Charles Edward Anderson Berry se je rodil 18. oktobra 1928 v St. Louisu v zvezni državi Missouri. Odraščal je v soseski Ville, kjer je prebival srednji razred. Njegov oče je bil gradbenik in dekan v baptistični cerkvi, mama pa ravnateljica šole. Vse to mu je omogočalo, da je že od mladih nog lahko razvijal svoj talent za glasbo. Prvič je nastopil leta 1941, ko je bil še v srednji šoli. Tri leta pozneje, še vedno dijak, je frajer s prijatelji oropal tri trgovine v Kansas Cityju in s pištolo še odvzel avto za beg. Ker je bil še mladoleten, so ga poslali v poboljševalnico v Jefferson City, kjer je med sebi podobnimi ustanovil pevski kvartet in treniral boks. Fantje so bili v petju tako dobri, da so lahko nastopali tudi izven poboljševalnice. Od tam so Berryja izpustili na njegov 21. rojstni dan leta 1947.
Na prava pota
Oktobra naslednje leto se je poročil in dve leti pozneje postal oče hčerki. Da bi preživljal svojo družino, je v rodnem mestu delal v tovarni avtomobilov in opravljal hišniška dela v bloku, kjer so živeli. Po tem se je izšolal za »kozmetičarko« in odprl salon, posel je bil tako uspešen, da je v času rojstva hčerke lahko kupil manjšo hiško, ki je danes del Nacionalnega registra zgodovinskih zgradb.
Za dodaten zaslužek je Berry v začetku petdesetih igral z različnimi skupinami v klubih v St. Louisu. Od najstniških let je igral blues, od T-Bone Walkerja pa se je naučil dodatnih kitarskih veščin in zabavljaštva. V začetku 1953 je Berry nastopal kot del tria Johnniea Johnsona. Skupina je igrala blues, balade in country. Sprva so se poslušalci delali norca iz Berryjevega igranja countryja, potem pa so ugotovili, da je nekaj novega in plesnega in želeli, da igra le še to. 1954 je Berry posnel svojo prvo ploščo s pesmima I Hope These Words Will Find You Well in Oh, Maria!, ki st izšli kot singel pri založbi Ballad. Njegov način igranja, zabaven nastop, začinjen z gibi telesa, plesom in grimasami (najbolj znan je bil po svoji račji hoji) in mešanica countryja in R&B je pritegnila širšo publiko, tudi veliko belcev.
Čarovnik iz St. Louisa
Maja 1955 je Berry odpotoval v Chicago, kjer se je srečal z Muddyjem Wattersom, ki mu je predlagal, da kontaktira Leonarda Chessa iz založbe Chess Records. Berry je prišel k Chessu z idejo, da bo igral blues glasbo, a je Chess, ki je poznal Berryjevo izvedbo country klasike Ida Red, imel z njim druge načrte. 21. maja 1955 sta posnela novo različico z naslovom Maybellene, na klavirju pa ga je spremljal Johnnie Johnson, s katerim je pred tem nastopal v skupini. Pesem je bila presenetljiva uspešnica in se je prodala v več kot milijon izvodih, prišla na prvo mesto Billboardove lestvice R&B in peto mesto lestvice najbolj prodajanih skladb. »Prišla je ravno pravi čas, ko se je afro-ameriška glasba prelivala v mainstream pop.«
Konec junija 1956 je Berry igral še eno legendarno rock and roll klasiko, Roll Over Beethoven, sam pa je odšel na turnejo Top Acts 56, kjer je nastopal skupaj s Carlom Perkinsom. »Ko sem ga prvič slišal, sem vedel, da črpa iz countryja, njegova dela in glasba so bila veličastna,« je povedal Perkins. Konec leta 1957 je Berry nastopal na turneji skupaj z Everyl Brothers, Buddyjem Hollyjem in drugimi, gostoval je v ABC-jevi oddaji Guy Mitchell Show s svojim novim hitom Rock 'n' Roll Music«. Njegov pohod je trajal od 1957 do 1959, ko je nanizal več kot ducat singlov, med katerimi so prvih 10 dosegli School Days, Rock and Roll Music, Sweet Little Sixteen in seveda – Johnny B. Goode. Nastopil je tudi v dveh glasbenih filmih, Rock Rock Rock (1956) in Go, Johnny, Go! (1959), kjer je tudi govoril (in ne le igral glasbo).
