Na prvi pogled je igralka Maruša Majer videti krhko, a v njenih prodornih očeh se skriva navihana iskrica, ki nakazuje tisto, kar se pozneje potrdi med intervjujem – blizu so ji vloge »divjakinj«, kot jih poimenuje sama. Takšne igra v gledališču, na filmu in televiziji – divje, a hkrati neverjetno raznolike. Za vse je neizmerno hvaležna, da je bila zanje izbrana. Krona vseh pa je zagotovo vloga čustveno razdvojene mame Mare v novem celovečercu Ivan.

Mara ni tipična filmska junakinja in bo gledalce zagotovo razdvojila: nekaterim se bo prikupila in jo bodo razumeli ter z njo sočustvovali, drugim se bodo njena dejanja zdela precej nora in jo bodo morda včasih celo zasovražili. »Drži, a nič hudega. Predvsem bi rada, da se film ljudi dotakne – kakorkoli in ne glede na to, kakšna čustva izzove, da sproža pogovore in odpira teme, ki jih sicer raje pustimo ob strani.«

Maruša sama nima otrok; kako se je torej spopadla z vlogo, ki govori predvsem o materinskih čustvih? »Ja, imela sem pomisleke zaradi tega, strah me je bilo, a tudi za Maro je to nekaj novega. Seveda sem se pozanimala, govorila z ogromno ženskami o porodu, čustvih, hormonih … Toliko, kot je žensk, toliko je različnih zgodb. Ko sem enkrat ponotranjila Maro in ugotovila, da je Ivan njen otrok in od nikogar drugega, sem naredila tako, kot sem čutila, da bi naredila ona.«

Celoten članek preberite v novi številki revije Vklop!