Oblikoval je tudi skoraj 600 radijskih vlog, uveljavil pa se je tudi kot režiser ter s tem poskrbel za nepozabno in dragoceno dediščino v TV-igrah in oddajah za otroke. Slednji se ga sicer najbolj spominjajo po glasu, s katerim je zaznamoval več kot 150 risank, med njimi legendarne Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, Palček Smuk, Čebelica Maja, Maksipes Fik ter Miškolin. Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 viktorja za življenjsko delo, leta 2018 nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo, leta 2019 priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov za življenjsko delo in leta 2022 častno meščanstvo Ljubljane.
Doma so nasprotovali temu, da bi bil igralec
V njej se je 5. aprila 1929 tudi rodil, in sicer staršema Čehoma. »Oče je kot gospodarski emigrant prispel iz Moravske leta 1927, mama pa za njim. Slovenija se je industrializirala, oče je bil pletilec in je kot mnogo Čehov prišel pomagat industrializaciji Slovenije. Ves čas sem živel v Ljubljani in štejem se za enega tistih avtohtonih Ljubljančanov, ki že počasi izumirajo. Doma smo govorili češko, Slovenec sem postajal tako, da sem vztrajno odgovarjal v slovenščini, kar so mi starši kar malo zamerili,« nam je v intervjuju ob svoji 92-letnici razkril Souček. Prvič pa je pred mikrofonom stal že pri šestih letih.
»Kot otrok sem bil nekako poseben. Nešporten tip. Raje sem bral kot hodil. Ko mi je bilo šest let, so določili, da bom v češčini pozdravil češke Sokole iz Prage. Ko so mi na ljubljanskem kolodvoru pomolili mikrofon pod nos, da je moj ozvočeni glas zagrmel po cesti, sem se tako prestrašil, da sem pozabil besedilo in planil v z mikrofonom ozvočen jok. To je bil moj prvi gledališki nastop in od takrat imam pred vsakim nastopom tremo. Da sem bil nadarjen, se je kmalu pokazalo. Včlanil sem se v amatersko igralsko skupino v Mostah, s katero smo se udeleževali tudi tekmovanj v Šentjakobskem gledališču. Tam sta me oče in mama tudi prvič in zadnjič videla igrati v vlogi policijskega zasliševalca, za katero sem bil nagrajen. Doma so nasprotovali temu, da grem med »schauspielerje«, in vpisali so me na trgovsko akademijo, ki sem jo tudi z diplomo končal. Poklic igralca je bil sicer spoštovan, ampak negotov. Ko ni bilo denarja v gledališki blagajni, so igralci plače – sicer dobre – prejemali tudi v poštnih znamkah. Moj oče je bil pletilni mojster v tovarni nogavic pri Hribarju in želel je, da bi v pletilstvu delal tudi jaz. Svoj prvi denar sem zaslužil na radiu kot obračalec plošč, manipulant v programu, današnji didžej, kar je potekalo v živo, in se vzporedno, na skrivaj, vpisal na igralsko akademijo. Šele v drugem letniku sem to povedal doma. Dve leti zapored sem bil ob petih zjutraj v službi, potem pa na akademiji. Najraje sem imel predavanja pri prof. Brenku, v sklopu katerih nas je peljal v kino Sloga. Tam sem se fino naspal,« je v istem intervjuju povedal Souček.
Bil je igralski pionir in prvi nagec v Jugoslaviji
V ljubljansko Dramo je prišel v sezoni 1953/54 in v njej ostal do upokojitve leta 1993. Zanj tam ni bilo ravno z rožicami postlano. »Nisem bil v pravem 'fahu' – če si bil mlad, lep in postaven, si začel kot princ v Sneguljčici, končal kot kralj Lear, vmes pa je šla kariera. Ker to nisem bil, sem moral večinoma igrati očeta Mihi Balohu in Borisu Kralju. Vedno sem moral spuščati glas. S svojim avtentičnim glasom sem prvič nastopil šele v Smoletovi Antigoni na Odru 57,« razkriva Jurij, ki je iz Kreona iz nekakšnega notranjega protesta ustvaril zanimivo vlogo: odpovedal se je pogosti gestikulaciji, medmetom, kašljanju, smehcem in govoril čisto besedilo ter poskušal vzpostaviti razumski teater. »Ta novi način je presegel takratni 'žlahtni realizem' in poljubno razpoloženjsko igro,« se spominja Souček. Njegov način igre so kasneje imenovali »samostojnega« in »premišljenega«, med vloge, ki so spremenile njega in nekatere tudi vplivale na kolege in posredno na način igre v ljubljanski Drami, pa prišteva še Georgea v Albeejevi Kdo se boji Virginie Wolf? in Cesarja v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju.
Bil je tudi eden ključnih ustanoviteljev Male Drame. »Takratnega direktorja gledališča sem prepričal, da smo imeli tu posebne predstave - in smo jih imeli, delali smo moderno gledališče, nekaj, česar prej ni bilo mogoče videti. Na tem odru sem postal prvi nagi igralec v Jugoslaviji. To je bilo v jugoslovanskih časnikih pospremljeno z 'mastnimi' črkami. Danes si vesel, če našega Marka Mandića vidiš oblečenega. (smeh) Jaz sem takrat za praznik 29. novembra malo treniral – nag sem hodil po gledališču. Prestrašil sem snažilke, tudi do vratarja sem šel, da sem se znebil sramu. Se je pa našel butelj, ki je preoblekel stole v plastiko, in ko sem vzkliknil 'Vivan las cadenas!', čemur je sledil gol prizor, se je Josip Vidmar, ki je sedel v prvi vrsti, premaknil in se je zaslišal zelo zanimiv zvok. Rekel sem si: 'Madona, je korajžen.' Veste, kaj je bilo? Hlače so se mu 'pripopale' na plastiko. Jaz pa sem mislil, da je to protest. Bil je zvit, lahko bi mu prisodil kaj takšnega,« nam je v smehu ob Draminem poklonu ob njegovi 90-letnici povedal Souček in dodal, da je bilo težje kot predstavo sestaviti protokol, kje bo kdo sedel, saj so bili vsi skregani med sabo.
Vsi tisti, ki so imeli radi Jurija, pa se mu lahko v našem osrednjem gledališču še poslednjič poklonijo na spominski slovesnosti, ki bo 14. februarja ob 17. uri na Velikem odru SNG Drama Ljubljana.