Gremo za rešetke!
Konec petdesetih je bil Berry velika zvezda s številnimi hiti, filmskimi vlogami in bogatimi turnejami. V rodnem St. Louisu je odprl etnično mešani klub Berry's Club Bandstand in veliko vlagal v nepremičnine. A decembra 1959 so ga aretirali po Mannovem zakonu, ker naj bi imel spolne odnose s 14-letnim apaškim dekletom Janice Escalante, ki jo je pripeljal za natakarico v svojem klubu. Marca 1960 je bil spoznan za krivega in obsojen na pet let zapora. Berry se je pritožil in na ponovnem sojenju junija 1961 spet dobil 3 leta zapora. Po še eni neuspešni pritožbi je v zaporu prebil leto in pol do oktobra 1963. V času sodnih procesov je še vedno snemal in nastopal, a njegova zvezda je počasi začela bledeti in zadnja pesem pred zaporom je bila Come On.
Še boljši po vrnitvi
Ko je 1963 prišel iz zapora, je bil njegov povratek precej enostaven, saj so bendi Prve britanske invazije, Beatli in Rolling Stones, igrali tudi njegovo glasbo, prav tako so Beach Boys v Surfin' USA uporabili melodijo Berryjeve Sweet Little Sixteen. 1964 in 1965 je Berry izdal osem singlov, med katerimi so se trije prebili med top 20: No Particular Place to Go, parodija njegove School Days na temo varnostnih pasov v avtomobilih, You Never Can Tell in Nadine. OD 1966 do 1969 je pri Mercury Records izdal kar pet albumov. Še vedno je bil zaželen tudi na koncertnih odrih, maja 1964 je prekrižaril Veliko Britanijo. V tem obdobju je veljal za precej nepredvidljivega in muhastega umetnika, na koncertih pa je za spremljevalne skupine uporabljal kar lokalne glasbenike brez ene same vaje in s tem paral živce organizatorjem.
Nazaj za šahovnico
Od 1970 je spet snemal pri Chess Records. Na prvem albumu Back Home ni bilo uspešnic, je pa zato 1972 s singlom My Ding-a-Ling prišel dosegel edino prvo mesto, živi posnetek Reelin' and Rockin pa je bil njegov zadnji hit med 40 tako v ZDA kot na Otoku. Njegovo drugo sodelovanje z založbo Chess se je končalo 1975 z albumom Chuck Berry. Do naslednjega in tudi zadnjega albuma Rockit za Atco Records so minila še štiri leta. Glasba se je v četrt stoletja temeljito spremenila, Chuck Berry ni bil pozabljen, a tudi ni več igral vidne vloge. V sedemdesetih je nadaljeval s svojo filozofijo turnej – s sabo je nosil le Gibsonovo kitaro in računal na lokalne bende, koncerti pa so bili polomija. 1972 so ga je na turneji Chuck Berry in Concert v BBC-jevem Television Theatru posneli tudi za televizijo. V sedemdesetih sta z njim s skupinama sodelovala takrat začetnika Bruce Springsteen in Steve Miller. Springsteen se spominja, da Berry ni dal niti seznama pesmi, pač pa je pričakoval od glasbenikov, da bodo sledili njegovi kitari. Po koncertu Berry ni spregovoril niti besede z danes velikim glasbenikom. Je pa Springsteen z njim spet nastopil na koncertu 1995 ob sprejemu v Halo slavnih Rock and Rolla. Na željo predsednika Jimmyja Carterja je Chuck Berry 1. junija 1979 igral tudi v Beli hiši.
Od organizatorjev je dobival denar na roke, zaradi česar so ga pod drobnogled vzeli tudi domači davčni inšpektorji. 1973 se je v izogib novemu sojenju pogodil z oblastmi in za leto 1973 plačal 110 tisoč dolarjev davka, dobil 4 mesece zapora in 1000 ur javnih del, ki jih je odslužil z dobrodelnimi koncerti.
