Patrick Charles Eugene Boone, bolj znan kot Pat Boone, se je rodil 1. junija 1934 v Jacksonvilleu na Floridi. Bil je glasbenik, igralec in skladatelj. Ali bolje rečeno, še vedno je, saj jih trenutno šteje že 89. Odraščal je v Nashvilleu, kamor se je družina preselila, ko je bil star le dve leti. Novembra 1953 se je poročil z 19-letno Shirley Lee Foley iz Chicaga, po rodu iz Tennesseja tako kot Boone. Shirley je bila hčerka country glasbenika, velikega Reda Foleya in njegove žene Judy Martin, prav tako pevke. Imela sta štiri hčerke in živela v Teanecku v New Jerseyu.
Črnska glasba za belce
Svojo glasbeno pot je začel z nastopi v parku v rodnem mestu. Aprila 1953 je pri Republic Records posnel prvo pesem, od 1955 je snemal za Dot Records. Njegova prva uspešnica je bila Ain't That a Shame, priredba Fatsa Domina, ki mu je odprla pot med zvezde. Boone je bil sprva znan po priredbah R&B črnske glasbe za trg belopoltih. Še ena uspešnica je bila I Almost Lost My Mind, Joea Hunterja, ki je prav tako priredba Nata Kinga Colea. Po anketi, izvedeni 1957, je bil Pat Boone dvakrat bolj priljubljen od Elvisa med fanti in celo trikrat bolj pri dekletih. Pogosto se je pojavljal tudi v televizjski oddaji Ozark Jubilee, ki jo je vodil njegov tast. Gojil je umirjen in dobrosrčen imidž, zaradi česar so ga za dve desetletji angažirali tudi pri General Motors, kjer je nasledil Dinah Shore pri vodenju oddaje za promoviranje GM-ovih znamk.
Velik del Booneovih uspešnic so bile priredbe črnskih glasbenikov, tudi Tutti Frutti in Long Tall Sally Little Richarda, pa Crazy Little Mama od The El Dorads in I'll be Home od The Flamingos. Za njegova dela se je prijel izraz »whitewashing«, pranje belega perila, ko je črnske uspešnice »očistil« in naredil bolj poslušljive za takrat še konzervativno belopolto publiko.
Rock & Roll je tudi priden
Kot konservativni Kristjan je Boone zavrnil kar nekaj pesmi in filmskih vlog, ki bi lahko bile v nasprotju z njegovim prepričanjem, vključno sodelovanje s seks simbolom, Marylin Monroe. V filmu Aprilska ljubezen je režiser Henry Levin želel, da da poljub soigralki Shirle Yones (česar ni bilo v scenariju). Boone prizora ni hotel posneti, dokler ni dobil privoljenja od svoje žene. Pozneje je imel tudi svoje filmsko podjetje, Cooga Mooga Productions. Svoj obraz je posodil tudi za DC-jev strip o Supermanu, dobil pa je tudi svojo serijo, ki je trajala od septembra 1959 do maja 1960. V šestdesetih je napisal kar nekaj knjig za samopomoč za najstnike, med njimi najbolj znano Twixt Twelve and Twenty. Njegovo letenje visoko pod nebom se je končalo z Britansko invazijo v šestdesetih. 1966 je nastopil na festivalu v San Remu, kjer je odpel Mai Mai Mai Valentina z Girogiom Gaberom in Se tu non fossi qui s Peppinom Gagliardijem. Med obiskom v Italiji se je ustavil pri Ferrariju v Maranellu in želel kupiti Americo, a ga je Enzo Ferrari prepričal, da vanjo ne bo spravil svojih štirih hčera, zato mu je prodal štirivratni Ferrari 330, ki pa ga Boone ni maral in ga je pozneje prodal komiku Tomu Smothersu.
V sedemdesetih je preklopil v gospel in country in še naprej nastopal. Z družino je prepotoval mnogo turnej, kjer so nastopali pod imenom Pat Boone Family in Family Who Prays (družina, ki moli).
