»Izberi življenje. Izberi službo. Izberi kariero. Izberi družino. Izberi je*eno velik televizor. Izberi pralni stroj, avto, CD-predvajalnik in električni odpirač za konzerve. Izberi šolo in se ob nedeljskem jutru vprašaj, kdo za vraga si. Izberi kavč, iz katerega boš gledal duhomorne TV-kvize ... Izberi življenje. Toda, zakaj bi si želel nekaj takega?« Te besede Rentona (Ewan McGregor) iz Trainspottinga so danes del filmske folklore.

Celovečerec Dannyja Boyla, naslonjen na istoimenski roman Irvina Welsha, je leta 1996 šokiral in navdušil filmofile in mlajšo publiko. Zgodba skupine heroinskih odvisnežev iz Edinburga je v štartu postala kult. Privlačnost le-te je ležala v navidezni nepristranskosti podajanja pripovedi – junakov in njihovega početja ni glorificirala, hkrati pa ni pridigala. Nepozabni liki, Renton, ki se je želel na vse pretege neuspešno izviti iz primeža odvisnosti, oboževalec Seana Conneryja Sick Boy (Jonny Lee Miller), večni zgubar Spud (Ewen Bremner) in psihopatski Begbie (Robert Carlyle), so nenavadna druščina. Vsi razen Begbieja so zasvojeni s heroinom in njihova glavna okupacija v življenju je skrb, da bo naslednji šus na voljo. Za ugodje so pripravljeni lagati, krasti, se pretepati in goljufati. Najbolj smešni momenti filma so prišli ravno iz teh zgodnjih trenutkov, ki so gledalca nasmejali kot tolažba za poznejše tragične momente, ob katerih vam je lahko od groze zaledenela kri.
Trainspotting je na platna prispel v obdobju posttacherovske ere, ko je vse, kar je prihajajo z Otoka, zvenelo sveže, navihano, barvito in kul. Iz obdobja, ko se je Angležem zdelo, da so Oasis dejansko Beatli devetdesetih in da je mladi premier Tony Blair politik nove sorte, liberalen, moderen, nepokvarjen in zavezan delavskemu razredu.

Več preberite v novi številki revije Vklop!