Leta? Kakšna leta?
Berry je v osemdesetih še vedno odigral med 70 in 100 koncerti letno, še vedno z lokalnimi bendi. 1986 so mu ob šestdesetletnici Keith Richards, Eric Clapton, Etta James, Julian Lennon in Linda Ronstadt organizirali koncert in nastopili z njim, vse skupaj pa je posneto v dokumentarcu Hail! Hail! Rock 'n' Roll. Kljub letom, se oče rock and rolla še ni imel namena ustaviti, konec osemdesetih je kupil restavracijo v Wentzvilleu v Missouriju, 1982 je v Roxyju v Hollywoodu nastopil skupaj s Tino Turner. Novembra 2000, skoraj pol stoletja po začetku kariere, ga je tožil nekdanji pianist Johnnie Johnson, ki je trdil, da je z njim napisal vsaj 50 pesmi, za katere ni prejel nobenega denarja. Sodnik je tožbo zavrnil, češ da je minilo preveč časa od takrat.
2008 smo ga lahko poslušali na evropski turneji, nastopil je na Švedskem, Norveškem, v Angliji, na Nizozemskem, v Švici, Poljski in Španiji. Model je bil star 81 let. Na novega leta dan 2011 v Chicagu je zaradi izmučenosti na odru omedlel. Berry je živel v Ladueu, 15 kilometrov zahodno od St. Louisa, imel je tudi manjše posestvo v Wentzvilleu, kjer je občasno prebival in je tam tudi umrl. Od 1996 pa do 2014 je eno sredo vsak mesec nastopil v restavraciji Blueberry Hill v St. Louisu. Na svoj 90. rojstni dan je Chuck Berry oznanil, da po 38 letih prihaja novi studijski album z naslovom Chuck. Na njem nastopata tudi njegova hčerka Ingrid in Charles Berry Jr.
Racak je mrtev, naj živi!
Dne 18. marca 2017 so Berryja našli neodzivnega na njegovem domu v Wentzvilleu. Reševalci so ga zaman oživljali, uraden vzrok smrti je bil odpoved srca. Pogrebna slovesnost je potekala 9. aprila 2017 v klubu Pageant v St. Louisu. V krsto je bila položena tudi njegova rdeča kitara Gibson ES-335. Pogreb je potem potekal v ožjem družinskem krogu, ob 10h zvečer pa je večina klubov v St. Louisu svojemu velikanu namenila zdravico. Berry je imel za 50 milijonov dolarjev premoženja, od tega 13 milijonov v avtorskih pravicah.
Oče, preprosto
Chuck Berry je eden od pionirjev rock and rolla in je imel velikanski vpliv tako na glasbo kot tudi življenjski slog. Berry je s svojimi zgodnjimi deli zlil R&B v glavne elemente, ki so značilni za rock and roll. Besedila so nagovarjala mladostnike z slikovitim in humornim opisom plesov, hitrih avtomobilov, šolskega življenja in potrošniške kulture. K temu je treba prišteti še kitarske sole in nastope, ki so imeli velik vpliv na bodočo glasbo. Berry je iznašel rock kot glasbo izpolnjenih najstniških želja in lepih časov. Seveda niso izostale niti nagrade, med njimi tudi Grammy za življenjsko delo (1984). Revija Rolling Stone ga je 2003 uvrstila na 6. mesto med 100 največjimi kitaristi vseh časov.
V reviji Time so zapisali, da »ni nikogar, kot je bil Elvis, vendar definitivno ni tudi nobenega kot je bil Chuck Berry«, medtem ko ga je Rolling Stone poimenoval za očeta rock and rolla, ki je dal glasbi njen zven in pomen, pomemben pa je tudi njegov boj proti rasizmu. Chuck Berry ni iznašel rock and rolla sam, je pa bil tisti, ki je vzel R&B in ga spremenil v novi žanr, ki je za vedno spremenil glasbo. Pesmi Maybellene, Johnny B. Goode, Roll Over Betthoven in Rock and Roll Music imajo tiste ključne elemente, ki so pozneje vtkani v vso naslednjo glasbo. Na nek način so Berryja vsi za njim le kopirali.