V začetku sedemdesetih je Boone ustanovil svojo založbo Lamb & Lion Records in snemal z mnogimi slogovno podobnimi glasbeniki kot so hčerka Debby Boone, Dan Peek, De Garmo and Key in Dogwood. Leta 1978 se ga je lotila Zvezna komisija za trgovino zaradi zlorabe svoje slave pri reklamiranju spornih izdelkov. V oglasu je skupaj z vsemi štirimi hčerami oglaševal Acne-Statin, preparat proti aknam, ki pa v resnici ni deloval. Boone se je pogodil s sodiščem, da ne bo več nastopal v reklamah in da bo celo plačal 2,5 % od denarja, ki bi ga FCT naložil proizvajalcu, da ga vrne prevaranim kupcem.
Na filmskem platnu
Leta 1956 je bil Boone ena največjih glasbenih zvezd v ZDA in mnogi filmski studii so ga želeli za svoje filme. Odločil se je za 20th Century Fox, ki je naredil tudi prvi Elvisov film. Fox je zanj predelal igro Bernardine, istoimenski filmski prvenec iz 1957 pa je bil soliden hit, saj je prinesel kar 3,75 milijona dolarjev. Še bolj popularen film je bil Aprilska ljubezen, zanj je Boone rekel, da bi takih filmov naredil še 20, če bi se dalo – gre za mešanico glasbe, simpatičnih likov, nekaj drame, dobre zgodbe in srečnega konca. »Nisem želel delati depresivnih ali nemoralnih filmov.«
Manj posrečena je bila komedija Mardi Gras (1958), zadnji film režiserja Edmunda Gouldinga. Že naslednje leto je Potovanje v središče Zemlje, znanstveno fantastična zgodba, postalo velik hit, Boone, ki filma sprva ni hotel sprejeti, pa je sodeloval le zaradi udeležbe pri dobičku in ker je lahko zapel nekaj svojih pesmi. Sledil je dokumentarec Pozdrav najstnikom (1960) in vojaška komedija Vse roke na krovu (1961). Naslednje leto je bil musical State Fair finančna polomija, doba musicalom se je iztekala, zato je Boone poiskal bolj klasične vloge, med drugim v filmu Glavna atrakcija (1962) za MGM, prvi film, ki ga ni posnel s Foxom. Nad filmom je bil razočaran, tudi zato, ker je njegov lik seksal z Nancy Kwan. S Foxom je potem izposloval novo pogodbo, da bi s svojim podjetjem posnel tri filme, vsakega za 200 tisočakov.
Prvi je bil Rumeni kanarček (1963), ki ga je novo vodstvo Foxa celo odpovedalo, a ker je bil vpleten gotovi posel, je Boone celo založil nekaj svojega denarja, da ga je končal. Groza vsega tega (1964) je bil posnet v Angliji, gre za komično grozljivko. Na Irskem je posnel Nikoli ne zapiši tega (1964), treji film za Fox pa je bil Zbogom, Charlie (1964), s Tonyjem Curtisom in Debbie Reynolds. Nastopil je tudi med številnimi imeni v Največja zgodba vseh časov (1965), zadnji film te dobe pa je bil Križ in bodalo (1970).
Heavy metal, zakaj pa ne
Boone je bil ena večjih ugank zgodnjih let rock & rolla. Kot pridni fant je bil pravo nasprotje Elvisa (s katerim sta sicer bila velika prijatelja) in tudi nasprotje tega, kar je rock & roll pomenil za mlade. Vseeno je bil zelo uspešen glasbenik in filmar, 1997 pa je izdal zbirko priredb v heavy metal slogu z naslovom V metalskem razpoloženju: nič več prijazen fant. Na podelitvi Ameriških glasbenih nagrad se je pojavil v črnem usnju. Posledično je seveda letel iz oddaje Gospel America na verskem TBN. Šele ko se je vrnil v oddajo kot posebni gost s predsednikom televizijske družbe, Paulom Crouchom, so nekateri sprejeli njegovo opravičilo in izlet v metalske vode razumeli kot parodijo njega samega. Trinity Broadcasting Network ga je potem vzel nazaj in obnovil oddajo. 2003 je bil sprejet v Dvorano slavnih gospel glasbe. Septembra 2006 je posnel nov album s priredbami R&B klasik. 2010 se je Pat Boone namenil zgraditi tudi družinsko gledališče v Myrtle Beachu v Južni Karolini, a do realizacije ni prišlo. V zadnjih 20 letih je bil večkrat obraz različnih investicijskih in kreditnih inštitucij, med drugim tudi Swiss America Trading Company, ki je Američane prepričevala, da kupujejo zlato in srebro.
