Finska skupina deluje, kot da je pobegnila iz globin pekla, glasba pa je prej podobna pop metalu iz osemdesetih let. V Cerknici, kjer so se z velikim pirotehničnim šovom prvič predstavili slovenski publiki, smo se pogovarjali z bobnarjem Kito.

Po zmagi v Atenah ste izginili z javnega radarja.

Konec leta 2006 smo končali turnejo. Evrovizijska zmaga je prišla sredi že potrjenih koncertov na drugem koncu sveta, na Japonskem, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Do takrat smo oddelali že tri ameriške turneje. Po dveh letih in pol koncertiranja smo bili enostavno preutrujeni za nove nastope.

Trenutno promovirate novo ploščo Deadache. S kakšnimi ambicijami ste jo posneli?
Na njej ni velikih sprememb, počnemo, kar počnemo že ves čas. Tokrat smo snemali z novim producentom, želeli smo ohraniti sredinsko pot z melodičnostjo ter lirično obdelati tematike iz grozljivk; ogniti smo se hoteli klasičnih zgodb rock n rolla. Mr. Lordi, Ox in Amen obožujejo grozljivke, jaz in Lady Awa pa ne.

Mediji vas označujejo za Kiss 21. stoletja. Ste se res vsi prvič srečali na koncertu skupine Kiss v Stockholmu leta 1996?
Mr. Lordi je organiziral pot na koncert v Stockholm iz Helsinkov za 200 ljudi. Osem nas je šlo potem naprej še na koncert v Oslo, spotoma smo se spoprijateljili. Lordi obstajajo zaradi Kiss.

Kiss delujejo še danes, a brez dveh prvotnih članov, ki sta ju zamenjala najeta glasbenika z njunimi ličili. So postali najboljši oponašalci samih sebe?
Ne, niso. Razumem, zakaj to počnejo, so pa izgubili veliko čarovnije. Osebno bi jih rad videl brez ličil, z repertoarjem izključno iz osemdesetih let.

Ali so Kiss kdaj komentirali vašo skupino?
Lani smo na Novi Zelandiji za veliko noč nastopili skupaj s Kiss in z Aliceom Cooperjem. Takrat sem se rokoval z Genom Simmonsom in Paulom Stanleyjem. Gospod Stanley je moj rockovski bog. Simmons pozna naše delo. Na lanskem koncertu Kiss v Helsinkih je Mr. Lordi

stal v prvi vrsti brez maske in Simmons ga je pozdravil z odra.