Ob prvem polfinalnem večeru je deževalo, na finalu pa že snežilo – tri gostobesedne voditeljice so očitno prinesle padavine, a tudi vznemirljivo prireditev, ki je bila tokrat zelo podobna pravi Evroviziji – tako zaradi scene in luči, dveh polfinalov, točkovanja po regijah in ne nazadnje dejstva, da smo bili novinarji med prireditvijo izolirani od nastopajočih, saj smo morali nastope spremljati v posebni dvorani. A celo nekateri od v polfinalu izpadlih nastopajočih so prišli na zabavo po razglasitvi Omarjeve zmage, tako da smo vsaj z zamudo lahko izvedeli vse potrebno.

»Vsekakor so bile tri prireditve v tednu dni velika in težka stvar. Že dolgo nisem delal pri projektu, kjer bi toliko ljudi z veseljem delalo in se razdajalo. Vsi so verjeli v pesmi; to, da smo šli ven s televizije, je bil velik korak naprej. Zahvaljujem se vodstvu, ki nam je to omogočilo. Čim gremo iz naših studijev, se stroški povečajo, a z Gospodarskim razstaviščem smo se dogovorili, da je to naš skupni projekt. Dvorana je od Eme naprej primerna za vse koncerte, saj so jo zdaj zvočno izolirali. Tako velikih projektov ne moremo delati vsak dan, enkrat ali dvakrat na leto pa je to mogoče. Že sedaj vabim gledalce v isto dvorano aprila, na Slovensko popevko in festival Poprock, pa tudi Neishin koncert bo v tej dvorani,« je povedal urednik razvedrila Mario Galunič, ki je s Tino Gorenjak, Tanjo Kocman in Majo Martino Merljak vodil vse tri večere.

Več preberite v novi številki revije Vklop!