Cerkvena morala
Konec šestdesetih je njegov zakon zaradi popivanja in obiskovanja zabav skoraj razpadel. Žena Shirley se je posvetila verskemu delovanju in potem za to nadvušila še Pata in njune hčere. Pat Boone nikoli ni skrival svoje pobožnosti, 1964 je sodeloval na srečanju, kjer je Anthony Eisley, zvezda ABC-jeve serije Havajsko oko, pozival kongres, da uzakoni obvezno molitev v šoli. To se je zgodilo potem, ko je Vrhovno sodišče to odpravilo zaradi neskladja s prvim amandmajem ameriške ustave.
»Komunisti bi radi spreobrnili in uničili naše mlade ljudi. Verjamem v moč ozaveščenih Američanov, verjamem v modrost ustave in moč boga,« je vpil Boone. Podporo so izrazili tudi John Wayne, Ronald Reagan, Jane Russell in Ginger Rogers. V začetku sedemdesetih je na svojem domu na Beverly Hillsu gostil ure Bibilije z znanimi osebami, prišli so Doris Day, Glenn Ford, Zsa Zsa Gabor in Priscila Presley.
Njegove radikalne izjave niso bile redke. »Raje bi videl, da moje štiri punce ustrelijo in umrejo v mladih letih z vero v boga kot da bi umrle nekaj let pozneje kot brezbožne komunistke brez duše.«
Vsa ta leta do danes se je redno oglašal v javnosti in opozarjal na moralni razkroj ameriške družbe, udrihal je čez mladostniške navade, homoseksualce in vse, kar mu je prišlo proti, v politik pa je podpiral desne konservativne kandidate, med drugim je 2010 v kampanji za teksaški kongres republikanca Claytona Trotterja podprl s svojo skladbo Speedy Gonzales, uperjeno proti mehiškim priseljencem. Februarja 2011 je dobil tudi nagrado ameriške Konservativne politike. Pat Boone je tudi velik podpornik izraelske politike in podpira invazijo na Gazo, pred letom dni pa je tudi prvič nastopil v Jeruzalemu.
Raje igraj košarko
Da bo še bolj nenavadno, Pat Boone je velik ljubitelj košarke in je bil celo lastnik dveh ekip. V ligi Hollywoodskih studiev je vodil ekipo Cooga Moogas, za katero so igrali Bill Cosby, Rafer Johnson, Don Murray in Denny Miller. V Aameriški košarkarski ligi ABA je bil lastnik ekipe Oakland Oaks iz Kalifornije, ekipa je postala 1969 prvak serije, serija pa se je 1976 pridružila NBA in po bankrotu postala Washington Caps. Boone je 2019 še vedno igral košarko, z ekipo Virginia Creepersov je nastopil na Olimpijadi seniorjev v kategoriji med 80 in 84, izgubili so šele v finalu. 1. junija 2019 je s 85 leti postal prestar.
Opus Boonei in opus dei
Pat Boone je posnel 40 albumov, 28 filmov in 26 knjig. Po pisanju Billboarda je Pat Boone drugi najbolj uspešen glasbenik druge polovice petdesetih let, takoj za Elvisom, na lestvici najbolj uspešnih glasbenikov med 1955 in 1995 pa zaseda deveto mesto. DO 2010 je Boone držal tudi Billboardov rekord za neprekinjenih 220 tednov z vsaj eno skladbo na lestvici. Skupno je prodal več kot 45 milijonov plošč, imel je tudi 38 pesmi med prvih 40.
