Njegovi tastari, Njeni tastari, Njuna družina, Silvestrovo v New Yorku, Kaj se je že zgodilo, Malavita, Velika poroka, Dedek uide z vajeti, Pripravnik in kopica drugih filmov, v katerih je igral Robert De Niro, so morda res naslovi, po katerih De Nira pozna mlajša generacija. Zagotovo pa niso razlog, zaradi katerega je ta ameriški igralec, režiser in producent, ki je ustanovil festival neodvisnega filma v New Yorku Tribeca, letos na Sarajevskem filmskem festivalu postal dobitnik častnega srca Sarajeva za življenjsko delo in izjemen prispevek filmski umetnosti.

Robert De Niro 21. stoletja nikakor ni Robert De Niro 20. stoletja. Pred tremi desetletji takrat upravičeno imenovani legendarni igralec ne bi imel nobenega povoda, da bi odkorakal z intervjuja, tako kot je to storil lani. In tudi ne bi bilo novinarja, ki bi ga izzival z vprašanji na temo njegove igralske kredibilnosti. Tako se je namreč zgodilo na pogovoru za Radio Times, ki je bil namenjen promociji filma Pripravnik, le enega v vrsti De Nirovih debaklov, s katerimi je ta v jeseni svojega življenja razprodal svoje ime. Novinarka Emma Brockes je De Nira vprašala, kako se izogne skušnjavi, da na sceni ne bi šel na avtopilota, on pa ji je odgovoril tako, da je zahteval, naj ustavi snemalnik, skočil s stola, začel jezno hoditi po sobi in dejal, da prekinja intervju zaradi njene negativnosti. »Tega ne bom počel, draga,« je navrgel Brockesovi in odšel. Po svoje sta imela prav oba, on in novinarka. Ona zato, ker je v zadnji tretjini De Nirove filmografije z nekaj redkimi izjemami res težko najti prebavljive filme, ki za povrh vsega niso komedije, on pa zato, ker je s prejšnjima dvema tretjinama taiste filmografije več kot dokazal svojo igralsko moč.

Več preberite v aktualni številki revije Vklop!