»Rekel bi, da ne gre za mladinski, ampak družinski film. Mislim, da je njegov čar univerzalnost, iskrena zgodba te generacije in odnosa med starši in otroki,« svoj film Nika, ki se uspešno predstavlja tudi po festivalih v tujini, opisuje režiser Slobodan Maksimović, enako pa o njem meni tudi Marjuta Slamič, ki v filmu igra mamo glavne junakinje in je za vlogo prejela vesno za najboljšo stransko vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Film, ki je vendarle bolj za mlade kot za odrasle, spremlja 16-letno Niko, ki je zaljubljena v dirkanje z gokarti, vendar pa s hobijem, ki postaja vedno bolj resen, spravlja v skrbi svojo mamo. Stilistično dodelana drama, ki jo je Maksimović posnel po scenariju Matjaža Pikala, se poleg zanimive teme o gokartu ukvarja tudi s težavami v otroško-starševskem odnosu, v Nikinem primeru zaradi strahu mame, da se hčerki zaradi gokartanja ne bi kaj zgodilo, in zaradi Nikinega soočanja z izgubo očeta. Velik del filma sloni na glavni junakinji Niki, z njo pa na 17-letni Ylenii Mahnič, ki se je z igro pred kamerami spopadla prvič. A se to, da gre za njeno prvo izkušnjo, po besedah članov filmske ekipe niti malo ne pozna. Maksimović je poln pohvalnih besed, kar se tiče njenega profesionalnega odnosa do dela in igre, njen talent pa občuduje tudi Slamičeva, ki niti za trenutek ni imela občutka, da je Ylenia 17-letno dekle, ki prvič igra v filmu.
Trije Kekci v restavriranju
V slovenskem mladinskem filmu kot glavni junaki sicer povečini nastopajo dečki. Najbolj znan slovenski mladinski junak je zagotovo Kekec, ki predstavitve zaradi svoje ponarodelosti niti ne potrebuje. Bolj je morda zanimivo, da je od prvega Kekca v režiji Jožeta Galeta, ki se je opiral na motive Josipa Vandota in scenarij napisal s Franom Milčinskim Ježkom, minilo že 65 let in da je bil film na 16. beneškem filmskem festivalu v kategoriji mladinskih filmov nagrajen z zlatim levom. Nepozabne pesmi, ki nas ob ogledu Kekca vedno silijo v petje »Jaz pa pojdem ...«, in enako nepozabni liki Kekca, Pehte, Bedanca, Kosobrina, Rožleta in Mojce so zakrivili enega od najbolj priljubljenih slovenskih, ne samo mladinskih filmov, ki je nato zaživel še v dveh filmskih nadaljevanjih. Srečno, Kekec je prišel na platna leta 1963 in Kekčeve ukane leta 1968, vsak od treh filmov, ki se dogajajo med idiličnimi slovenskimi planinami, pa je vpeljal tudi nekaj novega: Kekec pustolovsko-pravljični žanr, Srečno, Kekec je bil prvi slovenski film, posnet v barvah, v Kekčevih ukanah pa so prvič uporabili objektiv z zumom.
Vsi trije Kekci, ki se z velikim platnom že dolgo niso srečali, ker so bile 35-milimetrske filmske kopije obrabljene in preslabe za javno predvajanje, bi morali biti sredi oktobra po digitalni restavraciji ponovno predvajani v Cankarjevem domu. Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS je namreč letos s pomočjo izvornega filmskega gradiva pripravil restavrirane kopije v ločljivosti 4K, vendar se je na koncu zapletlo, tako da je bila projekcija odpovedana, kopije pa bodo očitno še nekaj časa v restavratorskem postopku.
Več pa v novi številki revije Vklop!
