Clubu v Harlemu oktobra 1938 in potem še decembra z Johnom Hammondom v Carnegie Hallu. Čez noč je postala zelo prepoznavna in popularna, tudiv negativnem smislu – temnopolta ženska, v belih klubih, s kitaro? Sovražili so jo tako belci kot zagovorniki pravovernega gospela.
Leta 1943 je že razmišljala, da bi se vrnila v klasični gospel, a ji je to preprečevala pogodba. Mnoge je osupnilo njeno igranje kitare, ki jo je igrala kot moški izvajalci, s pasom okrog ramen in ne sede na kolenu, kot so narekovale tradicije. Snemala je tudi med drugo svetovno vojno in njene plošče so šle tudi v smeri ameriških enot v Evropi in na Pacifik. 1944 je s Sammyjem Priceom posnela Strange Things Happening Every Day. Sammy Price je bil Deccin boogie woogie pianist in je lepo dopolnil njeno virtuoznost na kitari. To je bila prva gospel pesem na lestvici Harlem Hit Parade revije Billboard, kasneje je dobila ime R&B lestvica in kot rečeno, za mnoge prva rock and roll plošča. Tharpejeva je 1946 na koncertu Mahalie Jackson srečala Marie Knight in v njej prepoznala izreden talent. Povabila jo je k sodelovanju in z njo dolga leta igrala na turnejah, skupaj pa sta posneli Up Above My Head in Gospel Train.
Nič ne traja večno
Leta 1949 je začela njena popularnost usihati – pristala je v senci Mahalie Jackson, tudi Knightova je želela ustvariti solo kariero, prav tako pa se ji je zgodila osebna tragedija, ko so v požaru zgoreli njeni otroci in mama. Tharpejeva je bila spet sama in istega leta je ob obletnici preselitve v Richmond v Virginii organizirala koncert v današnjem Altria Theatru. Z njo so nastopile Twilight Singers, ki so postale The Rosettes. Na koncertu na stadionu Griffith 1951 v Washingtonu se je pred 25 tisoč poslušalci poročila s svojim menedžerjem Russellom Morrisonom (njen tretji zakon). 1952 posneta peseh Have a Little Talk with Jesus z Redom Foleyem je bil prvi medrasni duet v ZDA, vse do 1968, ko sta Billy Vera in Judy Clay posnela Storybook Children. V petdesetih je nastopala manj, še vedno pa je 1956 nastal izvrstni album Gospel Train, posnet skupaj s kvartetom The Harmonizing Four.
Razodetje za evropske glasbenike
Aprila in maja 1964 je v okviru Blues & Gospel Caravan nastopala po Evropi. Karavana glasebnikov se je maja 1964 ustavila tudi v Manchestru, kjer je bil na odsluženi železniški postaji na Wilbraham Roadu v dežju izveden koncert, ki ga je posnel tudi Granada TV. Na tem koncertu so z odprtimi usti poslušali Eric Clapton, Jeff Beck (Yarbirds), Keith Richards in Brian Jones (Rolling Stones). Ta koncert je pustil izjemen vtis na vse, ki so ga poslušali in enako pomemben kot koncert Sex Pistols v Lesser Free Trade Hallu 1976, ki je ustvaril Morrisseya, Mark E Smitha in pozneješe Joy Division.
V biografiji Tharpejeve piše, da je navdahnila Elivsa, Johny Casha in Little Richarda. Ko so jo vprašali o njeni glasbi in rock'n'rollu, je rekla: »Oh, ti otroci in rock and roll – to je samo pohitreni rhythm & blues. To počnem že od nekdaj.«
Njene nastope je 1970 ustavila kap, po kateri so ji amputirali še nogo kot posledico zapletov z diabetesom. 9. oktobra 1973, na predvečer snemanja v Filadelfiji jo je še enkrat zadela kap. Umrla je stara 58 let in je pokopana na pokopališču Northwood v istem mestu.
Gospa botra
Njen kitarski slog je bil izvrstna mešanica urbanega bluesa s tradicionalnimi aranžmaji folk glasbe in vibrirajočim swingom, vse to je potem izšlo naprej kot rock'n'roll. V članku zveze radijskih postaj, National Public Radio, so 2017 zapisali, da je bil rock'n'roll zvarjen med cerkvijo in nočnimi klubi v duši nenavadne temnopolte ženske v štiridesetih letih. Ime ji je bilo Sister Rosetta Tharpe. Tudi Little Richard je povedal, da je bila to njegova najljubša pevka, ko je bil otrok. 1947 ga je slišala peti pred njenim koncertom v Macon Cityju in ga povabila na oder, da je zapel z njo.
To je bil Richardov prvi nastop izven cerkve in po koncertu mu je celo izplačala honorar, zaradi česar se je Richard potem odločil, da gre v komercialne glasbene vode. Ho so v Dvorano slavnih Rock'n'rolla sprejeli Johnnyja Casha, je prav tako proglasil Tharpejevo za svojo najljubšo pevko. Njeno igranje kitare je bilo vzor tako Chucku Berryju kot Elvisu Presleyu. Seznam glasbenikov, ki so našli navdih pri njej, je zelo zelo dolg, za svoj idol jo je imela tudi Tina Turner. Iz njenih energičnih nastopov so črpali Meat Loaf, Neil Sedaka in Karen Carpenter.
Če smo do zdaj omenjali pionirje rock'n'rolla, so ti lahko le sanjali, da so bili prvi. Sister Rosetta Tharpe je vklopila svojo kitaro v ojačevalec konec tridesetih let in postala rock zvezda, še preden so ti fantje sploh pognali dlake pod nosom. Zato upravičeno nosi naziv »botra rock and rolla«, saj je navdahnila pravzaprav vse glasbenike, ki veljajo za utemeljitelje tega žanra v petdesetih letih.
Neskončna dediščina
2007 je Gayle L. Wald napisala njeno biografijo z naslovom »Vpij, sestra, vpij!«, istega leta je bila tudi posmrtno sprejeta v Dvorano slavnih bluesa. Po knjigi so pred šestimi leti postavili tudi odrsko uprizoritev. Leto zatem je bil izpeljan dobrodelni koncert za zbiranje sredstev za obnovo njenega groba, 11. januar pa je v Pennsylvanii, kjer je živela večino let, razglašen za dan Sister Rosette Tharpe. Nenavadne reči se skrivajo prav v nenavadnih glasbenikih, brez katere ne bi bilo sodobne glasbe, kot jo poznamo danes. Ta nenavadna temnopolta gospa z električno kitaro v roki, podprto z distorzijskim efektom, ima svoje mesto v zgodovini glasbe, ne kot pionirka rock'n'rolla, vsekakor pa je bila botra vsem pionirjem. In nenazadnje, letos jo je revija Rolling Stone uvrstila na šesto mesto najboljših kitaristov vseh časov.
