V Varšavi rojena in v Berlinu živeča Hanna A. W. Slak ima vedno polne roke dela. Režiserka, ki ima za seboj že tri celovečerce, v Nemčiji piše, dela v gledališču in sodeluje z drugimi režiserji, v Sloveniji pa je zadnje dni predstavljala svoj novi film Rudar. Pretresljiva, a resnična zgodba zasavskega rudarja Mehmedalije Alića, ki je v Hudi jami odkril množično grobišče, je tako prav zaradi nje zaživela v igrani filmski formi. V Rudarju lahko skoraj iz prve roke spoznamo, kakšno agonijo je doživljal Mehmedalija, ko se je boril za dostojen pokop žrtev, tistim, ki bi radi izvedeli več, pa Hanna v branje priporoča njegovo knjigo Nihče, pri kateri mu je pomagala tudi sama.

Na filmu ste delali sedem let. Je kdaj postalo mučno?
Nikoli. Ta film sem delala z veliko ljubeznijo. Ko pogledaš zgodbo Mehmedalije, ki je kopal tisto jamo in ni odnehal, si rečeš – če je zdržal on, bom tudi jaz. Mehmedalija je bil s svojo zgodbo, predvsem pa s svojim odnosom do dela in življenja takšna inspiracija, da nas je to nosilo.

Kaj je rekel Mehmedalija, ko je videl film?
Zanj sem pripravila posebno projekcijo v kinu in prvo, kar je rekel, je bilo: »Vse je res! Grozno veliko si spremenila, ampak vse je popolnoma res!« Poistovetil se je s filmom in z Leonom, kar mi zelo veliko pomeni.

Celoten članek preberite v novi številki revije Vklop!