Saša Pavlin Stošić in Sebastian Cavazza sta eden od treh parov, katerih zgodbo spremljamo v novem filmu režiserja Petra Bratuše, Prebujanja.
Glavne osebe Ula (Katarina Čas), Marcel (Jurij Zrnec), Robert (Sebastian Cavazza), Karmen (Jana Zupančič) in Jonas (Primož Pirnat) so nekdanji sošolci. Zanimivo je, da so Primož, Sebastian in Jurij tudi v resničnem življenju obiskovali isto srednjo šolo, medtem ko sta bila Sebastian in Katarina na isti osnovni šoli. Po dolgem času se srečajo, da bi proslavili Marcelov štirideseti rojstni dan, pridruži pa se jim še Robertova nova ljubezen, študentka Jana (Saša Pavlin Stošić). Medtem ko pripravljajo rojstnodnevno presenečenje, se v njihovih spalnicah dogaja marsikaj.
Naj začnem kar z vprašanjem, ki ga v prvi sceni v filmu postavi Katarina Čas. A mora biti res vse povezano s seksom?
Sebastian: Brez tega se sploh ne bi rodili, saj nas ne bi bilo … Mislim, da je vse povezano s seksom.
Saša: Odnosi … moški in ženska skupaj … Film, ki se dogaja v spalnicah, kjer se vedno vse prepleta tudi s seksom.
Kako težavno ali nelagodno je snemati vroče prizore, ki jih v Prebujanjih ni malo?
Sebastian: Mi smo ponavadi edini goli v vsej ekipi; če bi bili vsi goli, bi nam bilo verjetno malo lažje. (smeh)
Saša: Predvsem gre za zaupanje znotraj celotne ekipe. Najprej s soigralcem, z režiserjem, s celotno ekipo, z vsemi, ki sodelujejo. Če nam omogočijo varno okolje, kot bi temu rekla, se mi zdi, da se nehamo ukvarjati s tem, da smo goli, in se ukvarjamo le še z igro. V bistvu se razgaljamo v igri.
Sebastian: Veliko težavneje se je razgaljati čustveno, osebnostno kot telesno. Seveda pa je, če so scene golote ali seksa tam zato, da bi reševale vsebinsko prazen film, to zelo neprijetno. Ponavadi ga ne rešijo, poleg tega ti od takega filma v spominu ostane le kakšen ponesrečen seksualni prizor.
O čem razmišljata med poljubljanjem s soigralcem?
Saša: Jaz se ne osredotočam na kakšno posebno osebo, preprosto se prepustim igralskemu trenutku, pustim, da me vloga, ki sem jo ustvarila, pelje, in poskušam biti skozi to vlogo iskrena. Zdi se mi, da bi me, če bi si nekoga predstavljala, to zmedlo. Preprosto se prepustim občutku, ki se ga mora zaznati v tistem trenutku, da prizor učinkuje tako, kot mora.
Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!
