Kje ste si predstavljali sebe, ko ste šli pri 18 letih na Fakulteto za družbene vede?
V tradicionalnem šolskem sistemu je pri 18 letih težko najti samega sebe. Vedela sem, da nisem naravoslovec, da me zanimajo mediji in komunikacija. Od nekdaj sem močna v energiji, svoji pojavi, besedišču, znam zabavati. Mogoče sem hotela biti Aljoša Bagola, mogoče sem hotela biti kreativna direktorica nekega hudega, dobrega podjetja, delati dober piar, ustvarjalno, potem pa me je življenje odneslo po svoje. Dobro leto sem na Planetu delala tudi v informativnem programu, kar je bil dober izziv, da sem od modne navdušenke, ki je prišla spremljat lepotne trende in hodila po dogodkih, ki jih oblikuje slovensko zvezdništvo, dvignila svojo raven razmišljanja, kredibilnost, da sem lahko poročala tako o fenomenu bermudskega trikotnika kot o smrtih, ki so se zgodile. Ne glede na to, da pokrivaš zabavno industrijo, te lahko »srečajo« zahtevne, čustvene, surove vsebine, ki se jih moraš znati dobro lotiti.

Vas kdaj jezi oz. frustrira, ker se ljudje ne zavedajo, koliko dela je za pokrivanjem vsebin iz sveta zabave?
Me, ampak se mi zdi, da so ljudje tako ali tako fantastično kritični, sploh v zadnjem času, ko so na voljo spletne platforme, na katerih lahko pljuneš takoj, ko imaš čas. Ne vem, kaj sploh cenimo. Je lahko biti manekenka? Ni. Je lahko biti igralka? Ni. Je lahko biti dobra novinarka? Ni. Nič od tega ni lahko.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!